23.09.2020

Problematika hrtov v Španiji in moja izkušnja v zavetišču Scooby



Letos avgusta sem se kot prostovoljka društva Hrtji svet prvič pridružila odpravi v špansko zavetišče Scooby, kamor člani društva odhajajo že vrsto let. Iz Slovenije nas je štartalo 6, naša naloga pa je bila pomagati po svojih najboljših močeh. Jaz sem bila cele dneve v ogradah pri psih, jih popisovala in skrbela za socializacijo, ekipa veterinarjev pa je bila zaposlena v operacijski sobi, kjer so opravljali različne posege, od sterilizacij in kastracij do odstranjevanj tumorjev.

Scooby je največje špansko zavetišče, ki že dobrih 30 let rešuje in nudi dom stotinam zlorabljenih in zavrženih živali. Ne samo psi, na veliki posesti zavetišča živijo tudi mačke, konji, osli, koze, kokoši, prašiči in goske. V času našega prihoda je bilo v zavetišču “samo” 200 živali, sicer jih imajo ponavadi po februarju več kot 600. Ker gre za privatno zavetišče, oskrbo in hrano plačajo z donacijami, ključnega pomena pa je posvajanje, kjer pomembno vlogo igrajo društva, ki pse posvajajo v druge države po Evropi in Ameriki.

Velika večina psov v zavetišču je španskih hrtov, t.i. galgov, ki so ena najbolj izkoriščanih pasem na svetu. Gre za starodavno pasmo, ki so jo opevali že Galci, skozi zgodovino so bili visoko cenjeni in pogosto  tretirani kot družabniki španske aristokracije. Danes je zgodba precej drugačna, izkoriščajo jih za lov na zajce ali tekaške dirke, kjer je glavni motivator zaslužek. Tako na račun lova in tekem, ki so v Španiji še vedno dovoljene, vsako leto usmrtijo skoraj 100.000 mladih, zdravih psov. V zavetišču je zato naval teh lovskih psov vsako leto februarja, ko se zaključi lovska sezona in se jih lovci po hitrem postopku želijo znebiti. 


Na srečo se vedno pogosteje dogaja, da jih lovci sami predajo v zavetišče, še vedno pa se zgodi, da odslužene galge žive obesijo na drevesa, jih ustrelijo ali odvržejo v vodnjake. Problematika galgov je resna, lov na zajce pa je na španskem podeželju še vedno močno vkoreninjen v tradicijo, zato se situacija še ne izboljšuje. Za lovce, t.i. galguerose, galgo ni ljubljenček, je zgolj orodje za lov, zato ni presenetljivo, da imajo pogosto doma psa, ki biva z njimi v hiši kot ljubljenček, svoje galge pa imajo zaprte drugje. Pogosto jih hranijo s starim kruhom, ker verjamejo, da bo samo lačen pes prvi ujel zajca in jim tako prinesel denar in spoštovanje drugih galguerosov.

Ob našem prihodu se je žal poznal vpliv korone, saj v zavetišču že več mesecev ni bilo ekip prostovoljcev, zaposleni pa imajo polne roke dela s čiščenjem in pripravljanjem hrane, tako da jim zmanjka časa, da bi popoldneve preživljali v ogradah s psi. Veliko psov je bilo plašnih, zaradi spominov na grenko preteklost so se izogibali že človeškemu pogledu, kaj šele, da bi prišli blizu. Po nekaj dnevih obiskovanja ograd pa je večino premamila radovednost, prihajali so vedno bližje, se nežno nastavljali rokam in kmalu že od daleč pritekli do vrat, čakajoč priboljške in čohanje. 

Ob spoznavanju in božanju sem hitro opazila, da prav noben od teh psov ni imel lepe preteklosti, čeprav so bili nekateri vedenjsko popolnoma neobremenjeni. Skoraj vsi so imeli brazgotine, stare strelne in ugrizne rane, nekaterim pa se je preteklost poznala tudi na zadržanem odnosu do človeka. Mnogi izmed teh izkoriščanih psov tudi v novem domu potrebujejo mesece, da se sprostijo, nekatere pokanje še vedno spominja na strele lovcev, španski jezik pa na prejšnje življenje.

Posvajanje in uvažanje psov iz tujine je sicer lahko problematično, sploh, če gre za hitro in nepremišljeno posvajanje iz usmiljenja. Taki psi sčasoma lahko polnijo slovenska zavetišča in povečujejo problematiko zapuščenih psov pri nas. Ker se karakterno hrti precej razlikujejo od drugih psov, si njihovi posvojitelji načeloma želijo prav njihove specifične mačje lastnosti, zapakirane v pasje telo. Dokler so te posvojitve odgovorne in hrti ne polnijo slovenskih zavetišč, je njihovo reševanje iz držav, kjer jih masovno pobijajo, zgolj pohvalno.

Prav posebna izkušnja je bilo dobesedno živeti in dihati z zavetiščem, saj smo bivali v zavetišču in vsak večer utrujeni zaspali ob pasjem tuljenju in pogovorih o načinih dolgoročnega reševanja problematike galgov.

Besedilo in fotografije: Nika Bergant

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.