03.10.2020

Pomagajo pri branju, učenju matematike in so terapevti v procesu zdravljenja!

Slavica Mrkun je predsednica Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke in nominiranka za naslov Ona desetletja, ki ga je letošnjo pomlad podelila revija Ona in Ona plus. Nominacijo je sprejela kot izjemno priznanje za delo, ki ga opravljajo Tačke pomagačke in jo namenja ustanoviteljem društva, nekdanjim in sedanjim terapevtskim parom, sponzorjem, donatorjem in vsem, ki so društvu v vseh letih na kakršen koli način pomagali, svoji družini, za katero ji marsikdaj zaradi dela pri Tačkah primanjkuje časa in seveda njeni psički Divi, saj kot pravi, če ona ne bi prišla v njeno življenje, potem tudi njene nominacije ne bi bilo.

 

Vaše društvo je letos praznovalo 13 let obstoja. Vrniva se na začetek. Kaj je botrovalo temu, da je društvo nastalo in čigava ideja je to bila?

Pobudnica in kasneje tudi soustanoviteljica društva je bila Branka Hobič, ki je pred formalno ustanovitvijo skupaj s svojim psom Gustavom hodila dve leti v Dom upokojencev Vrhnika. Tedaj je bila v domu zaposlena delovna terapevtka Nataša Ogrin Jurjevič, ki je v terapijah s pomočjo psov prepoznala pozitivne učinke na izboljšanje počutja in zdravja stanovalcev. Branka je tudi ena izmed dobro poznanih kinologinj v Sloveniji. Poleg šolanja in vzgoje psov, so jo zanimala tudi druga področja. Ob prebiranju angleške in nemške strokovne literature, v kateri je bilo že tedaj mogoče zaslediti številne zapise o terapijah s pomočjo psov in njihovih pozitivnih učinkih na otroke in odrasle, se ji je porodila ideja o ustanovitvi Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. K so-ustanovitvi je povabila še nekaj vodnikov psov, ki so šolali svoje pse v ŠK Vrhnika. Ustanovitev društva je bila vsekakor pogumno dejanje, saj so bile terapije s pomočjo psov v slovenskem prostoru še velika neznanka. Večina laične in strokovne javnosti je bila do njih zelo zadržana in celo skeptična. Tedanji člani društva so veliko napora vložili predvsem v seznanjenje strokovnih delavcev zaposlenih v različnih ustanovah (tudi v šolah in vrtcih, varstveno delovnih centrih …) s pomenom in možnimi učinki terapij s pomočjo psov. Velik potencial v terapijah s pomočjo psov je že v samem začetku prepoznala tudi fizioterapevtka Maja Povše v URI Soča, s katero sodelujemo že od samega začetka.

 

Če imam prave podatke, ste vi v društvo prišli pred osmimi leti, njegova predsednica pa ste šesto leto. Kaj je bil pri vas osebno razlog za to, da ste se pridružili Tačkam pomagačkam?

Moja psička Diva, japonski špic je zelo naklonjena otrokom in odraslim. V naš dom smo jo pripeljali z željo, da bo naša družabnica in sopotnica. Njen živahen in ljubezniv značaj me je vodil v razmišljanje, da bi jo izšolala za terapevtsko psičko in da bi skupaj počeli nekaj, s čimer bi kot prostovoljki pripomogli k družbeni blaginji. Odločila sem se, da se povežem z Društvom Tačke pomagačke. Najprej je morala Diva opraviti testiranje o primernosti za terapevtskega psa. Za društvo ga že dobro desetletje opravlja priznana kinologinja Lea Leskošek. Prve korake na poti šolanja pod vodstvom mentorice Branke Hobič sva naredili pred slabimi osmimi leti. Še isto leto sva šolanje uspešno zaključili. Od tedaj sva opravili na stotine prostovoljskih ur.

Že kmalu po vstopu v društvo (tedaj nas je bilo le okoli 20) sem bila zaprošena za prevzem funkcije predsednice strokovnega odbora. Zadnjih nekaj mesecev manj kot šest let (tretji dvoletni mandat) pa sem predsednica društva. Skratka del mojega življenja je močno prepleten s Tačkami pomagačkami, ki smo izjemno plemenita 'družina' prostovoljcev, ki svoj čas in znanje namenjamo v dobrobit otrokom in odraslim.

