25.10.2017

Ustreljeni Dante je izgubil vid, a je danes srečen kuža v novem domu

Oktobrski projekt Srce za tačke največjo pozornost posveča živalim, ki potrebujejo pomoč. Ves mesec spoznavamo čudovite zgodbe posvojenih živali, ki sodijo v t.i. "ranljive skupine", to pomeni, da so iz različnih razlogov invalidne, slepe ali slabovidne, gluhe in ostarele. Skozi nekatere zgodbe predstavljamo življenja takih kužkov in tudi s pomočjo kinologov, veterinarjev in drugih posameznikov ugotavljamo, da posvojitev psa, ki ima eno od navedenih "hib" brez dvoma izdatno obogati in polepša življenje, ne samo psu samemu, pač pa tudi njegovemu skrbniku.

 

Prejeli smo še eno zgodbo, tokrat predstavljamo srečno zgodbo posvojenega Danteja. "Dante ima okvarjen vid. Enega očesa sploh nima, po poročilu veterinarja pa ne vidi niti na drugo oko," nam pove njegova posvojiteljica Petra Piber.

 


Če se ne motim, ste Danteja posvojili v letošnjem letu. Kje ste zasledili, da Dante išče nov dom?


Že nekaj časa sledim Društvu za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka. Oni so bili tudi tisti, ki so Danteja prevzeli v začasno oskrbo, odločeni da mu najdejo pravi dom. Preko njihovih objav na spletnih straneh in Facebooku sem tudi zasledila, da Dante išče dom.


Je Dante torej popolnoma slep pes?


Dante ima okvarjen vid. Enega očesa sploh nima, po poročilu veterinarja pa ne vidi niti na drugo oko. Sama sicer menim, da na preostalo oko ob polni svetlobi vidi nekaj obrisov, saj se njegovo obnašanje in delovanje, kot na primer premikanje po prostoru, nekoliko spremeni v zatemnjenih ali senčnih prostorih in ob mraku. Takrat ima nekoliko večje težave s premikanjem po prostoru in potrebuje nekoliko več usmerjanja, da se ne zaletava v predmete, ob polni dnevni svetlobi pa teh problemov nima. Tudi mene ne najde takoj, če ga pokličem iz sence. Na sprehodih ob mraku pa skoraj vedno hodi takoj za menoj. Ob dobri svetlobi pa ima težave le z majhnimi predmeti, ali takšnimi, ki se premikajo hitro in neslišno. Prav tako ne vidi stvari, ki so blizu njega. Če hodi za menoj, kar počne pogosto se s smrčkom izmenično dotika mojih dveh nog, da locira mojo pozicijo. Vseeno pa se je sposoben ob polni svetlobi izmikati predmetom in obvladati nov teren.

 


Pa ste se na posvojitev psa pripravljali že prej? Ste sploh razmišljali o tem, da bi posvojili psa, ki ne vidi? Ali je prišlo do tega naključno?


Že pol leta preden sem se srečala z Dantejem sem razmišljala in se pripravljala na posvojitvev psa, a se iskanja pasjega sopotnika nisem še aktivno lotila. Vedela sem, da želim posvojiti iz zavetišča in da zaradi velikosti stanovanja iščem manjšega psa, razen tega pa nisem niti razmišljala ali bi (oziroma zakaj ne bi) posvojila psa z okvarjenim vidom. Meni pasje hibe nikoli niso bile faktor pri posvajanju psa. Naj ima pes okvarjen vid, tri noge ali kako drugo poškodbo, to mi je bilo vseeno. Glavno je da med lastnikom in psom nastopi tista prava kemija. Vse ostalo je postranskega pomena.


Na Dantejevo sliko in zgodbo sem naletela slučajno na Lajkini spletni strani in Dante se mi je že po sliki zdel tak veseljak in dobrovoljček, preprosto tako prisrčno bitje, da sem še isti dan pisala mail, kako je z njim in če je že našel dom. Ko sem ga prvič srečala sem vedela, da bo šel z mano domov.

 

Kakšna je Dantejeva preteklost?


Dante je prišel pod Lajkino oskrbo konec prejšnjega leta. Kot je meni znano, je Danteja nekdo ustrelil v desno oko z zračno puško. Pri tem je bilo poškodovano tudi drugo oko. Menim, da je Dante nekaj časa moral preživeti na verigi, saj ima na vratu brazgotinast predel brez dlake. Ko je skrb za Danteja prevzela Lajka je odšel v začasni dom, kjer se mu je že super godilo. Sama sem Danteja posvojila letos februarja.

Imate kaj problemov zaradi njegove slepote, ali gre za preprosto sobivanje kot s kakšnim drugim psom?


