10.10.2019

Je življenje v zavetišču za psa stres? In kaj doživi pes, ko odide v nov dom?

V okviru dobrodelno-ozaveščevalnega projekta Srce za tačke, ki ga letos že tretje leto pripravljamo s podjetjem Lidl Slovenija, v tem mesecu še aktivneje ozaveščamo o odgovornem skrbništvu in pomagamo organizacijam, ki se ukvarjajo z dobrobitjo živali v Sloveniji.

Nimam na voljo natančnih podatkov o številu psov, ki jih sprejmejo in oddajo slovenska zavetišča, verjetno pa jih je nekaj tisoč.
Gre za sprejem in oddajo tako imenovanih lastniških kot tudi zavrženih, zapuščenih, kot tudi na državni meji in drugje zaplenjenih psov. Se pa v Sloveniji število iz zavetišč oddanih psov zmanjšuje, saj je zahvaljujoč novi zakonodaji iz leta v leto manj zavrženih oziroma zapuščenih. Obvezno mikročipiranje vseh psov in vnos njihovih podatkov in podatkov o skrbnikih v centralni register, je bila izvrstna in nadvse koristna odločitev, čeprav je še vedno določen odstotek neprijavljenih psov. Vse več pa je psičkov, ki jih skušajo tihotapci prek Slovenije prepeljati v Avstrijo, Italijo in naprej v druge države Zahodne Evrope. Po navadi so to mladiči malih družnih pasem, ki jih množično "vzrejajo" v zapuščenih hlevih za prašiče ali goveda. To se dogaja v Romuniji in v nekaterih drugih državah nekdanje vzhodne Evrope.

  

Življenje v zavetišču je za psa stres?

 

Mnogi ljudje si zavetišča za živali prestavljajo kot nekakšen živalski zapor, kjer "gojenci" psihično trpijo, so nesrečni in željno čakajo na odrešitev, se pravi, na posvojitelja. V resnici pa se v zavetišču psi večinoma dobro počutijo. Zato, ker se njimi se ukvarjajo oskrbniki, ki so ljubitelji psov in obvladajo strokovno delo z njimi. Živali imajo redno prehrano, urejen prostor, kakovostno veterinarsko oskrbo … Zelo dobro se počutijo še zlasti psi, ki so imeli pred tem potepuško življenje in so bili brez redne oskrbe, brez strehe nad glavo ... Treba pa je povedati, da je v Sloveniji razmeroma malo potepuških psov in v zavetišča sprejemajo največ tako imenovanih lastniških psov, ki sicer imajo dom, so se pa zaradi malomarnih ali pa neveščih skrbnikov "izgubili", so pobegnili od doma …  Ker so takšni psi mikročipirani, skrbnika kmalu najdejo, v zavetišču so po navadi le kakšen dan ali dva.

 

Bolj nesrečni in psihično prizadeti pa so v zavetišču psi, ki so iz urejenega in ljubečega okolja tam pristali zaradi skrbnikove smrti, zaradi preselitve v nov dom, kjer psa ne morejo imeti, ker so se spremenile skrbnikove življenjske razmere …  Ko pride v zavetišče pes, ki je živel v hiši, skupaj s svojimi ljudmi, je to zanj seveda stresno. Težave pri tem pa lahko olajšamo s strokovnim delom.

 

Posebno poglavje pa je treba nameniti psom, ki jih skrbniki oddajo zaradi napadalnega vedenja oziroma zato, ker jih ne morejo obvladati. Takšne pse je treba prevzgojiti, kar je pri odraslem psu zelo zahtevno, dolgotrajno in kdaj pa kdaj tudi neuspešno. Po uspešno opravljeni psihični rehabilitaciji v zavetišču pa je treba za takšnega štirinožca poiskati posvojitelja, ki že ima izkušnje s psi, saj bi ob nepravilnem ravnanju kaj hitro postal okolju nevaren in neobvladljiv.

