19.10.2019

Fotografira rešene živali, da bi jim hitreje našle nov dom

V okviru dobrodelno-ozaveščevalnega projekta Srce za tačke, ki ga letos že tretje leto pripravljamo s podjetjem Lidl Slovenija, v tem mesecu še aktivneje ozaveščamo o odgovornem skrbništvu in pomagamo organizacijam, ki se ukvarjajo z dobrobitjo živali v Sloveniji.

Kranjčan Andraž Muljavec je pred leti našel enega najuspešnejših načinov, kako zapuščenim živalim najti nov dom - s čim boljšo fotografijo. Pred enajstimi leti je po nesrečnem padcu pristal na vozičku in svoje življenje pričel na novo. Nov poklic je našel v fotografiji, s katero se je pred tem ukvarjal ljubiteljsko.



Že vrsto let ste dejavni v društvu Srce za bulle. Če se ne motim, ste bili celo med ustanovitelji?

Srce za bulle je bila najprej skupina na Facebooku, ustanovili sta jo Nataša Varmaz in Lara Kristan, ki sta izdelovali izdelke, risali na majice, kapice, rutke in podobno. Te izdelke sta prodajali na stojnicah, da sta lahko s tem denarjem reševali pse. Nataša me je kontaktirala, če bi lahko te izdelke fotografiral, da bi jih lažje prodali in tako sem kmalu postal član društva. Pridružili so se nam še novi člani in kmalu smo društvo tudi uradno registrirali.

Kakšno pot je prehodilo to društvo, od začetkov pa do danes?

Uf, od male skupinice iz Kranja, pa vse do društva, ki rešuje živali po vsej Sloveniji. Ta preskok se je zgodil, ko je društvo prevezel Simon Mihorič, ki je sestavil ekipo in od takrat smo postali že neke vrste organizacija. On je res človek s srcem na mestu in hkrati odličen človek akcije. Pravi borec za živali.



Kje vidite poglavitne razlike v delovanju društva nekoč in danes? Najbrž vas je danes v društvu veliko več ...

Drži. Kot sem dejal, smo takrat delovali večinoma na področju Kranja in Gorenjske, sedaj pa nas za pomoč kličejo iz vse Slovenije. Ekipe imamo v vseh večjih mestih. Imamo tudi svojo pisarno v Domžalah, smo registrirano društvo, sodelujemo z veterino Noe, dejansko delamo skoraj da 24 ur na dan.

Kakšna pa je vaša vloga v društvu danes?

Skrbim za administrativne in finančne zadeve, plačujem račune, nakazujem denar, kjer ga potrebujejo in fotografiram živali, ki potrebujejo nov dom.

Pred dobrimi desetimi leti se vam je življenje čez noč obrnilo na glavo. A nesreča vam je prinesla novo strast, začeli ste fotografirati. Kako je prišlo do tega?

Po rehabilitaciji mi je potekla bolniška in moral sem začeti razmišljati o novi službi, ker se na staro delovno mesto zaradi vozička nisem mogel vrniti. Lahko bi si sicer izbral neko pisarniško službo, vendar sem se odločil tvegati in poskusiti s fotografijo, ki mi je bila neke vrste terapija. K sreči mi je uspelo, čeprav je bilo na začetku kar težko.



No, to je zdaj vaš poklic, pa tudi smisel življenja, ste dejali v nekem intervjuju. Kako je sploh prišlo do tega, da ste pričeli fotografirati tudi pse?

Povsem iz nuje, saj smo iskali domove za rešenčke.

Nekje sem zasledil tudi to, da zaslužek od komercialnega fotografiranja živali namenite v dobrodelnost. Koliko takih fotografij nastane v enem letu?

Huh, ne štejem več, koliko psov sem imel v studiu, zagotovo več kot 200. Kar se komercialnega dela tiče pa manj, kot bi si želel. Morda ljudje mislijo, da fotografiram samo rešenčke. Opažam sicer, da ob objavi, da fotografiram za donacijo društvu, ni nekega odziva. Danes so ljudje zelo dejavni na socialnih omrežjih, malokdo pa dejansko kaj postori.

Prostovoljno torej fotografirate pse, ki iščejo dom. Glavnino sicer za matično društvo. Menda ste pred časom s tem namenom fotografirali celo varovance mariborskega zavetišča. Kako je prišlo do tega?

