19.10.2020

Pes z rodovnikom ali mešanec? Kaj vse so odločitve za posamezno izbiro?



Ljudje smo si hudo različni tudi pri tem, ko izbiramo primernega psa, še zlasti, ko se odločamo med čistopasemskim, pomeni rodovniškim psom in med mešancem. Odločitev pa po navadi ne temelji zgolj na količini denarja, ki ga moramo za psa odšteti, ampak še različnih drugih dejavnikih.


 

V Sloveniji se vsako leto skoti približno 4 tisoč pasemskih psov, se pravi takšnih, ki imajo rodovnik Kinološke zveze Slovenije. Nekaj rodovniških psov pa Slovenci tudi uvozimo oziroma jih tako ali drugače dobimo iz tujine, uradno pa ta številka ni kdove kako velika. Po veterinarskih podatkih je v naši državi približno 250.000 psov, velika večina je registriranih, se pravi, da so vpisani v centralnem registru psov.

 

Po merilih Kinološke zveze Slovenije so čistopasemski psi zgolj štirinožci z rodovnikom, ki ga je izdala ena od članic mednarodne kinološke zveze (FCI) in takšnih štirinožcev je v Sloveniji približno 15 odstotkov oziroma približno 30 tisoč. Po merilih KZS so vsi drugi psi mešanci. Naj za ilustracijo povem, da je v skandinavskih državah razmerje med čistopasemskimi in mešanci (po kinoloških merilih) precej drugačno. Tako imajo na primer, na Finskem, Švedskem in Norveškem več kot 90 odstotkov čistopasemskih psov. S temi državami pa se torej tudi na tem področju ne moremo primerjati … Je pa odstotek čistopasemskih psov v Sloveniji primerljiv z nekaterimi drugimi evropskimi državami, kot sta na primer Italija in Avstrija.

 

Če je po merilih kinološke zveze v Sloveniji le približno 15 odstotkov pasemskih psov, jih je po merilih veterinarske uprave nekaj več kot 50 odstotkov, saj veterinarji kot pasemske pse vpišejo tudi tako imenovane čistokrvne pse. Se pravi, potomce pasemskih psov, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov nimajo rodovnika pa tudi pse, ki so sicer pasemsko mešani, a so po svoji zunanjosti podobni pripadnikom določene pasme. 

 

ČISTOPASEMSKI PSI

 

Vsi čistopasemski psi, ki jih uporabljamo za vzrejo, morajo opraviti vzrejni pregled. Na njem po določilih pravilnika, ki velja za določeno pasmo oziroma pasemsko skupino opravijo vzrejni pregled, kjer ocenijo vzrejno vrednost vsakega posameznega psa. Poleg zunanjosti psa (psice) ocenijo tudi značaj (vedenjske lastnosti) in zdravstveno stanje. Za oceno zdravstvenega stanja je za posamezne pasme določeno, kakšne pogoje morajo izpolnjevati. Po navadi morajo skrbniki pridobiti veterinarske izvide s potrdilom, da psi niso nosilci dedni bolezni, kot na primer displazije kolčnih ali komolčnih sklepov, bolezni oči … Na vzrejnem pregledu skrbno ocenijo tudi vedenjske lastnosti vsakega psa. Tako iz vzreje izločijo napadalne, plašne in psihično nestabilne pse.

 

Po določilih Pravilnika o hišnih živalih lahko vzreditelj odda mladiča šele, ko ta dopolni starost osem tednov. Kot vemo, mora biti mladiček mikročipiran in s tem vpisan v slovenski centralni register psov. Žal nekatere lovske pasme še vedno tetovirajo – gre za povsem nepotreben in boleč poseg, ki po mojem prepričanju sodi v skupino mučenja živali. Prav bi bilo, da bi se mu povsem odpovedali, saj je mikročip bolj zanesljiv za identifikacijo kot tetovirna številka.

 

Prednost čistopasemskega oziroma rodovniškega psa je v tem, da lahko predvidimo:

- kakšna bo njegova velikost oziroma telesna teža,

- kakšna bo njegova življenjska doba,

- kakšne vedenjske lastnosti lahko pričakujemo,

- kakšne so njegove potrebe …

 

 

VELIKOST IN TEŽA: V pasemskem standardu je za vsako pasmo določena telesna teža in plečna višina, kar je zelo pomemben podatek. Tako se lahko glede na velikost stanovanja in avtomobila odločimo za primerno pasmo. Če imamo enosobno stanovanje v bloku si bržkone ne bomo omislili nemške doge, ampak kakšnega manjšega psa.

