13.01.2022

Psi potrebujejo največ našega časa, kar precej ukvarjanja in truda, ne nazadnje pa tudi strokovnega znanja!

Mislim, da si mora vsakdo, ki ima kakršnokoli hišno (ali drugo) žival zastaviti vprašanje, ali bo lahko odgovoren skrbnik? Kaj pomeni odgovorno skrbništvo je sicer na splošno ter razmeroma dobro in natančno zapisano tudi v Zakonu o zaščiti živali. Da pa bomo zares odgovorni za vrsto hišne živali, ki smo si jo omislili, moramo poznati in upoštevati tudi njene specifične fizične in psihične potrebe.

 

Pisal pa bom seveda le o odgovornem skrbništvu psov, saj te naše štirinožne prijatelje in spremljevalce najbolj poznam. Ti človekovi tisočletni spremljevalci so po eni strani med najbolj razširjenimi hišnimi živalmi (tudi v Sloveniji). V primerjavi z veliko večino drugih hišnih živali potrebujejo največ našega časa, kar precej ukvarjanja in truda, ne nazadnje pa tudi strokovnega znanja. Nekoč smo rekli, da je pes klavir in ne radio – radio deluje s pritiskom na gumb, da bomo lahko igrali na klavir pa se bomo morali pošteno potruditi. Ampak, vse kar dajemo svojemu psu nam bo nekajkrat povrnil. Mislim tudi, da vsi poznamo pozitivne vplive psov na kakovost našega življenja, na naše psihično in fizično zdravje.

 

Vemo, da se je v času Covida 19 število psov v naši državi (pa tudi drugje po Evropi) precej povečalo, cene velike večine pasemskih psov pa so poskočile v nebo. Ljudje smo v času epidemije pač več doma, imamo več časa za sprehode v naravi in pes je čudovita motivacija, da nas spravi gibanje, nas sprošča in razveseljuje. Psa so si (žal) omislili tudi ljudje, ki tega sicer v normalnih okoliščinah tega ne bi storili, ker do teh živali sicer nimajo kdove kakšnega primernega odnosa. Nekateri pa se zanj  niso odločili  z zdravim premislekom, kot tudi ne o delu in odgovornostih, ki jih čakajo. Zato lahko pričakujemo, da se bodo v bližnji prihodnosti v marsikateri družini svojemu psu odpovedali ... Pes pa ni stvar, ki bi jo lahko oddali kot kakšen odvečen predmet.  

 

Odločili smo se pasjega mladiča

 

Po določilih Zakona o zaščiti živali lahko pasjega mladiča prevzamemo, ko je dopolnil vsaj osem tednov starosti. Tedaj mora biti mikročipiran, vpisan v slovenski centralni register psov, poleg tega mora imeti tudi tako imenovani potni list oziroma »zdravstveno izkaznico«. Vestni vzreditelji namreč mladičke še pred oddajo cepijo proti kužnim boleznim psov in jim do oddaje v roke novemu skrbniku večkrat (preventivno) odpravljajo notranje zajedavce. Ko se po temeljitem premisleku odločimo za primerno pasmo in za primernega vzreditelja je prav, da še pred prevzemom mladička v dogovoru z vzrediteljem opravimo več obiskov in si pri tem izberemo svojega mladička. Tistega, ki nas bo spremljal deset ali še več let.

 

Tako kot se razlikujejo bratje in sestre v isti (človeški) družini se med seboj razlikujejo tudi mladiči. Res je, da imajo po navadi vsi v leglu izražene svoje pasemske lastnosti. Sicer pa so po navadi v istem leglu mladiči precej različni po svojih individualnih lastnostih: nekateri so samozavestni in psihično trdni, drugi so malce bolj zadržani, plašni, nezaupljivi pa tudi živahni in bolj »leni«. Ko bomo (pravemu) vzreditelju razložili, kaj od psa pričakujemo, mu opisali svojo družino, naš način življenja in druge podrobnosti, nam bo lahko svetoval, kateri mladiček v leglu bo za nas najbolj primeren. Seveda pa se dostikrat zgodi, da si izberemo mladička po nekem notranjem občutku …  

 