 

Domnevam, da so bile različne ustanove v vaših začetkih še precej zadržane do vašega pristopa in samih terapij. Danes vam zaupa že preko 135 različnih ustanov ...

Ko so prvi terapevtski pari našega društva v slovenskih ustanovah začeli orati ledino na področju uvajanja terapij s pomočjo psov  so se pogosto soočali z nejevero in nezaupanjem. Zagotovilom, da je pes lahko izjemen so-terapevt v procesu zdravljenja in rehabilitacije ter v močno oporo in podporo še zlasti osebam s posebnimi potrebami, mnogi niso verjeli. Takrat so bile v naši državi tovrstne terapije nekaj novega, drugačnega in nevsakdanjega, medtem ko so bile  že nekaj desetletij poprej dobro uveljavljene in razširjene zlasti v državah Severne Evrope in Severne Amerike. To je bilo našim tedanjim terapevtskim parom v moralno, predvsem pa v strokovno oporo. Nedvomno so bili začetniki uvajanja terapij s pomočjo psov v Sloveniji smeli, pogumni in vztrajni. Trdno so bili prepričani, da se bodo dvomi postopoma razblinili in da bodo terapije s pomočjo psov v mnogih ustanovah postale zaželeno in učinkovito dopolnilo njihovih storitev. Število ustanov, ki so imele pogum in voljo terapije s pomočjo psov nuditi svojim uporabnikom, se je dalo dobro desetletje nazaj prešteti še na prste obeh rok.

Sedaj pa je iz uradnih podatkov razvidno, da terapevtski pari našega društva delujemo že v več kot 135 ustanovah po Sloveniji. Terapije s pomočjo psov so postale v Sloveniji cenjene in prepoznane kot pomembna dodana vrednost in dopolnilo pri izboljšanju počutja, zdravja, učnega uspeha in rehabilitacije. Iz leta v leto povpraševanje po našem delu strmo narašča. Številnim prošnjam, ki jih prejmemo iz ustanov po sodelovanju ne moremo ugoditi, kljub temu, da je v društvu trenutno 67 licenciranih terapevtskih parov.

 

Pes je brez dvoma lahko izjemen terapevt v procesu zdravljenja in rehabilitacije, kar so v svetu "spoznali" že pred več kot petdesetimi leti, pri nas pa so se terapije pričele izvajati pred slabimi dvajsetimi leti. Katerim skupinam ljudi so terapije namenjene?

Da so naši pasji prijatelji res nekaj posebnega, in da imajo nekatere psihofizične sposobnosti, ki jih človek nima, je spoznal že Sigmund Freud, ki je po obnašanju svojega psa z imenom Jo-fi presodil značaj človeka. Terapije s pomočjo psov so učinkovite pri otrocih, mladostnikih in odraslih. To priznava tudi vse več strokovnega osebja po bolnišnicah, zavodih, domovih za ostarele, šolah in vrtcih tudi pri nas. Opazno je, da psi znatno pripomorejo k vzdrževanju, ohranjanju in pridobivanju novih motoričnih in umskih spretnosti. Še posebej so učinkovite pri otrocih z motnjami v razvoju in za odrasle osebe po poškodbah, za onkološke bolnike, za oslabele, za paciente z nevrološkimi in degenerativnimi obolenji in druge.

 

Kako dejansko poteka ena terapija? Najverjetneje ne gre zgolj za božanje psa, sprehajanje, temveč je načinov dela veliko. Kateri so najbolj razširjeni ali drugače – kateri so se izkazali za najbolj uspešne, da ne rečem priljubljene?