Danteja vzamem s seboj povsod kamor ga lahko; v gore, na sprehode, na morje, kampiranje, v center Ljubljane ... Je izredno priden kuža, ki se hitro prilagodi vsem situacijam in zato nimam z njim nikjer težav. Sama velikokrat pozabim, da ima Dante okvarjen vid. Edina razlika na sprehodih je ta, da moram nekoliko paziti kdaj ga spustim s povodca. V bližini cest je to praktično nemogoče (kot tudi pri veliko psih, ki imajo še popolnoma ohranjen vid), na polju ali v ograjenem prostoru pa ga brez težav spustim. Poskušam se tudi izogniti večjim gnečam, saj ga stalno topotanje nog z različnih smeri nekoliko zbega, a tudi v tem primeru pridno sledi povodcu in nima večjih težav. Prav tako moram paziti, ko mu natikam njegovo opasnico. Paziti moram, da ga ne zadanem v oko, saj nima dovolj dobrih refleksov, da bi oko zaprl, če se mu majhen predmet hitro približa. Na novem terenu se takoj znajde, obvlada ovire in igro. Pazim le, da na tujem terenu nikoli ni spuščen, ko se začne delati mrak ali v pretirani senci kot je naprimer gost gozd. Na domačem vrtu pa se znajde tudi v popolni temi. Na kakšnem kompleksnem terenu, kot je na primer gozd ali strma skalnata pobočja, se sicer včasih zaleti v kakšen predmet, a v takih primerih vedno prilagodi hitrost gibanja, nekoliko se upočasni in s tačkami preverja kam gre. Čeprav se upočasni je še vedno hitrejši od mene. V primerih, ko pa vseeno ni prepričan, kot na primer pri strmih spustih pa pridno hodi za menoj, z gobčkom preverja mojo lokacijo in se s tem usmerja.


O tem, kako dobro je Dante prilagojen na svoje stanje, pove že dejstvo, da brez težav ujame muho, ki leta okoli njega. Če je muha pri miru je Dante ne vidi, čim pa začne brenčati jo v parih poskusih ujame. Vsake toliko časa ga kaj zbega in v polni pripravljenosti začne strmeti v nič. Največkrat je tam kakšna stena in morda sliši meni naslišen odmev. Takrat samo pustim, da se sprehodi do tja, preveri da nič ni in nato ga stena ne moti več.


Skratka, Dante deluje kot "navaden" pes. Morda je nekoliko bolj previden od večine, vendar to nikoli ni odveč. Sama pa svojega življenja nisem rabila nič bolj prilagoditi kot bi ga morala ob posvojitvi katerega koli psa.

 


Ko ste se odločali za posvojitev Danteja ste od Društva Lajka zagotovo prejeli veliko informacij o tem, na kaj morate biti posebej pozorni ...


Društvo je bilo v veliko pomoč, ko sem se odločala za posvojitev Danteja. Edini pomislek ki sem ga imela pri posvojitvi, so bili če sem sama in moj življenski stil primerni za takšnega psa. Nisem bila prepričana, ali je pes z okvarjenim vidom lahko šest ur sam doma, ko sem jaz na faksu in ali je sposoben živeti aktivno življenje, na primer hoditi z mano v gore in na dolge sprehode. Na vse ostalo sem se bila pripravljena prilagoditi. Pri društvu so mi kmalu zagotovili, da Dante kljub svoji "hibi" nima nobenih posebnih potreb, da je živahen in aktiven kuža in da me doma lahko počaka tako kot vsi ostali psi. Če zdaj pomislim nazaj, se mi zdi vse to logično, takrat pa sem potrebovala še nekaj dodatne potrditve.


Prebrala sem še nekaj člankov, večina katerih mi je razložila, da so slepi psi izredno dobro prilagojeni na svojo hibo. Članki so opozarjali le, da se slep pes lahko udari v oko, na katerega ne vidi z ostrimi predmeti na primer vejami. Kar sem še zasledila in se je nato izkazalo tudi za resnično, je da so psi, ki imajo okvarjenega enega izmed čutov, bolj navezani na lastnike, zato imajo na začetku nekoliko več problemov s samoto. To se je pokazalo tudi pri Danteju, saj prve tedne ni zdržal v drugi sobi kot sem bila jaz, a ne vem ali je to bila posledica njegovega vida ali le njegovega zvestega karakterja.


Prav tako sem se ob posvojitvi zavedala (na kar so me opomnili tudi pri društvu), da je pri Danteju zaradi njegove slepote, nekoliko večja možnost poškodb kot pri navadnih psih. Zato sem poskrbela, da imam dovolj dobro finančno stanje, da bi mu v primeru nesreče lahko omogočila najboljšo veterinasrko oskrbo. Mislim pa, da je to nekaj, kar bi moral storiti vsak skrbnik pred posvojitvijo ne glede na to ali posvaja psa s "hibo" ali brez.

Kakšni so bili vajini prvi skupni dnevi? Kako se je Dante navadil na novo okolje?