Do osmega tedna starosti, ko so mladiči primerni za oddajo so preživeli že nekaj pomembnih življenjskih obdobij in, ko pridejo v našo družino, so sredi obdobja tako imenovane socializacije. To je najbolj pomembno življenjsko obdobje, ko mlada pasja dušica intenzivno sprejema dražljaje in vtise iz okolja in se nanje tudi tako ali drugače odziva. V tem obdobju se pri psičku oblikuje vedenjska slika in v največji meri je od njegovih ljudi odvisno, v kakšnega odraslega psa se bo razvil. Zelo pomembno je, da se v tem obdobju sooča s po možnosti najrazličnejšimi zunanjimi dražljaji. Mi, v vlogi skrbnikov pa smo odgovorni, da bodo ti vtisi čim bolj pozitivni. Če se bo mladiček v tem starostnem obdobju ob določenem dražljaju prestrašil ali doživel karkoli neprijetnega lahko pričakujemo, da bo ta dogodek zaznamoval njegovo vedenje za vse življenje. Primer: če se bo mladiček prestrašil ob nevihti z bliskanjem in grmenjem lahko pričakujemo, da se bo ob takšnem vremenu vedno slabo počutil, strah ga bo ali pa celo paničen. Tega strahu po navadi ni mogoče odpraviti. V obdobju socializacije si psiček ustvarja tudi odnose do drugih psov, do ljudi, do prometa, do vožnje v avtomobilu …

 

Ukvarjati se mladičem in ga pripravljati z življenje v našem okolju je odgovorno in zahtevno početje, ki terja kar veliko časa, potrpljenja in strokovnega znanja. Vsega tega se lahko naučimo v tako imenovanih malih šolah, ki jih je v Sloveniji kar veliko. V njih večinoma delajo vaditelji, ki obvladajo sodoben način ukvarjanja s psi. Rdeča nit ukvarjanja z mladim psom pa je vedno hladna glava in toplo srce.   

 

Življenje s pasjim mladičem

 

Ko se odločamo za psa moramo vedeti, kje bo njegov stalni prostor, njegovo bivališče. Pri tem moramo upoštevati, da je pes po naravi socialno bitje, se pravi, da je navajen na življenje v skupnosti. V naravi je to krdelo, ki je v bistvu (pasja) družina z več generacijami družinskih članov. Za pasjega mladiča, ki smo si ga omislili pa je njegovo krdelo (skupnost) naša družina. Psiček bo zelo hitro dojel, kako poteka življenje v naši  družini, je namreč zelo tankočuten opazovalec. Ugotovil bo, koga v hiši mora ubogati, koga bo imel najbolj rad, s kom se lahko igra, komu lahko pokaže zobe, če mu kaj ne bo prav … Psiček bo znal zelo hitro popredalčkati vse družinske člane ... Morda pa o tem več v kakšnem drugem članku.

 

Še preden si omislimo psa moramo torej vedeti, da je pes socialno bitje in je zato nujno, da živi skupaj s svojo družino, se pravi v hiši. Če si nameravamo omisliti psa, ki bi ga imeli predvsem v pesjaku ali prosto spuščenega v ograjenem vrtu moramo temeljito premisliti, ali si psa zares želimo, da ne rečem, ali si ga sploh zaslužimo. Pesjak je lahko sicer namenjen občasnemu bivanju psa, ko ga iz takšnih ali drugačnih razlogov ne moramo samega pustiti v hiši oziroma v stanovanju. Takšne razlog je lahko delanje škode v hiši, kar še zlasti mladi psi radi počnejo. Sicer pa je zelo v redu, da si za mladega psa omislimo tako imenovani hišni bokse, v katerem se bo dobro počutil, hkrati pa bo »na varnem«.

 

Neprimerno je tudi, da puščamo psa samega v (ograjenem) vrtu, saj lahko pričakujemo, da bo v tem primeru razvil različne oblike neželenega vedenja: tako imenovano stereotipno gibanje, lajanje na mimoidoče, kopanje lukenj, psihične motnje …). Pes naj bo na vrtu le tedaj, ko imamo nad njim nadzor. 