  

Skrbnik - avtoriteta

 

Pes sicer slovi kot najbolj zvesta žival, kar potrjujejo številne zgodbe. Sam sicer pravim, da je pes svojemu človeku vdan, ne pa zvest, ampak to so že detajli. Po drugi strani pa je pes tudi koristolovec, je bitje, ki gre skozi življenje rado po liniji najmanjšega odpora. Poleg tega je pes kot živalska vrsta precej prilagodljiv in se dokaj hitro navadi na spremenjene okoliščine. Pomembno pa je, da ga imajo v tem okolju radi in da znajo z njim ravnati, da se tam počuti varnega ... Ni namreč dovolj, da imamo psa radi in redno skrbimo za njegove fiziološke potrebe. Naš štirinožni ljubljenec potrebuje tudi primerno vodstvo. Skrbnik mora biti zanj vodja, ki mora med drugim imeti avtoriteto. To pomeni, da ima pes svojega skrbnika rad, hkrati pa ga mora spoštovati in mu neizmerno zaupati. Ob njem mora biti povsem sproščen, nikakor pa se ga ne sme bati. Avtoritete nikakor ne bomo dosegli s prisilo, pes mora ta odnos začutiti. Ali se bo to zgodilo, je odvisno predvsem od nas samih.

 

Skrbniki me marsikdaj sprašujejo, kako naj dosežejo, da jih bo pes ubogal, da se bo odzival na njihove zahteve … Pri tem seveda ni splošnega in enotnega odgovora oziroma nasveta. Psi se po psihičnih lastnostih med seboj zelo razlikujejo, zato je treba poleg splošnih načel ravnati tudi individualno. Skušamo pa doseči, da bo naš pes v vseh okoliščinah čim bolj vodljiv in ubogljiv. To pa bomo med drugim dosegli le, če nas bo naš pes spoštoval oziroma, če bomo zanj avtoriteta.

 

Kaj pomeni avtoriteta po navadi razložim s primerom učitelja, ki v razredu nikoli ne povzdigne glasu, učenci pa so v razredu mirni, zbrano sledijo podajanju učne snovi, nikoli ne pridejo v šolo brez domače naloge, učitelju nikoli ni treba nobenega učenca kaznovati … Za razliko od drugega učitelja, ki slovi kot "strog", v razredu "kriči", učence na različne načine kaznuje, a so ti kljub temu med poukom nemirni, ne napišejo domačih nalog, imajo razmeroma slab učni uspeh … Za prvega učitelja lahko rečemo, da ima avtoriteto oziroma ga učenci spoštujejo in podoben odnos moramo skrbniki doseči pri odnosu do svojega psa. Ta se bo v tem primeru z nami odlično počutil, bo ubogljiv in vodljiv, z njim ne bomo imeli nobenih težav. Ne bo ga treba kaznovati, nadirati … In če se navežem na zavetišče, kjer s psi delajo strokovno usposobljeni skrbniki, ki imajo "avtoriteto" in v takem okolju se psi dobro počutijo.

  

Moje izkušnje iz ljubljanskega zavetišča za živali

 

Kako se počutijo psi v zavetišču sem imel priložnost iz prve roke opazovati približno deset let, ko sem bil član sveta ljubljanskega zavetišča. V začetku delovanja je bilo kar nekaj težav pri ravnanju s psi, saj oskrbniki niso imeli primernega strokovnega znanja. Zato se niso kdove koliko ukvarjali s prevzgojo in šolanjem psov. Tudi oddajanje psov posvojiteljem ni potekala na kakšni zavidljivo visoki strokovni ravni. Tisti, ki so v zavetišču delali s psi, so bili zato res bolj ali manj zgolj oskrbniki. Oskrba pa vemo, da pomeni hranjenje, čiščenje (psov in bivalnega prostora) in sprehajanje psov. Kaj kmalu pa se je to začelo spreminjati in v zavetišču je že vrsto let ekipa oskrbnikov, ki imajo veliko izkušenj kot tudi teoretičnega in praktičnega znanja o psih. Usposobljeni so za šolanje in prevzgojo psov, poleg tega znajo posvojitelju psa predati na strokoven način. Znajo tudi oceniti, ali je izbrani pes za posvojitelja primeren.

 

Pomembno je bilo tudi, da smo v zavetišču odpravili tako imenovano ljubiteljsko sprehajanje psov. Še zlasti ob koncih tedna je namreč v prvih letih delovanja zavetišča prihajalo veliko ljubiteljev psov, po navadi kar cele družine, da bi sprehajali pse. "Sprehajalcev" je bilo veliko in zgodilo se je, da je bilo treba na prostega psa čakati uro in več ... Takšna oblika sprehajanja pa je imela predvsem negativne posledice. V nestrokovnih rokah so se namreč pri psih razvijale različne oblike neželenega vedenja kot na primer napadalnost do drugih psov ali pa strah pred njimi, neposlušnost … Na sprehajalnih poteh je prihajalo celo do spopadov med psi in do ugrizov. Zato smo s takšno obliko sprehajanja psov prenehali. Izoblikovala pa se je skupina stalnih sprehajalcev, ki so imeli dovolj strokovnega znanja za delo s psi. Že nekaj let pa poteka sistematično usposabljanje sprehajalcev, ki morajo za opravljanje dela v zavetišču pridobiti licenco. Da dobijo naziv "sprehajalec" morajo opraviti približno petdeset ur teoretičnega in praktičnega usposabljanja kot tudi pisni in praktični izpit. 

