Če se med sprehodom zalotite, da svojemu psu razlagate, zakaj vas moti sosedova košnja ob sedmih zjutraj, ali če mu med pripravo večerje poveste, da ste imeli težek dan – niste edini. In kar je še pomembneje – to sploh ni neumno. Pravzaprav je precej koristno. Za oba.

Psi so družabna bitja. Uživajo v naši bližini, naš glas jim je domač in pomirjujoč. Čeprav ne razumejo vsake besede, dobro zaznajo ton glasu, gibanje našega telesa in izraz na obrazu. Vesel ton in mehke poteze pomenijo zabavo, jeza ali strogost pa lahko pri psu sprožita zmedenost ali celo nelagodje. Tako kot pri nas – le da mi uporabljamo več besed, oni pa več repa.

Raziskave potrjujejo, da psi ločijo med različnimi toni in celo razumejo določene besede. Besede, kot so "sprehod", "priboljšek" ali "igra", jim pomenijo nekaj zelo konkretnega – in prijetnega. Po drugi strani pa besede, kot so "kopanje", "veterinar" ali "ne", pogosto sprožijo izginotje iz dnevne sobe ali vsaj grenak pogled.

A pogovor s psom ni le stvar šolanja ali sprotnega razlaganja vsakdanjih opravil. Pogovor je tudi vez. Pomiritev. Varnost. Med nevihto, pri veterinarju ali kadar pes čuti vaš stres, je vaš glas lahko njegov kompas. In vaš pristan.

Mnogi psihologi in terapevti poudarjajo, kako blagodejno je govoriti s psom. Otroci se pogosto lažje odprejo, ko zgodbo najprej zaupajo štirinožnemu prijatelju. Odrasli pa v pasji bližini najdejo občutek varnosti, ko v tišini izpovedujejo, kar teži dušo. Pes ne bo komentiral, ne bo svetoval in ne bo sodil. Samo poslušal bo. In to je pogosto dovolj.

Torej – če vam kdaj kdo reče, da se z vašim psom pogovarjate kot z osebo, mu mirno recite: To je zato, ker pes razume bolje kot marsikdo drug.

Mi pa dodajamo: pogovarjajte se z njim. Včasih res sliši samo ton vašega glasu. A včasih – vas sliši točno tako, kot potrebujete.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime