Preden pride nov kuža v naš dom, bomo imeli kar nekaj nakupovanja ter priprav, o katerih smo že pisali. Tokrat se posvetimo dvema čistima osnovama, ki ju moramo mladičku zagotoviti v našem domu, pa se vsaj začetnikom vseeno utegne pojaviti nekaj vprašanj v zvezi z njima. Kljub temu, ali pa prav zaradi tega, ker gre za dve osnovni stvari, ki ju moramo psu nuditi, je dilem še vedno precej.

Ustrezen življenjski prostor

Pasji mladiček potrebuje ustrezen bivalni prostor, ki mu omogoča nekaj svobode gibanja ter seveda prostor za počitek. Izberimo dovolj mirno mesto, da bo pes lahko v miru počival, pa vendar v delu stanovanja, kjer se precej zadržujemo, da bomo tudi med pasjim počitkom v njegovi družbi. Psi svet doživljajo predvsem skozi nos in pomembno je, da je tudi med spanjem oziroma počivanjem obdan z našim vonjem.

Večina psov je vsaj del dneva samih, zato je pomembno, da je med našo odsotnostjo pes varen pred okolico – in okolica pred njim. Poskrbimo torej, da je pes v primerno zavarovani sobi ali delu sobe oziroma v (dovolj veliki) hišni kletki. To nam bo pomagalo pri navajanju na sobno čistočo, poleg tega pa se bo mladič na omejenem prostoru lažje umiril. Nekateri mladiči namreč nikakor ne najdejo miru, radi sodelujejo pri vsem, kar mi počnemo, kar je kot prvo nadležno in ne prav praktično, kot drugo pa ne ravno blagodejno za mladiča samega, saj je ves čas v pogonu. Ne nazadnje pa ga na tak način lažje navadimo na našo odsotnost. Na voljo naj ima svežo vodo, kakšno trpežno igračko ali 'žvečilko' ter ležišče. Seveda mora biti mladiček pred našo daljšo odsotnostjo imeti možnost, da pokuri nekaj svoje energije ter opravi fiziološke potrebe.

Pomembno je tudi, da poskrbimo za varnost, ko smo mi prisotni in je pes spuščen. Gladka tla so lahko psom zelo nevarna in kar kličejo po poškodbah, sploh pri ohlapnih mladičkastih sklepih. V prostorih, kjer se pes giblje, poskrbimo za dovolj nedrsečih površin – namestimo lahko na primer tepihe z gumijastimi čepki na spodnji strani, da ne drsijo. Mladička prav tako ne spodbujamo, da v notranjih prostorih na gladkih površinah nori in se igra, v notranjih prostorih moramo pasje dejavnosti pač prilagoditi. Pazimo torej, da psa v notranjih prostorih  umirjamo, hkrati pa poskrbimo za umsko in telesno telovadbo v primernem notranjem prostoru – na preprogi ali morda na hodniku, v garaži ... Če nimamo nobene primerne notranje površine, dejavnosti znotraj hiše prilagodimo in izberemo takšne bolj umirjene, vihravost pa prihranimo za zunaj.

V kolikor mladiček čas naše odsotnosti preživi zunaj na ograjenem vrtu ali v pesjaku, mu moramo seveda zagotoviti dobro zavetje, ki ga bo ščitilo pred vremenskimi pogoji – tako mrazom kot tudi vročino. Poskrbeti moramo, da bo imel vedno na voljo svežo vodo, jasno pa je, da mora tudi zunanje bivališče biti za našega mladička varno. 

Pasja jedilnica in red pri hrani

Pasja 'jedilnica' je lahko v bližini oziroma na istem mestu kot njegovo počivališče. Skledi za vodo in hrano naj bosta na mirnem, ne prav 'prometnem' mestu v stanovanju. Za nekatere mladiče je smotrno vsaj skledo za vodo fiksirati ali izbrati dovolj težko in masivno, da je mladiček hote ali nehote ne prevrne. Pomembno je, da skrbimo za čistočo in zdravje vseh stanovalcev – vodo redno menjajmo (večkrat dnevno) in skrbimo za redno čiščenje področja okrog skled.

