Tisti, ki spremljate socialna omrežja ste zagotovo že naleteli na dogodivščine pasjega posvojenčka Lumpija. Pravzaprav si marsikdo ni več predstavljal dneva, ne da bi v Facebook skupini Pasjeljubci poiskal aktualni zapis Lumpija in njegove skrbnice Biserke Lorenčič. Simpatični kuža, ki bo čez nekaj dni praznoval 10. rojstni dan, je kar nekaj mesecev v dobro voljo tudi s posnetki in zabavnimi fotografijami spravljal marsikaterega ljubitelja živali, a se je pred nekaj tedni od skupine Pasjeljubci nepričakovano poslovil. Lumpi in Biserka zdaj svoje sledilce razveseljujeta na čisto svoji strani Lumpi Krtek. V vsem tem času je prikupni Lumpi postal mala medijska zvezdica, zato v sklopu dobrodelno-ozaveščevalnega projekta Srce za tačke, ki ga skupaj s podjetjem Lidl Slovenija izvajamo v mesecu oktobru, z veseljem predstavljamo njegovo življenjsko zgodbo. In seveda ni šlo drugače, kot da "papir in kemični svinčnik" damo kar pod Lumpijeve tačke :)

Mediji že nekaj časa prosijo, da bi si vzel nekaj časa za mojo življenjsko zgodbo, a nisem in nisem našel časa. Zdaj pa sem se odločil, da se predstavim portalu Pes moj prijatelj.

Moje skrbnike imenujem, mami in ati. Zakaj? Zato, ker nisem samo hišni ljubljenček, ampak njihov družinski član.

Rodil sem se 4. novembra 2009, na vasi, nekje na Gorenjskem. Mami je na radiu slišala oglas, da oddajo dva pasja mladička. Takoj je zatežila atiju, da bi enega imela in so nas prišli pogledat. Najprej se je mami zagledala v punco, ker je že prej imela pasje punce. Hčerka od atija, se je pa zaljubila vame, ker sem bil puhast in večbarven. Odločili so se, da bodo posvojili mene.

Bila sva še premajhna, ker sva še »zizala«, tako, da so počakali, da bom dopolnil tri mesece. Vsak teden so me prišli pogledat in vedno s seboj prinesli dobrote za naju in za mojo pasjo mamico. Že takrat sem bil glavni, nagajal sem svoji sestrici in vedno pokazal svoje vragolije. Ker sem bil tak lump, sem dobil ime Lumpi.

Končno je prišel čas, ko so me odpeljali v moj novi dom. V avtomobilu me je bilo tako strah, pa čeprav me je mami ves čas tolažila. Glej ga zlomka, pridem v novi dom in nov šok. Pričakal me je muc. Tako se je napihnil name in mi je dal takoj vedeti, da je tukaj on glavni. Hotel sem ga povohati in se stisniti k njemu, pa mi je takoj dal eno okoli ušeskov. Nekaj dni sva se malce čudno gledala, potem sva pa že postala prijatelja.

No, mojemu mucu je ime Beli, njega pa sta posvojila iz zavetišča, starega komaj dva meseca. V novem domu me je vse čakalo: posodice, hrana, postelja, veliko igrač. Ati je rekel, da bom spal v svoji postelji in ne pri njima. Prišla je prva noč in čas za spanje. Nikakor mi ni bilo, da bi sam spal v svoji posteljici. Hotel sem biti na veliki postelji, kjer sta bila onadva. Poskušal sem priti gor, a ni šlo, ker sem bil tako zelo majhen. Vedel sem, da moram nekaj storiti. Začel sem jokati in lajati. Končno sta me vzela gor in sem takoj zaspal. Od takrat vedno spim zraven njiju. Ko sem bil se majčken, sem velikokrat naredil kakšno lužico po tleh, a me niso kregali. Videl sem mojega mucka Belija, da nekaj praska v pesku in sem poštudiral, da gre on tja lulat in kakat. Potem sem pa še jaz opravil potrebo tam notri, dokler se nisem naučil, da moram to delati samo zunaj.

Bil sem zelo radoveden fant. Vse me je zanimalo, kaj je kaj in kaj se dela. Veliko so me vozili na sprehode, kjer sem spoznaval okolico, ljudi in živali. Ko sem se utrudil, so me vzeli v naročje, da sem se malo spočil. Vsepovsod so me jemali s seboj. Doma sem bil zelo poredko. Ati se je rad vozil s kolesom in je za mene nabavil košaro, tako, da sem se tudi jaz vozil z njim na kolesu. Doma sem bil zelo priden. Nobene stvari nisem uničil, razen mojim medvedkom sem vse noske in učke odtrgal stran, da sem prišel do polnila, ki sem ga seveda »čufal« ven. Joj, polno stanovanje ga je bilo. Aja, pa čevlje z visoko peto sem imel tudi zelo rad. Vse petke sem pogrizel. Pa saj nisem bil jaz kriv, zakaj jih pa niso pospravili.

Štiri leta smo živeli v Sloveniji, potem pa smo se preselili v Avstrijo. Da ne pozabim, v Sloveniji sem obiskal malo šolo za kužke, kjer sem se naučil kar nekaj stvari.

No, mami je v Avstriji dolgo iskala stanovanje, kjer bi sprejemali živalice. Eno leto smo živeli v bloku. Spet mi je bilo vse novo in kar nekaj časa sva z Belijem potrebovala, da sva se privadila. No, pa še to. Vsi so spraševali, kakšne pasme sem in kako mi je ime, govorili so mi, da sem lep. Ko sta povedala, da mi je ime Lumpi, so se vsi nasmejali. Ker je bilo atiju čudno, zakaj se vsi nasmejejo ob mojem imenu, jih je vprašal, zakaj je moje ime smešno. No, nato smo izvedeli, kaj v Avstriji pomeni lumpi. A vas zanima, kajne? Lumpi tukaj pomeni »mali luli«. Tako otroci imenujejo »lulija« ali »pimpija«.