Terapevtske ure v ustanovah potekajo na osnovi predhodno sklenjenega dogovora o sodelovanju, v katerem so opredeljene medsebojne pravice in dolžnosti. Glede na željo ustanove o številu terapevtskih ur na teden oz. mesec in v odvisnosti razpoložljivih terapevtskih parov v društvu, se vnaprej dogovori urnik – dan in ura. Ustanova določi tudi odgovorno – kontaktno osebo. Praviloma so to strokovni delavci, kot so delovni terapevti, fizioterapevti, pedagogi, v knjižnicah knjižničarji itd., ki izberejo uporabnike, ki se bodo udeležili terapevtke ure in tudi program terapije. Najpogosteje izvajamo programa AAT (Animal Assisted Therapy) in program R.E.A.D. – Beremo s tačkami. Izbira programa je odvisna od ciljev, ki se jih želi doseči pri uporabnikih. Ker pa le strokovni delavci poznajo uporabnike in vedo, na katerem področju bi bila za njih terapija najprimernejša (razvijanje motoričnih spretnosti, krepitev umskih sposobnosti …) pripravijo program vaj, v katere so vključeni terapevtski psi.

Torej večina terapevtskih ur je vnaprej načrtovanih z opredeljenimi cilji za izboljšanje psihofizičnih zmožnosti uporabnikov, pes pa je kot so-terapevt v pomoč, oporo, motivacijo, sprostitev, tudi tolažbo … pri izvedbi posamičnih terapevtskih vaj. Delo poteka v tesnem sodelovanju med strokovnim delavcem, vodnikom in psom. V ustanovah, v katerih imajo za tovrstne terapije usposobljene strokovne delavce (izobraževanje za njih organiziramo v našem društvu), so terapevtske ure zelo kakovostne. Sodelujemo s številnimi izvrstnimi strokovnimi delavci.

 

Nekje ste na vprašanje, kaj na terapijah počne pes dejali – vse in nič. Kot pravite, je že prisotnost psa dovolj, da se ljudje obnašamo drugače. Kakšni so sicer rezultati različnih terapij?

S terapevtskimi psi dosegamo pomembne rezultate. Omenila jih bom le nekaj. Hiperaktivni otroci se v prisotnosti psa denimo umirijo, izboljša se njihova koncentracija pri opravljanju šolskih nalog. Otroka, ki je imel velike težave z branjem, je možnost, da bere psu izjemno motivirala in je vadil branje brez nagovarjanja staršev ali učiteljev – v prvi konferenci je za napredek pri branju prejel celo pohvalo. Otrok s težavami pri matematiki je s šiviljskim metrom meril pasje tačke, svoje noge, roke … – sešteval, odšteval, množil, delil in ob koncu ure ugotovil, da računanje res ni težko in da je matematika zabavna. Osebe z demenco v prisotnosti terapevtskega psa, katerih življenje je praviloma otopelo, postanejo fizično in verbalno aktivni. Osebe s fizičnimi ali možganskimi okvarami pozabijo na lastne omejitve, se sprostijo, gibanje in komunikacija postane sproščena z opaznim izboljšanjem itd. Skratka, rezultatov je veliko, nekateri, zaradi ganjenosti nad uspehom, privabijo tudi solze v oči.

 

Kako pa pse in terapije sprejemajo stanovalci domov? Kaj storite, če se kdo denimo psa boji?

Ne glede na starost se vsi razveselijo prihoda psa. Razlogov za to je več. Npr. v domovih za ostarele prisotnost psa pomeni oživitev spomina na morebitne domače ljubljenčke, prekinitev dokaj monotonega vsakdana, prinese 'svet' od zunaj, možnost dotika in pogosto celo objema. Namreč, dokler imamo okrog sebe svoje domače in prijatelje se niti zavedamo ne, kako močna je naša naravna potreba po dotikanju in objemanju. To potrebo lahko starostniki izrazijo ob psu, ki je prijazen, potrpežljiv, jih toplo in ljubeče gleda, se odziva na njihove besede, jim nasloni glavo v naročje, da tačko, se pusti božati, hvaležno vzame priboljšek, pokaže veselje v druženju z njimi, pogosto jih s svojimi pasjimi spretnostmi – trikci nasmejijo, jih motivirajo k gibanju, pogovoru, razmišljanju … Seveda se zgodi, da  kdo ni navdušen nad obiskom kosmatinca. O tem se že pred našim prihodom pogovorijo s strokovnim delavcem. V program terapevtske ure s pomočjo psa se nikogar ne sili. Sodelovanje je osebna odločitev.