Z mariborskim zavetiščem imamo dobre odnose in občasno sodelujemo, zato smo jim ponudili pomoč pri iskanju lastnikov za njihove varovance. Bila je zanimiva izkušnja.


Kje te pse najpogosteje fotografirate?

Fotografiram jih kar v zavetišču, saj je tako lažje. Hkrati je to tudi priložnost, da spoznamo naše podpornike v tistem koncu Slovenije.


Lahko lepa fotografija psa, ki išče dom, poveča možnosti za njegovo hitrejšo posvojitev?

Zagotovo. Prav vse živali, ki sem jih fotografiral, so dobile dom.


So vas za pomoč morda kontaktirali še iz katerega drugega zavetišča?

Ne. Morate vedeti, da večina drugih zavetišč ne dela za korist živali, temvec zgolj za zaslužek.


Fotografirali ste tudi pse, ki so prišli iz res nepredstavljivih razmer - mučeni, pretepeni in naposled rešeni. Vam je kateri od teh psov ostal v posebnem spominu?

Da, kar nekaj jih je bilo. Najbolj se mi je v spomin zapisal Charlie, ki so ga uporabljali v pasjih borbah. Ko smo ga našli, je bil res revček. Kasneje je bila sprememba res neverjetna in postal je res srečen kužek.


Posebnost vaših fotografij je ta, da gre za nekakšne portrete, ne za čisto klasične fotografije psov v kletki ali na povodcu, kot smo jih vajeni. Kako sicer poteka tako fotografiranje?

Ko pride pes v studio, ga najprej spustimo, da se navadi na prostor ter da vse razišče in prevoha. Vmes ga božamo, se igramo z njim, da se povsem sprosti, potem pa ga počasi začnem fotografirat. Seveda ne gre brez podkupnin z briketki. (smeh)


Ali ti pasji “modeli” sodelujejo z vami, medtem ko iščete pravi kader?

Večinoma da. Saj je znano, da kužki za hrano naredijo vse, kar si mi želimo. (smeh)



Fotografirate tudi druge živali?

Za društvo Arja fotografiram še mucke, ki iščejo dom.

Ostaniva pri mucah. Katere so glavne razlike pri fotografiranju psa ali mačke? Domnevam, da pri slednjih ne gre ravno zlahka?

Res je, mačke so smotane in svojeglave. (smeh) Počnejo pač samo tisto, kar njim paše in jih tudi s hrano ne gre podkupiti. Tako fotografiranje v tem primeru običajno traja res zelo dolgo.


Imate tudi vi doma kakšnega psa?

Da, posvojil sem enega revčka, ki ga je rešilo naše društvo.


Je on morda vaš testni “model”, ko osvajate nove tehnike fotografiranja?

Ne, saj veste, kako gre tisto ... Kovačeva kobila … (smeh) Svojega psa sploh še nisem imel v studiu.


Društvo Srce za bulle je brez dvoma storilo ogromno na področju brezdomnih živali. Je Slovenija kaj bliže temu, da postane država brez zapuščenih živali?

Ne verjamem. Pri nas je toliko neodgovornih lastnikov in pokvarejenih lastnikov zavetišč ... 



Ok. Aktivni uporabniki socialnih omrežij so zagotovo opazili, da društvu Srce za bulle veliko posameznikov meče polena pod noge? Zakaj po vašem mnenju prihaja do tega? Vam to kdaj jemlje voljo do nadaljnjega dela?

Ravno lastniki zavetišč so eni tistih, ki nam nagajajo. In pa seveda posamezniki, ki si skušajo na račun živali nabirati denar od donacij ali posvojnin. Mi smo te ljudi začeli javno izpostavljati. Nam pa nikoli ne bodo vzeli volje do našega poslanstva ...

Kakšno sporočilo bi dali našim bralcem?

Naj imajo radi svoje živalice in lepo skrbijo zanje. Toliko ljubezni, kot ti jo lahko da ena žival, je človek ne more in zato je prav, da živalim to vračamo. Želel bi si, da bi vsi skupaj bolj aktivno sodelovali proti mučiteljem živali. Ne pa to, da ljudje samo pišejo po Facebooku. Potrebno je ljudi opozarjati, klicati policijo, v primeru, da se opazi zanemarjanje ...

Mitja Čehovin

foto: arhiv Andraža Muljavca

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.