Dante se je izredno hitro prilagodil na novo okolje. Rabil je le nekaj ur, da si je našel svoje tri kotičke, ki so sedaj postali njegovi brlogi. V prvih nekaj minutah je stanovanje do dobra prevohal in pretipal, nato pa se je že lotil igrač, ki sem mu jih kupila. Na začetku, ko sem ga pustila samega, sem pustila prižgan radio, kar je pomagalo, da se je navadil biti sam v stanovanju v času mojih obveznosti. Po prvih tednih se je že popolnoma prilagodil meni, novemu okolju in novemu življenskemu ritmu.

Do posvajanja psov, ki imajo določene "hibe" obstajajo danes mnogi zadržki. Mnogi ljudje na splošno še vedno gledajo, da bi posvojili psa, ki mu "nič ne manjka", pa da je mladič, lep in podobno ... Po drugi strani pa obstajajo ljudje, kot ste vi, ki jim ni težko v svoje zavetje sprejeti psa, kot je Dante ... Bi svetovali tudi drugim, da morda premislijo o posvojitvi psa, ki imajo kakšno "hibo", morda pasjega starčka?


Kot ve vsak, ki ima doma pasjega sopotnika, te le-ti v življenju naučijo stvari, za katere še sam nisi vedel, da jih potrebuješ. Psi z raznimi ovirami v življenju pa še toliko bolj. Največkrat se živali svojemu stanju izredno dobro prilagodijo. Ob tem razvijejo svojevrstno iznajdlivost, vztrajnost in odločnost, kar sama vsak dan opažam pri Danteju. Tebe, kot svojega človeka, pa ob tem učijo sprejemanja, potrpežljivosti in konec koncev vztrajnosti. V vseh drugih pogledih so psi s "hibami" povsem navadni psi: igrivi, radovedni, dobrosrčni in željni ljubezni ter družbe.


Tudi s starčki imam nekaj izkušenj, saj je naša družinska psička, ki me spremlja od mojega 6 leta, že nekaj časa nazaj prešla v jesen svojega življenja. V starejših letih se psi nekoliko umirijo, postanejo bolj potrpežljivi in nekoliko bolj leni, ohranjajo pa večino svojega karakterja, ljubeznivosti in veselja. Menim, da bi nekaterim ljudem z umirjenim življenjskim stilom, lahko bolje ustrezal starejši kuža, če bi le lahko spregledali njegova leta.


Nekomu, ki sedaj razmišlja o posvojitvi psov, bi svetovala naj se odloča glede na lastne izkušnje in zmožnosti, ki jih ima z vzgojo psov, pasji karakter in seveda kemijo ter ljubeznijo, ki nastopi takoj ko spoznaš pravega psa. Psu ni mar, če ima denimo samo tri noge, okvarjenim čutilom se prilagodi in kmalu tudi ti spoznaš, da psu "nič ne manjka", ker to postane tvoj pes, pa tudi če ga je za kakšen ud manj od ostalih.

Omenili ste, da ima doma še eno kužico v najboljših letih. Kako se razumeta z Dantejem?


Lucy, ki je zdaj stara 14 let je bila na začetku zelo ljubosumna na Danteja, vendar pa se sedaj že dobro razumeta. Večinoma je za to zaslužen Dante, saj je bil izredno potrpežljiv z njo in še vedno je. Kot sem že omenila, je Lucy stara 14 let, kar se ji tudi pozna. Zelo slabo vidi in tudi sliši skorajda nič več, zato se velikokrat prestraši, če jo kdo preseneti od zadaj ali s strani. Dante je do nje izredno obziren. Okoli nje upočasni svoje gibanje, nikoli se ji ne približa od zadaj. Če Lucy spi sredi hodnika, Dante raje počaka, da se Lucy prebudi ali da ga nekdo nese čez njo, kot da bi sam plezal čez in jo pri tem zbudil. Sam od sebe ji tudi prepusti svojo kost in ji odstopi prednost, ko po sprehodu oba želita piti. V takšnih primerih se zares pokaže kako razumevajoče so lahko živali.

 


Kaj sicer Dante obožuje? Je kakšna posebna stvar, ki bi jo izpostavili?


Dante je izredno igriv pes. Obožuje igro: tako vlečenje vrvi kot tudi metanje žoge. Žogice mu sicer ne smem vreči predaleč in moram poskrbeti, da se sliši kje pade na tla, drugače pa jo takoj izsledi. S seboj ga vzamem tudi v hribe. Ravno nekaj tednov nazaj je brez težav osvojil svoj prvi dvatisočak – Debelo peč.


Zelo rad se igra z drugimi psi. Sicer njegovi refleksi niso tako zelo dobri kot refleksi drugih psov, a me vsakič znova preseneti, kako hitro drugi psi tempo igre prilagodijo Danteju. Voda ga še nekoliko bega. V poletni vročini ga vozim k Savi, da vsaj trebuh namoči in se nekoliko ohladi. Tam ga je prav zabavno gledati, saj je - kljub temu da že stoji v vodi - z vsakim korakom na novo presenečen, da je tam še vedno voda.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.