Zgodi pa se, da se predvsem v šolah in v vrtcih kdo izmed otrok boji psa. Vendar tudi to zadrego naši terapevtski pari primerno rešijo. Naši psi so ob prihodu v ustanovo obvezno na kratkih povodcih. Že s tem je otroku, ki se boji psa, hitro razumljivo, da se mu kuža ne more približati. Otroke seznanimo o poteku ure, razložimo pravila obnašanja v prisotnosti psa. H kosmatincem smejo otroci pristopati le posamično in le tisti, ki si to želijo. Ob različnih dejavnostih, ki  potekajo med uro, se otrokom omogoči, znova poudarjam posamično, neposreden stik. Otroci, ki se psov bojijo, pozorno opazujejo obnašanje psa in hitro ugotovijo, da je le-ta nadvse prijazen in ubogljiv. Strah pred psom je postopoma vse manjši. Vodniki pomagamo premagovati strah tudi še z nekaterimi drugimi pristopi. Običajno se ob koncu obiska prav otroci, ki so se bali psov, najtežje poslovijo od kosmatincev.

 

Razpolagate z oceno, koliko ljudem ste do danes že pomagali?

V društvu skrbno vodimo evidenco o opravljenih terapevtskih urah v ustanovah ter evidenco o opravljenih programih terapij s pomočjo psov. Tačke pomagačke izvajamo šest različnih programov, v katere strokovno osebje ustanov vključuje posameznike, manjše in večje skupine in razrede otrok. Po oceni je bilo v 13. letih terapij s pomočjo psov deležnih okoli 225.000 uporabnikov. Številka je res izjemna, izjemno pa je tudi število opravljenih prostovoljskih ur, ki jih naredijo naši terapevtski in pripravniški pari. Le-ta v povprečju za zadnjih nekaj let znaša okoli 3000 ur. Seveda pa so vodniki porabili še dva do trikrat toliko časa za pripravo na delo, prihod in odhod z dela, za izobraževanje, mnogi pa ogromno časa namenjamo tudi za delovanje društva in zagotavljanju pogojev za opravljanje tovrstnega dela. V zadnjih letih za vse omenjeno v povprečju opravimo okoli 16.000 ur letno. Tačke pomagačke iz leta v leto postajamo vse pomembnejši dejavnik v slovenski mreži prostovoljskih organizacij. Seveda so podatki za čas pred koronavirusom. Žal je le-ta letošnjo pomlad otežil in v večjem delu tudi onemogočil naše delo. S septembrom je delo v manjšem obsegu ponekod znova steklo.

 

Vključujete se tudi v pedagoško dejavnost. Učno okolje postane v prisotnosti psa bolj spodbudno in v vaših vrstah so tudi učiteljice, ki v razred prihajajo s svojim psom. Kako je bilo to v samih začetkih sprejeto med učenci in kako med vodstvom šole?

Ledino prisotnosti terapevtskega psa v šoli je v slovenskem prostoru orala naša članica Mojca Trampuš, profesorica matematike. Spomladi 2012 je Mojca vodstvu Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana, kjer je zaposlena, predstavila idejo, da bi v šolo hodila tudi njena terapevtska psička Šapa, zlata prinašalka. Za starše je pripravila dopis, v  katerem je obrazložila pomen in vlogo terapevtskega psa pri uri matematike, opravila je predstavitev dijakom in sodelavcem, v učilnici je pripravila ustrezen prostor za Šapo in še marsikaj.  Ravnatelj je idejo podprl in predlagal, da delo s terapevtskim psom v šoli priglasijo kot Inovacijski projekt pri Zavodu RS za šolstvo. V drugem letu izvajanja projekta so se inovacijskim projektom formalno pridružili še naša članica Mateja Slapnik, specialna pedagoginja na OŠ Pod Goro, s psičko Kitty, in Irma Golob iz Društva Ambasadorji nasmeha iz CIRIUS-a Kamnik, s psom Alvinom. Mojca je bila obema tudi konzulentka. Vsi trije projekti so bili v naslednjih letih opredeljeni kot projekti z najvišjo možno stopnjo inovativnosti.