 

ŽIVLJENJSKA DOBA: Pomemben podatek je tudi pričakovana življenjska doba. Načeloma dočakajo višjo starost manjši psi. Predstavniki največjih pasme dočakajo od 8 do 10 let starosti, manjši psički pa 15 let in več. So pa seveda med čistopasemskimi psi pasme, ki so bolj nagnjene k različnim dednim in drugim boleznim. Pri tem gre za nagnjenost k displaziji kolčnega in komolčnega sklepa (pogosteje pri večjih pasmah), boleznim srca, dednim boleznim oči … Preden se odločimo za določeno pasma je prav, da se pozanimamo tudi o splošnem zdravstvenem stanju njenih pripadnikov. 

 

VEDENJSKE LASTNOSTI: Čeprav ima vsak pes določene individualne lastnosti, ki so rezultat delovanja okolja, so za vsako pasmo oziroma pasemsko skupino tudi značilne določene vedenjske lastnosti. Te so podedovane in se torej iz staršev prenašajo na potomce. Za vse terierje je na primer značilno, da so zelo živahni, vztrajni (to lahko pomeni tudi trmasti) in pogumni. Opisane lastnosti izvirajo iz zgodovine oziroma iz časov, ko so te vrste psov uporabljali pri lovu. Za pastirske pse je na primer značilno, da so zelo samostojni, da se radi sami odločajo (temu bi lahko rekli tudi, da niso kdove kako vodljivi), da ne potrebujejo veliko gibanja ipd. Skratka, če se odločimo za rodovniškega psa, bomo vsaj načeloma vedeli, kakšna bo njegova vedenjska slika. Moram pa seveda opozoriti, da na vedenje psa v enaki ali celo v večji meri kot dedni dejavniki vpliva delovanje okolja. Vedenjska slika se pri psu v največji meri oblikuje v obdobju socializacije, ki ga štejemo za najpomembnejše življenjsko obdobje. Kar je zamujenega v obdobju socializacije ni mogoče nadomestiti. To obdobje traja od tretjega do približno petnajstega tedna. Vzorci vedenja, ki se oblikujejo v tem obdobju spremljajo psa vse življenje. Velika razlika je, ali je pes do oddaje v novo okolje, se pravi, do osmega tedna starosti preživel na kakšni pasji farmi, kjer množično vzrejajo pse ali pa v ljubečem okolju, kjer se je z njim ukvarjal odgovoren vzreditelj. 

 

KAKŠNE POTREBE IMAJO PSI? Če si omislimo rodovniškega psa, lahko dobimo precej natančne podatke o tem, kakšne so njegove življenjske in druge potrebe. Dobimo lahko odgovore na vprašanja kot so potrebe po gibanju, v kakšnih razmerah naj živi, način negovanja kožuha, kako je z izpadanjem dlake … Tudi to je ena od prednosti rodovniškega psa.

 

 

PES KOT TRŽNO BLAGO

 

Pes je edini prijatelj, ki si ga lahko kupimo. Ampak ne pozabimo, njegovo prijateljstvo, zaupanje in ljubezen si moramo zaslužiti. Žal ne moremo reči, da si vsakdo, ki ima psa, njegovo ljubezen in vdanost tudi zasluži. Pes je torej edini prijatelj, ki ga lahko kupimo za denar. Ali je torej pes (lahko) tržno blago? Po mojem mnenju ne, žal pa je odgovor vsaj v določeni meri pritrdilen, tudi psi vse bolj postajajo tržno blago. Vzreja in preprodaja psov je pomemben zaslužek za trgovce s psi in za tako imenovane razmnoževalce psov (ne moremo jih imenovati vzreditelji), ki še zlasti v državah nekdanje vzhodne Evrope v opuščenih farmah za rejne živali »proizvajajo« pasje mladiče in jih po različnih ilegalnih kanalih prevažajo po Evropi. Nekaj teh psičkov pristane tudi v Sloveniji. Mislim, da o kakovosti teh psov ni vredno izgubljati besed. Poznam kar nekaj ljudi, ki so odločitev za takšnega psa zelo obžalovali. Ker niso bili deležni socializaciji, imajo mnogi različne oblike vedenjskih motenj, ki jih ni mogoče (povsem) odpraviti. Pogosto se zgodi tudi, da so okuženi z zunanjimi in notranjimi zajedavci. Še zlasti notranji (gliste in trakulje) pa lahko povzročijo tudi poškodbe različnih organskih sistemov, kar lahko povzroča trajen posledice. Veliko je vzrokov, da vsakomur odsvetujem nakupa psa iz masovne vzreje. Pa naj gre za pse iz tujine ali pa za mladiče od kakšnega slovenskega »masovnega« vzreditelja.