Prav je, da se že od začetka držimo določenega reda pri hrani. Psi so živali navad in najrajši živijo po nekem približno ustaljenem urniku. Če v dom sprejmemo mladiča, to običajno pomeni, da ga moramo hraniti štirikrat dnevno. Mladiči med drugim in nekako četrtim mesecem starosti načeloma jedo štirikrat na dan, od četrtega do šestega meseca trikrat, potem pa preidemo na hranjenje dvakrat ali enkrat na dan (sama tudi odrasle pse hranim zjutraj in zvečer, torej dvakrat dnevno). Velikokrat se zgodi, da začne mladič kar sam opuščati enega od obrokov, takrat je čas, da njegov urnik prilagodimo in količino hrane prilagodimo za en obrok manj.

Izbire je pri pasji hrani res ogromno, poučimo se o različnih vrstah prehrane, pogovorimo se z vzrediteljem ali prejšnjim skrbnikom, da izvemo, česa je mladič že vajen. Ne glede na to, za kateri način hrane se odločimo, je prav, da jedilnik vsaj občasno malce popestrimo, da se mladič navadi na različne hrane, kar je koristno ob morebitnih prebavnih težavah ali težavah z alergijo, ko je potrebno uvesti drugačo prehrano, ali pa za potovanja (včasih pa se enostavno zgodi, da 'našo' hrano umaknejo s tržišča).

Poleg urnika, ki se ga vsaj okvirno držimo pri hranjenju psa, pod red pri hrani spada tudi ustaljen postopek. Mladiča navadimo, da hrano vsaj približno kulturno pričaka, kar pomeni, da sklede ne položimo na tla, dokler mladič na vse pretege skače in se zaganja v nas. Ko bo malo starejši in bolj zrel, ga lahko navadimo, da se samodejno usede in gre jest ob našem dovoljenju (kar je še posebej koristno, če imamo več psov oziroma živali v gospodinjstvu ali pa so v hiši tudi otroci), s čimer preprečimo mrzlično prerivanje v času deljenja obrokov.

Prav tako je koristno, da mladiča navadimo, da je skleda oziroma hrana na voljo le omejeni čas, na primer deset minut, nato se skleda umakne (v kolikor pes ne je, jasno). Na ta način se izognemu zmrdovanju nad ponujeno hrano, izsiljevanju za dodatke (najprej damo samo brikete, pes počaka deset minut in nezainteresirano kroži okrog sklede, zato dodamo kakšno okusno popestritev, npr. konzervo tune ali malo jogurta – in dobimo poklicnega izsiljevalca!) in pomanjkanju kontrole nad hrano (če je v hiši še kakšna žival, npr. drug pes ali mačka, lahko ta poje mladičev obrok, kar ni zdravo ne za enega in ne za drugega). 

Izhodi

Seveda pa se pasje potrebe ne končajo pri postelji in hrani. Velik del življenja s psom so seveda tudi sprehodi, ki poskrbijo tako za opravljanje potreb kot za njegovo gibanje, poglabljanje našega medsebojnega odnosa in za stimulacijo njegovih možganov in telesa. Takoj po prihodu psa v nov dom se lotimo navajanja na sobno čistočo. Večkrat na dan gremo ven, da psu omogočimo, da potrebe opravi zunaj, bolj bo imel možnost biti sobno čist, prej se bo sam trudil za to. Psa peljemo ven vsakič, ko se zbudi po spanju, po jedi, prav tako pa, če se začne igrati v notranjem prostoru, saj bo akcija vsekakor zbudila njegov metabolizem, ven ga odpeljimo tudi, če kar naenkrat začne intenzivno vohljati, kot da nekaj išče, saj verjetno išče primeren prostor za opravljanje potrebe. Ko opravi potrebo zunaj, ga toplo pohvalimo, lahko tudi nagradimo, večina psov po kakšem mesecu v novem domu osvoji protokol za opravljanje potrebe, je pa tudi nekoliko odvisno od njegovega izhodišča, preden je prišel v naš dom, pa tudi razmer (vsekakor lažje večkrat na dan omogočimo izhod mladičku, s katerim živimo v hiši z vrtom, oziroma mladičku, ki čez dan ni sam več kot 5-6 ur v kosu, saj pri starosti dveh ali treh mesecev kuža težko zdrži celoten delovnik, torej 8 ur plus še kakšna za povrh za našo pot na delo in nazaj).   

Nov družinski član s seboj prinese precej obveznosti, ampak tudi ogromno radosti. Ne pozabimo predvsem UŽIVATI z novim mladičkom in se preko spoznavanja novih ljudi, pasjih prijateljev in skupnih dogodivščin še bolj povezati, saj res ni lepšega od ustvarjanja novih spominov tudi v pasji družbi.

Urška Medvedšek

Foto: Dreamstime