Že naslednje šolsko leto je Šapa v šoli dobila še bolj aktivno vlogo, in sicer z dijaki programa predšolska vzgoja. Ti imajo v zaključnem letniku obvezen modul Matematika za otroke. Mojca je izvajala  nekoliko prilagojen modul, saj so dijaki hodili v vrtec in skupaj s Šapo izvajali  matematično-pasje delavnice.  Ker imajo dijaki četrtega letnika predšolske vzgoje na urniku tudi dve uri tedensko, ki sta namenjeni "odprtemu kurikulu", je bila sprejeta odločitev o uvedbi dodatnega modula Otrok in pes. Dijaki sami  izberejo enega izmed ponujenih modulov - Otrok in pes je vsa leta polno zaseden. V okviru modula se dijaki učijo, kako skrbeti za psa, kdo so terapevtski psi, kakšna so pravila delovanja, pridobijo osnovna znanja o psih ... In seveda, kako otroke spodbujamo k ljubečemu in spoštljivemu ravnanju s psi in kako jih pripravimo, da se znajo s psom varno in prijetno družiti. Dijaki pripravljajo delavnice, ki jih s terapevtskimi psi izvajajo v vrtcu. Ker se modul ocenjuje, je beseda »pes« našla svoje mesto tudi v srednješolskih spričevalih!

Ker pa zgledi vlečejo, se je ideja o prisotnosti terapevtskega psa pri pouku hitro širila. Dandanes je v našem društvu kar nekaj učiteljic, ki so skupaj s svojim kosmatincem licenciran terapevtski par in v šolah, kjer so zaposlene, vključujejo svojega psa v učno – izobraževalni proces.

 

Ste pobudniki projekta Mreža Šolski pes. Kdo vse je vključen v projekt in na kakšen način se izvaja?

Ustanoviteljice Mreže Šolski pes sta že omenjeni naši članici Mojca Trampuš in Mateja Slapnik ter Irma Golob iz Društva Ambasadorji nasmeha (oziroma njihove šole). Po začetnih pripravah, ki so bile kar zajeten zalogaj, je bila Mreža Šolski pes formalno postavljena januarja 2017. Tedaj je bila pod Mojčino taktirko (ureja jo še dandanes) postavljena tudi spletna stran. Mojca je kasneje organizirala tudi tri srečanja članov Mreže, zadnje dvodnevno srečanje leta 2019 je imelo celo mednarodno udeležbo.  Trenutno je v mrežo vključenih 28 vzgojno-izobraževalnih ustanov. Med njimi so denimo tudi Gimnazija Brežice, OŠ Prežihov Voranc iz Ljubljane, OŠ Frana Erjavca iz NG, OŠ Gradec iz Litije itd.

 

Zelo zanimiv je tudi program R.E.A.D. - Beremo s tačkami, ki ste ga omenili že prej. Otroci berejo kužkom, ti pa jih poslušajo. Zagotovo so otroci ob prisotnosti psov bolj sproščeni in temu primerni so tudi rezultati. Vas za pomoč večkrat kontaktirajo starši sami ali projekt poteka v okviru šole?

S programom  R.E.A.D. (Reading Education Assistance Dogs) so leta 1999 začeli člani ameriškega društva ITA (Intermountain Therapy Animals). Dandanes je razširjen že v 26 državah z okoli 1600 aktivnimi terapevtskimi pari z licenco R.E.A.D. Trenutno je naše društvo z 39 terapevtskimi pari, ki imajo tudi licenco R.E.A.D., najštevilčnejše na svetu. Društvo Tačke pomagačke je član ITA od leta 2011. Članstvo je pogoj, da lahko vodnik terapevtskega psa po predhodnem strokovnem izobraževanju pristopi k pisnemu izpitu, ki ga opravlja na daljavo. Tačke pomagačke izvajamo program R.E.A.D. – Beremo s tačkami v okoli 35 osnovnih šolah in v 17 knjižnicah. Za sodelovanje smo vedno naprošeni s strani ustanov.

