19.11.2019

Pred 13 leti odvržena v zabojnik, danes čudovita posvojenka

Pred trinajstimi leti v mesecu avgustu me je pot vodila do ljubljanskega zavetišča. Kot verjetno mnogo ljudi, sem šla samo pogledati in se pozanimati, kako je s sprehajanjem psov v zavetišču. Ena od oskrbnic mi je prinesla dve črni zelo kosmati kepici. Povedala mi je, kako so pristale v zavetišču, in sicer naj bi bili zavrženi v zabojnik za smeti, ko so bili stari približno en teden.

Mimoidoči je slišal, da je nekaj v zabojniku in našel štiri nebogljene mladičke. Dva samčka in dve samički. Nekako takšna je zgodba mimoidočega, ki je mladičke potem odnesel v zavetišče. Osebje zavetišča jih je hranilo po steklenički. Tako so male reveže ohranjali pri življenju. Bila je ljubezen na prvi pogled, ko sem zagledala najmanjšo kepico in jo poimenovala Loli.

Najprej sem morala iti kupit šampon za pse, saj ni bila ravno prijetnega vonja. Ko sem prišla domov, sem jo skopala in zavila v brisačko. Predvidevam, da Loli tega ne bo nikoli pozabila, saj mi je takrat hudo zamerila in se z mano kar nekaj ur sploh ni hotela ukvarjati. Gledala je stran in se name sploh ni odzivala. Vsi smo se smejali saj nismo mogli verjeti, da je pes lahko tako zamerljiv. Po nekaj urah je užaljenost popustila in spet sva bili prijateljici, vendar pa je nastal problem, saj se je naslednji dan pojavila kri v njenem iztrebku.



Klicala sem v zavetišče in rekli so mi, naj jo pripeljem nazaj. Upali smo, da ni slučajno pasja kuga. Bila je še premajhna za cepljenje. Naši strahovi so bili zaman, saj je verjetno bila kriva sprememba okolja. Prvič, ko sva šli na sprehod, me je zanimalo, kako bo reagirala in sem jo malo pustila. Želela sem videti, ali bo sploh gledala, kje sem jaz, ali pa bo kar tekla naokoli. Ves čas je hodila zraven mene, kakor da bi jo kdo to učil. Ko sem se morala učiti, je odšla v svojo posteljo in je bila tam, vse dokler je nisem poklicala. Zelo malo sem jo morala učiti, saj je veliko stvari kar sama razumela. Skupaj sva preživeli veliko lepih sprehodov, vzponov na hribe in uživanja na kavču. Ure in ure smo preživeli v Tivoliju in pasjem parku, saj je imela ogromno energije. Ko je malo zrasla, je vedno bolj postajala podobna hrvaškemu ovčarju, tako da predvidevamo, da je eden od staršev te pasme.



Sedaj je Loli stara trinajst let. Jesen svojega življenja vedno bolj preživlja doma. Žal ji peša srce in pljuča ji zaliva voda, tako da mora jesti tablete. Je pa še vedno vesela in na trenutke polna življenja. Veliko časa prespi, saj je zaradi zdravstvenega stanja utrujena. Seveda pa se sedaj večinoma vrti vse okoli nje, je samo hrano, ki ji trenutno paše, tako da ima skoraj samopostrežni zajtrk in večerjo. Še vedno ima navado zakopavanja hrane po vrtu. Pogosto pa popoldan pride maček Joco, ki pobere njene zaklade. Hvala za priložnost, da sem lahko povedala njeno zgodbo. Kužki iz zavetišča so odlični prijatelji celo njihovo življenje.

Tajda Turk

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.