Ker sta mami in ati hodila v službo, hčerka od atija pa je ostala v Sloveniji, sva ta čas z Belijem bila sama doma. Bila sva pridna, le mene je vsake toliko časa malo zaneslo in sem rad prevračal koš za smeti. Mami je točno vedela, da sem to jaz naredil, saj je takrat nisem prišel pozdravit k vratom, ampak sem se nekam potuhnil. V Avstriji sem spoznal nove pasje prijatelje in smo se po navadi zbrali na velikem travniku ob Dravi, kjer smo se igrali in zganjali vragolije.

Nekega dne smo se igrali in mimo je prišla ena punca z velikim psom. Spustila ga je s povodca, on pa se je »zakadil« direktno vame. Stisnil me je v gobec, in kljub temu, da mi je ati pomagal, me ta veliki pes ni hotel spustiti. Mene je tako bolelo, jokal sem in bil sem v šoku. Končno je atiju nekako uspelo, da me je tisti pes spustil. Takoj sta me odpeljala k veterinarju. Sledilo je slikanje, drenaža, šivanje in vsak dan previjanje. Bil sem zelo ubogi. Nekaj časa sem se tudi bal večjih psov, z leti pa sem na to pozabil. Ampak od takrat se pa še vedno bojim veterinarjev.

Po enem letu smo se preselili v hišo na vasi. Živimo na koncu vasi in blizu gozda, kjer ni glavne ceste. Moj Beli je bil do takrat ves čas notranji muc, tukaj pa ga je zanimala okolica in jo je mahnil ven in raziskoval vse okrog hiše. Tako lepo se je navadil, da hodi ven in ko ga mami pokliče, pride domov. Ponoči je vedno v hiši, da ga ne bi kakšna lisica odnesla. Oba z Belijem tukaj uživava.

Ker je moja mami bolna, je že skoraj dve leti doma in nama je to zelo všeč. Moji dnevi po navadi izgledajo tako: zjutraj nas Beli z mijavkanjem zbudi med peto in šesto uro, ker mora gospodič ven na potrebo. Seveda greva istočasno tudi midva z mami na sprehod. V gozdu imam vedno veliko dela. Ko so gobice, jih z mami iščeva, jaz malo luknje kopljem, da bodo gobice bolj rastle.

No, ko pregledava gozd, greva še na travnik, kjer se umijem v rosni travici. Zato pa sem tako lep, pa še zdravo je. Ko prideva domov, dobim palčko za zobke očistit, da nimam slabega zadaha. Kasneje me mami pelje na sprehod še okrog dvanajstih in še ob petih popoldan. No, zadnjo rundo pred spanjem me pa na sprehod odpelje ati, okrog desete ure zvečer. Včasih gre seveda tudi moj Beli zraven na sprehod, ampak on je že v letih, pa ga morava vedno čakati. Če sva predaleč se vedno dere, da ga morava počakati. No, toliko o sprehodih.

Sicer pa počivam, se igram, cartam ali pa pomagam kaj delati. No, bolj nadzorujem. Veliko sem tudi pred hišo z mamico in atijem. Včasih pa izkoristim priložnost in jo ucvrem v vas. Sam nimam sreče, ker mami takoj opazi, da me ni in me gre takoj z avtom iskat in me hitro najde. Joj, potem je pa tako huda, da imam malo »hausresta«.

Rad imam vse letne čase. Najbolje je poleti, ker gremo na morje. Rad plavam in se namakam v vodi. Vedno me peljejo na pasjo plažo, kjer uživam, pa veliko pasje družbe imam. Beli takrat ostane doma in čuva hišo, njega pa čuva soseda. On se res ne mara voziti v avtomobilu, ponavadi se dere kot črednik. Aja, rad imam tudi sina od mamice. Včasih me ima tudi on v varstvu in zelo uživava. Ja, pri njemu tudi preobrnem koš, potem pa se potuhnem, kot doma. Večkrat nas tudi obišče v Avstriji, pa od njega vedno dobim kaj pod mizo, tako, da mami ne vidi, ker potem bi bila oba kregana.
 

Lani je mami odšla za tri tedne v zdravilišče in se je ati dogovoril s šefom, da me bo vzel s seboj v službo, da ne bom predolgo sam doma. Aja, ati dela v zavetišču za živali. Eno uro mi je bilo zanimivo, ker sem se igral s kužki, potem pa mi je postalo dolgčas. Začel sem jokati in lajati, ker sem hotel k atiju. On ni imel časa, ker je moral vse bokse umiti in razkužiti. Jaz sem se pa od jeze začel z gobčkom zaletavati v ograjo. Cel dan nisem nič jedel, niti pil, tako sem bil žalosten. Ati je videl, da tako ne bo šlo in je prosil teto Mojco iz Slovenije, da bi prišla k nama in naju z Belijem čuvala. Še isti dan je prispela, potem je bilo pa vse v redu, ker sem bil spet doma.

Ati mi vedno pove, kaj se je dogajalo v službi. Kakšnega kužija ali muco so dobili in kako so žalostni, ko so v zavetišču, pa čeprav imajo zelo lepo in so vsi zaposleni prijazni do njih. Vsaka žival si zasluži dom in to dobri dom, takšnega, kot ga imam jaz, kjer me imajo zelo radi. Posvojite kakšno živalico iz zavetišča, ne bo vam žal. Zelo vam bodo hvaležne in vam bodo vračale vso ljubezen tega sveta.

Vaš Lumpi
Foto: osebni arhiv Biserke Lorenčič