Osnovni namen programa je pomagati otrokom pri osvajanju in utrjevanju bralnih veščin s pomočjo neobičajnega poslušalca – terapevtskega psa. Otroci, ki berejo psu postanejo boljši bralci, prebrano besedilo lažje razumejo, se sprostijo, ob psu pozabijo na svoje bralne težave ali druge morebitne osebne omejitve, postanejo samozavestnejši, imajo manj težav z nastopanjem pred vrstniki. Poleg tega postanejo socialno spretnejši, manj ranljivi, lažje se vključujejo v druge dejavnosti. Za otroke je branje  psu  vznemirljivo in je za njih posebno doživetje. Bolj, ko je branje zabavno in sproščujoče, večje je otrokovo zanimanje in večja je motivacija za branje.

 

Pred časom ste dejali, da si boste prizadevali za ureditev statusa terapevtskih psov v slovenski zakonodaji. Je bil v tej smeri narejen kakšen korak? Vašemu društvu je Ministrstvo za zdravje pred nekaj leti sicer podelilo status delovanja v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva. Kaj to za vas pomeni?

V sredini maja 2019 je tedaj še poslanec DZ RS dr. Milan Brglez v našem imenu posredoval Vladi RS pobudo za dopolnitev 13. člena Zakona o zaščiti živali, ki dovoljuje vstop na vsa javna mesta in v sredstva javnega prevoza v spremstvu skrbnika zgolj psom - vodičem slepih in psom - pomočnikom invalidov, ne pa tudi terapevtskim psom. Posledica tega je, da vstop terapevtskim psom v javne ustanove ni dovoljen brez soglasja vodstva, kar je popolnoma nelogično glede na odločbo Ministrstva za zdravje RS, ki je Tačkam pomagačkam dodelilo statusu društva, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva.

Na posredovano pobudo je tedanja Vlada RS že v slabem mesecu podala odgovor. V odgovoru so navedli, da področje terapij s pomočjo psov še ni sistemsko urejeno in da bo proučila poslansko pobudo v okviru resornih ministrstev (MKGP v sodelovanju z MZ in MDDSZ) in razmislila o vključitvi pobude v ustrezno področno zakonodajo. Od tedaj na društvo nismo prejeli nobene informacije, kljub temu, da je minilo že dobro leto dni, morda je iskati razloge tudi v menjavi Vlade.

Neodvisno od tega pa pri Slovenskem inštitutu za standardizacijo delovna skupina, ki jo sestavljajo člani vseh treh slovenskih društev za izvajanje terapij s pomočjo psov, pripravlja standarde, ki bodo med ostalim določali, katere živali se uporabljajo v terapevtske namene, kako se jih šola itd.

Status, da smo društvo, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva je za nas nedvomno moralno priznanje, da naše delo pomembno pripomore k izboljšanju zdravja in je v pomoč pri rehabilitaciji. Dodeljeni status nas uvršča na seznam upravičencev do 0,5 % dohodnine, oproščeni pa smo tudi plačila upravnih taks. Morebitnih drugih prednosti ali koristi pa društvo nima.

 

Prizadevate si, da bi terapije s pomočjo psov postale del državnih zdravstvenih storitev. Ste bili glede tega področja že v stiku s kom od vodilnih in ali se vam zdimo kot družba naklonjeni temu?

Upoštevajoč rezultate, ki se jih dosega s terapijami s pomočjo psov, bi bilo povsem logično, da se jih vključi v del javnih zdravstvenih storitev. Seveda je pot do tja še izjemno dolga. Najprej bo potrebno pripraviti ustrezno zakonodajo, pri kateri smo lahko le v pomoč. Ocenjujemo, da je ozaveščenost na sprejemljivi ravni. Navsezadnje pa ta ne bi smela biti ključnega pomena, saj bi morala biti dana možnost, da se tovrstnih terapij poslužujejo tisti, ki si to želijo in ki verjamejo v uspehe. Znano je, da imajo v Avstriji terapije s pomočjo psov na recept, v Angliji in v nekaterih državah ZDA pa so plačljive. Kot primer dobre prakse je švicarski center Rehab iz Basla, v katerem nudijo svojim varovancev tudi terapije s pomočjo različnih živali.