 

 

NISO VSI VZREDITELJI ODGOVORNI

 

Za moj okus je odgovoren vzreditelj tisti, ki ima eno ali dve vzrejni psici in ima z vsako po eno leglo na leto, kot je tudi zakonsko predpisano. Pravi, odgovorni vzreditelj nima dobička, zadovoljen je, če s prodajo mladičev dobi povrnjene vse stroške. Lahko rečem, da je večina slovenskih vzrediteljev glede tega odgovornih. Je pa tudi v Sloveniji, kar nekaj »vzrediteljev«, ki so pri vzreji psov zavohali dobiček pa se zato poklicno in seveda masovno ukvarjajo z vzrejo psov. Za svoje mladiče imajo po navadi sicer vse ustrezne dokumente (rodovnik KZS, mladič je vpisan v centralni register psov, ima potni list …). Takšni ljudje najpogosteje vzrejajo (razmnožujejo) tako imenovane modne pasme, se pravi takšne, po katerih je veliko povpraševanja. Že nekaj časa so »modi« še zlasti predstavniki malih družnih psov, ki gredo za med. Ker gre za majhne pse, jih lahko »vzrejajo« na razmeroma majhnih prostorih, lahko kar v hiši ali celo v stanovanju. Cena takšnih mladičev je od tisoč evrov in navzgor. Nekateri takšni »vzreditelji« imajo do deset ali celo več psic in ni težko izračunati, koliko imajo dobička. Bili so celo primeri (morda so še), ko so psice parili dvakrat na leto.

 

Ko se odločamo za nakup mladiča je prav, da se pozanimamo, ali izbrani vzreditelj sodi med odgovorne. Zato je prav, da si, preden se odločimo, ogledamo, v kakšnih razmerah živijo mladiči. Odgovoren vzreditelj nam bo brez obotavljanja pokazal prostor, kjer odraščajo mladiči, seznanil nas bo z njihovo materjo … Pravi vzreditelj se bo tudi temeljito pozanimal, v kakšnih razmerah bo mladiček živel v našem domu in, če mu to ne bo všeč, nam mladiča ne bo prodal.

 

 

SO MEŠANCI BOLJ ZDRAVI?

Kar nekaj ljudi poznam, ki so prepričani, da so mešanci bolj zdravi kot pasemski psi. To seveda ne drži. Veliko večja verjetnost je, da bo bolj zdrav rodovniški pes, saj so bili njegovi starši tudi zdravstveno testirani. Res pa je, da so določene pasme »skomercializirane« in je prišlo pri zaradi masovnega parjenja (tudi v sorodstvu) do različnih degenerativnih pa tudi organskih boleznih. Tako so pri nekaterih pasmah pogostejše težave s srcem, pojavljajo se rakasta obolenja, epilepsija, bolezni oči … So tudi pasme, ki imajo zaradi masovne in nestrokovne vzreje krajšo življenjsko dobo. Pred odločitvijo za našega psa je zato prav, da upoštevamo tudi te dejavnike. Ne smemo namreč pozabiti, da bo pes z nami deset in več let, da se bomo nanj zelo navezali in, da bo kljub težavam, ki jih imamo z njim, ostal z nami do konca.

 

 

Za svoje ljudi, za svojo družino ima in mora imeti vsak pes enako vrednost, pa naj gre za čistopasemskega mladiča zelo redke in drage pasme, za katerega so plačali dva tisoč evrov ali več ali pa za psička, ki je prišel iz legla pasemsko povsem neopredeljivih mešančkov.



Jože Vidic, dr. vet. med.

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.