 

 V hišo je prišel odrasel štirinožec

 

Ko pride v hišo odrasel pes moramo vedeti, da ima že oblikovano vedenjsko sliko, se pravi, navade, ki jih težko, marsikdaj pa nemogoče spreminjati. Zato moramo določene neželene oblike vedenja vzeti v zakup in se z njimi sprijazniti. Hkrati pa moramo imeti dovolj znanja in sposobnosti, da bomo v primeru potrebe lahko ukrepali. Med pogostimi neželenimi oblikami vedenja so neodzivanje na klic, napadalnost ali pa strah do drugih psov ali ljudi, želja po preganjanju divjadi, različne oblike strahu, pretirana nezaupljivost …

 

Če si bomo omislili odraslega psa iz zavetišča, nas bodo med drugim temeljito seznanili z vedenjskimi značilnostmi psa, ki smo si ga izbrali. Hkrati nam bodo svetovali, kako naj ravnamo, ko bo določeno (neželeno) vedenje izraženo. Na srečo so za nami časi, ko smo prišli v zavetišče, si izbrali psa in ga še isti dan odpeljali. Odgovorni v zavetišču po navadi temeljito preučijo vsakega morebitnega posvojitelja, preden mu dodelijo primernega psa. Nekaterim pa ga tudi ne dajo in prav je tako.

 

Žal je marsikdaj malce drugače, če se odločimo za odraslega psa iz kakšne druge države. Tako pride v Slovenijo kar nekaj psov iz Bosne in iz nekaterih drugih balkanskih držav, še zlasti hrti pa prihajajo iz Španije. Vsak od teh psov ima svojo zgodovino in kot odgovorni skrbniki moramo večinoma vložiti res veliko truda in dela, da bo življenje s takšnim psom postalo prijetno ali pa vsaj znosno. Preden se odločimo za takšnega psa, moramo temeljito premisliti, ker pravzaprav ne vemo, kaj nas čaka. Moj sosed je na primer dobil tri leta starega hrta iz Španije. Kuža pač ni bil več primeren za pasje dirke in takšne pse v Španiji (pa tudi v Veliki Britaniji) uspavajo, nekaj pa jih uspejo rešiti ljubitelji oziroma organizacije za zaščito živali, ki jim najdejo novega skrbnika. Moj sosed je prevzel takšnega psa, ki pa ima, žal, vrsto vedenjskih težav. Je zelo nezaupljiv boji se tujih ljudi in drugih psov, ne sme ga spustiti, ker ne uboga na klic, razen njega pes ne mara nikogar v družini … Na srečo je sosed zelo potrpežljiv, svojega hrta vsak dan redno sprehaja, ga neguje in se je nanj seveda zelo navezal.

 

Po mojem mnenju ni prav, da bi si psa iz zavetišča ali pa iz druge države omislili predvsem zaradi usmiljenja oziroma zato, da bi psa »rešili«. V vsakem primeru lahko pričakujemo, da se bomo kljub vedenjskim težavam nanj navezali, da nam bo prirasel k srcu. Ampak, ali bomo srečni s psom, s katerim ne bomo mogli v urbano okolje, ki ga nikoli ne bomo smeli spuščati brez povodca, ko bomo morali vedno paziti, da ne bi prišel v stik z drugimi psi? Ali bomo lahko v takšnih primerih odgovorni skrbniki? Po mojih izkušnjah si lahko odraslega psa omisli, le tisti, ki že ima nekaj izkušenj pri ravnanju psi, nikakor pa tega ne bi priporočil začetniku, skrbniku prvega psa.

Nedavno tega me je poklical znanec in me vprašal za nasvet o nakupu psa. Ker je v preteklosti že imel nemškega ovčarja, bi si želel imeti prav to pasmo. Povedal mi je, da je dopolnil 80 let ter, da je še vedno zelo vitalen in pri močeh, saj vsak dan preteče nekaj kilometrov, še vedno pridno kolesari … Povedal mi je še, da živi sam (žena mu je umrla že pred leti), hčerka pa je v tujini in za zdaj nima nikogar, ki bi prevzel psa, če bi se njemu karkoli zgodilo oziroma, če bi pač zaradi starosti onemogel … Zelo je bil razočaran, ko sem mu psa odsvetoval ... Ko smo enkrat v takšnih letih kot je moj znanec, moramo pred odločitvijo za psa temeljito premisliti o tem, kaj bo z njim, ko sami ne bomo več zmogli skrbeti zanj. Ali mu privoščimo, da bo končal nekje v zavetišču, da bo prišel v roke ljudi, ki si psa ne zaslužijo … ? Starostniki si lahko psa omislimo le v primeru, če imamo nekoga zanesljivega, ki bo lahko zanj skrbel (ga posvojil), ko tega sami ne bomo več zmogli.


Jože VIDIC, dr. vet. med.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.