 

Koliko časa v praksi traja usposabljanje enega terapevtskega para? So za to delo primerni zgolj psi določenega karakterja – morda pasme? Kako je z mešančki?

V Društvu Tačke pomagačke vsako leto v januarju na osnovi zbranih prijav iz javnega razpisa, ki ga objavimo novembra  na naši spletni in FB strani, opravimo testiranje o primernosti psov za terapevtsko delo. Izberemo tiste, ki so psihično in fizično stabilni, vzgojeni in šolani, ustrezno socializirani, tolerantni, prilagodljivi, ki imajo radi fizični stik z otroki in odraslimi. Na testiranje sprejemamo le pse, ki so stari najmanj eno leto, imajo B-BH izpit, ali so pasemski ali mešančki pa ni pomembno. Poleg testiranja psov pa strokovna komisija opravi tudi razgovor z vodniki, kajti tako vodnik kot pes morata biti prepoznana za primernega. Pripravniški pari v večini primerov zaključijo usposabljanje v enem letu, nekateri celo prej.

 

Ste imeli kdaj v svojih vrstah tudi psa, ki je bil posvojen iz zavetišča?

V naših vrstah je kar nekaj psov, ki so jih njihovi vodniki posvojili v zavetiščih, celo v sosednjih državah. Prav vsi so z veliko mero potrpežljivosti pri njihovem šolanju in vzgoji in z veliko prejete ljubezni s strani posvojiteljev, postali odlični terapevtski psi. Vsi so v dokaz, da je mogoče tudi pse, ki imajo neznano poreklo, predvsem pa v večini primerov hude življenjske izkušnje (stradanje, trpinčenje …)  vzgojiti v ljubeče hišne ljubljenčke in jih izšolati za opravljanje različnih 'pasjih poklicev' (reševalni, pomočniki invalidom, terapevtski psi …).

 

Je prostovoljcev dovolj in ali v svoje vrste sprejemate nove?

Glede na povpraševanje po terapevtskih parih, nas je občutno premalo. Vsako leto na pomlad po predhodnem testiranju psov o primernosti za terapevtsko delo in razgovoru z vodnikom, sprejemamo nove pripravniške pare, ki se podajo na pot strokovnega in praktičnega usposabljanja pod vodstvom mentorjev društva. Z njimi skušamo nadomestiti izgube že usposobljenih terapevtskih parov, s katerimi se soočamo vsa leta, in sicer zaradi bolezni, starosti, celo prezgodnje smrti psov ali iz osebnih razlogov vodnikov, hkrati pa povečevati število terapevtskih parov. Trenutno imamo v društvu poleg 67 licenciranih terapevtskih parov še 22 pripravniških parov.

 

Delo terapevtskih parov je prostovoljno, a domnevam, da pri vašem delu vseeno nastanejo nekateri stroški. Kako vas lahko naši bralci podprejo?

Društvu Tačke pomagačke lahko pomagate z nakazilom donacij na TRR SI56 0202 7025 6690 427 (BIC (SWIFT): LJBASI2X). Namenite pa nam lahko 0,5 odstotka dohodnine, obrazec je objavljen tudi na naši spletni strani.  Donacije v društvu porabimo izključno za zagotavljanje pogojev dela za terapevtske in pripravniške pare. Z denarno pomočjo društvu posredno pomagate uporabnikom terapij s pomočjo psov. Za vsako pomoč smo izjemno hvaležni. Brez donatorjev in sponzorjev, ki so nam vsa leta stali ob strani in nam nekateri še vedno stojijo, izbranega si poslanstva ne bi zmogli opravljati.

 

Mitja Čehovin 

Foto: Maja Lesar, Boris Leskovar, Jože Suhadolnik, arhiv Društva Tačke pomagačke

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.