 

S posvojiteljem v nov dom

 

Ljudje smo vizualna bitja, se pravi, da svet opazujemo in dojemamo predvsem z očmi, za razliko od psov, ki za to v največji meri uporabljajo svoj nos, se pravi, čutilo voha. Poleg tega pri psih izvrstno deluje tudi tako imenovani šesti čut. Psi namreč zaznavajo energijo, ki jo ljudje oddajamo, znajo razbrati naša čustva oziroma naše razpoloženje in še marsikaj. S pomočjo čutila voha in s svojim "šestim čutom" dobijo psi precej več informacij kot mi ljudje s svojimi očmi. Zato morda ni napačno, da se pri izbiranju odločimo za štirinožca, ki bo najprej prišel k nam. Če bi si psi izbirali pravšnjega človeka oziroma okolje zase, bi bili pri tem bržkone precej bolj spretni kot nasprotno, ko si psa zase izbiramo ljudje. Na srečo pa so v zavetiščih za živali strokovnjaki, ki znajo oceniti, kakšen štirinožec bi bil primeren za določenega kandidata. Minili so časi, ko so prišli v zavetišče posvojitelji in so izbranega psa še isti dan odpeljali domov. Dandanes namreč v zavetiščih temeljito preverijo, v kakšno okolje bo šel določen pes oziroma, ali je izbrani štirinožni kandidat za to okolje primeren.

 

Že nekaj časa gredo bolj "v promet" manjši psi. Ko je bilo v ljubljanskem zavetišču na voljo večje število zaplenjenih mladičev čivav, je bilo kandidatov nekajkrat več kot jih je bilo na voljo. Vemo tudi, kako so v dobrih dveh urah v enem od slovenskih zavetišč ljudje dobesedno razgrabili več kot sto zaplenjenih mladičev manjših pasem. Bržkone v tem primeru ni nihče preverjal, ali so novi skrbniki sploh imeli pogoje in resnično željo po kužku ali pa so se zanj odločili le zaradi ugodne cene (za enega psička je bilo treba odšteti nekaj več kot 200 evrov). Kdove do kakšnih podatkov bi prišli, če bi preverjali, kakšna je usoda teh psov?

 

Da je v Sloveniji vse več manjših psičkov lahko pripišemo dejstvu, da so ti bolj primerni za življenje v urbanem okolju. Majhnega psička imamo lahko tudi v manjšem stanovanju, z nami lahko potuje tudi v manjšem avtu … Imamo tudi manj stroškov s prehrano, manjši pes je bolj sprejemljiv ekološko. Ampak pozor! Tudi manjšega psa je treba skrbno vzgojiti in zelo prav je, da z njim opravimo tako imenovano malo šolo in tečaj osnovnega šolanja.

 

Če se spet navežem na dejstvo, da smo ljudje predvsem vizualna bitja to dokazuje tudi način izbiranja psov. po mojih izkušnjah se ljudje v veliki večini odločajo za pse po njihovi zunanjosti in ne po njihovih vedenjskih značilnostih oziroma lastnostih. Tudi v opisih pasem je veliko več namenjenega opisu zunanjosti kot pa vedenjskih lastnosti. Napaka! Pri izbiri psa zase bi morali v veliko večji meri upoštevati psihične oziroma vedenjske lastnosti določenega psa oziroma pasme in šele potem njegovo zunanjost. Kaj pomaga, če si izberemo po zunanjosti lepega partnerja, ko pa pozneje ugotovimo, da z njim ne moremo živeti. Razumem, da se ljudje, ki imajo manjše stanovanje in manjši avto ter živijo v urbanem okolju odločijo za manjšega psička.

  

Za zaključek

Ko se odločamo za novega psa svetujem, da si najprej ogledamo pse, ki so na voljo v zavetišču za živali. S pomočjo tamkajšnjih strokovnjakov bomo prišli do psa, ki bo za nas najbolj primeren. Za svojega štirinožnega prijatelja pa se ne odločajmo zgolj z očmi ampak v enaki, če ne celo v večji meri s srcem.

Avtor: Jože VIDIC, dr. vet. med.

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.