23.10.2020

Miti in predsodki o zavetiških psih, ki jih mora prebrati vsak!



Ena svetlih točk v trenutnih pandemičnih časih je ta, da mnogo ljudi išče uteho v naravi, tako in drugače. Med drugim to tudi pomeni, da se je veliko ljudi odločilo oziroma se odloča za novega hišnega ljubljenca. To je načeloma res pohvalno, dokler se te odločitve sprejemajo odgovorno in s pogledom v prihodnost (nekateri namreč ne pomislijo na to, da bodo mogoče mesec ali dva delali od doma in tako imeli več časa za ukvarjanje s psom, v primeru, da se nato vrnejo v običajne delovne rutine, pa bodo od doma odsotni po 12 ur in več). Nekateri so se ogreli za to idejo in bi želeli posvojiti psa iz zavetišča, saj posebnih pričakovanj od svojega bodočega hišnega prijatelja nimajo, vendar se obotavljajo zaradi nekaterih negativnih stvari, ki so jih slišali o zavetiških psih. Kateri predsodki krožijo o psih iz zavetišča in koliko je resnice v njih?

 

#1: Živali so v zavetišču pristale zato, ker je nekaj hudo narobe z njimi

 

Mnogo ljudi je sveto prepričanih v to, da je z živalmi, ki so se znašle v zavetišču, nekaj bistveno narobe, saj drugače vendar ne bi pristale tam, kajne? Dejstvo je, da ogromno živali v zavetišču pristane zaradi razlogov, ki z njimi pravzaprav nimajo nič, lahko bi rekli, da gre za 'višjo silo': osebne težave, huda bolezen, ločitev, izguba službe/domovanja, selitev ... Včasih te težave lahko premostimo, včasih pa ne in je za vse vpletene bolje, da žival predamo v zavetišče. Takšnim živalim običajno nič ne manjka, so prijetni hišni ljubljenci, le smolo so imele v življenju in so pripravljene biti hišni ljubljenci nekomu, ki jim bo dal novo priložnost.

 

#2: Psi iz zavetišča imajo vedenjske težave

 

Verjetno ima marsikdo od nas v glavi sliko psa v zavetišču, ki se z glasnim laježem zaganja v rešetke, ali pa psa, ki se s prestrašenim pogledom stiska v kotu. Res je, da nekateri psi v zavetišču kažejo določena vedenja, ki na prvi pogled niso najbolj privlačna – ali se umikajo stiku s človekom, ali se zaganjajo v vrata pesjaka, skačejo in lajajo v človeka, ki se jim približa ali vstopi v pesjak ... A vedeti moramo, da je večina zavetišč omejenih s sredstvi, delovno ekipo in prostorsko ureditvijo, zato je težko, s stalnim 'pritokom' novih psov, vzpostaviti nek absolutni red, kjer bi psi mirno sedeli, ko človek stopi v njihov pesjak, ali stoično in v tišini gledali, ko gre drug pes mimo njih. To ne pomeni, da se ne dela na tem. Nasprotno, večina zavetišč trdo dela za to, da imajo psi red, da se učijo lepih manir in njihovi psi, ko pridejo v nov dom, se hitro umirijo in opustijo takšna neželena vedenja, če jih nežno in dosledno vodimo. Pes, ki čemerno ždi v kotu, torej ni nujno plašen, lahko je le bolj mirne, zadržane narave in mu zavetiško okolje, kjer je večje število različnih ljudi in psov, ne ustreza najbolj. Če si vzamemo čas in se nevsiljivo podružimo s takim psom, bomo videli, da se v mirni družbi sprosti in razveseli. Ravno tako ni rečeno, da se pes, ki zavzeto laja ob mimohodu ljudi in nebrzdano skače na obiskovalce, v pravem domu ne bo umiril in postal čudovit spremljevalec. Le red in pravila potrebuje, dovolj ukvarjanja in potrpežljivost, pa manj stimulativno okolje, kot je zavetišče. Psi se različno spopadajo s stresom in spremenjenimi okoliščinami, torej prihodom v zavetišče, tako da nas morebitno 'manj kot idealno' vedenje psa v zavetišču ne sme odvrniti od posvojitve, če se sicer ujamemo z določenim psom. Psi, ki bi imeli kakšne resne vedenjske težave, so resnično v manjšini, in pri njih zavetišča toliko bolj delajo na prevzgoji in so še toliko bolj izbirčni pri posvojiteljih.    

 

#3: Živali iz zavetišča so umazane in imajo zdravstvene težave

 

Kakšni psi in mačke res pridejo v zavetišče zanemarjeni ali umazani, ampak jih osebje nikakor ne pusti v takšnem stanju! Živali po prihodu v zavetišče gredo v karanteno, v tem času se jih veterinarsko oskrbi, cepi, poskrbi za notranje in zunanje zajedalce in po potrebi očedi. Kar nekaj je tudi primerov, ko pasji negovalci in negovalke sodelujejo z zavetišči in brezplačno nudijo svoje usluge, da poskrbijo za čistočo in urejenost psov in mačk s kopanjem, trimanjem, striženjem itd. Psi in mačke iz zavetišča imajo ob oddaji odpravljene zajedalce, so ustrezno cepljeni, čipirani, v večini zavetišč poskrbijo tudi za sterilizacijo in kastracijo. V primeru, da ima žival kakšno dolgoročno zdravstveno težavo ali posebnost, ki je v času nastanitve v zavetišču ni mogoče odpraviti (npr. alergije, kakšne težave s sklepi ali srcem, predvsem pri starejših živalih ...), osebje posvojitelje na to opozori in tudi svetuje glede nadaljnje oskrbe psa.

 

#4: Psi iz zavetišča niso sobno čisti

 

To je seveda odvisno od psa. V primeru, da iz zavetišča posvojimo mladička, je seveda težko pričakovati, da bo v nov dom prišel sobno čist, bo pa verjetno vajen določenega reda in bo tudi sobno čistočo hitro osvojil, ko bo seveda fizično zmožen zdržati. V kolikor iz zavetišča posvajamo starejšega psa, je pa odvisno od njegovega ozadja; če gre za bivšega hišnega psa, je zelo verjetno, da bomo dobili sobno čistega psa, ki že od začetka zdrži po več ur, tudi za čas našega delavnika, prihranjeno nam je torej začetno mladičkasto obdobje, ko mlad kuža enostavno ni zmožen zdržati več ur brez opravljanja potreb. Če pa dobimo starejšega psa, ki ni živel v hiši ali pa je bil odvzet iz slabih razmer, bo morda z njim potrebno postopati enako kot z mladičkom, torej s sprva rednimi izhodi, potrpežljivostjo in hvaljenjem, ko potrebo opravi zunaj.

 

#5: Pes iz zavetišča/starejši pes se ne bo mogel vključiti v nov dom in navezati na nas

 

Spet poudarjamo, psi so po naravi izredno prilagodljiva bitja. Starejši psi so v osnovi bolj prilagodljivi kot mladiči, ki jih spremembe bolj iztirijo, vse jih zanima in zmoti ... Starejši oziroma odrasel pes običajno hitro sprejme spremembe, novo rutino, tako da mu prihod v ustrezen, ljubeč nov dom načeloma ne dela posebnih težav. Osvojil bo nov hišni red in z doslednostjo, potrpežljivostjo in jasnimi pravili bo odličen hišni ljubljenček. Starost psa nima nobene zveze z njegovo sposobnostjo tvorjenja odnosov in stopnjo navezanosti. Včasih je le treba nekoliko časa, pa imeti realistična pričakovanja – dosti psov ne mara vsiljivosti, pustimo torej psu nekaj časa, da se aklimatizira v svojem tempu, brez naših pritiskov. Poleg tega osebje v zavetišču dobro pozna svoje pse in lahko, glede na želje in pričakovanja ter pogoje posvojiteljev, izbere kar se da primernega psa, ki se bo čim lažje in hitreje vklopil v novi dom.

 

Posvojitev živali iz zavetišča res ni nekaj, pred čemer bi morali imeti predsodke. Tako kot k vsem drugim odločitvam, pri katerih so udeležena druga čuteča, živa bitja, moramo pristopiti odgovorno, z glavo in srcem, si vzeti čas in z občutkom zgraditi odnos, ki nam bo obogatil in polepšal življenje.

Urška Medvedšek

 

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.