14.10.2020

Ali se pes v zavetišču sploh lahko udomači in mu to predstavlja varno zavetje?



 

Za večino psov je prihod v zavetišče drastična sprememba, ne glede na to, ali so bili predani s strani lastnika ali najdeni na ulici. Dejstvo je, da je zavetišče za žival stresno okolje, kljub kakovostni prehrani, rednim sprehodom, talnemu gretju in mehkemu ležišču. Pes je čez noč ločen od poznanih ljudi, domačega okolja in izpostavljen nenavadnim zvokom, vonjavam, tujim ljudem in bližini različnih živali, ki so v zavetišču. Te spremembe okolja predstavljajo večini psov hud stres, znaki stresa pa se kažejo na različne načine. Nekateri psi se skrivajo v ozadju svojih pesjakov, postanejo neješči in pasivni, drugi pa se na stres odzivajo bolj aktivno, lajajo, skačejo, lulajo / kakajo v svojem boksu in so (samo)destruktivni. Obe stanji, tako pasivno, kjer pes ne izvaja teh značilnih vedenj in aktivno, kjer so vedenja močno potencirana, kažeta, da je žival v stiski. In čeprav se ne zdi, je pes, ki ne jé, se ne igra in čepi v kotu, prav tako v stresu kot pes, ki se zaganja v ograjo in ves čas živčno hodi v krogih. Pri obeh tipih psov bi ta neželena vedenja, ki so posledica stresnega okolja, v primernem domu izzvenela in pokazal bi se njihov pravi karakter.

 

Ali se pes v zavetišču sploh lahko udomači in mu to predstavlja varno zavetje?

 

Žal nekateri psi ostajajo dlje v zavetišču zaradi zdravstvenih ali vedenjskih težav, včasih pa zgolj zato, ker nimajo sreče, njihov kožuh ni prave barve in so premalo podobni kakšni pasmi. Zavetišče je kraj, ki ni zares podoben domu, tekom bivanja se psi srečujejo s tujimi ljudmi, živalmi, čudnimi zvoki, vonjem po razkužilu in drugimi motečimi dejavniki, ki jih v domačem okolju ni. Ne glede na trud zaposlenih in prostovoljcev, zavetišče nikoli ne bo dom, tudi če pes biva v njem več let, lahko pa imitira domačnost, družbo in pozornost, ki jo bo pes prejel doma.

 

Eni izmed načinov imitiranja doma je druženje s sprehajalci, učenje trikov in novih vedenj in razne oblike obogatitve okolja. Približno 7 let sem prostovoljka v Zavetišču Ljubljana in iz izkušenj vem, da je včasih za to, da se pes sprosti, dovolj že to, da se kak kilometer oddaljiva od zavetišča in lahko zaposli svoj nos na novi sprehajalni poti. Vsakodnevna rutina načeloma res vzbuja občutek varnosti, vendar je v stresnem okolju zavetišča zelo dobrodejna menjava dejavnosti, s katero jim popestrimo vsakdan. Zelo pomembno se je zavedati, da je skrb za mentalno stanje psa prav tako pomembno kot za telesno stanje, zato mora, poleg veterinarske oskrbe, vsako dobro zavetišče zagotoviti tudi opazovanje in odpravljanje vedenjskih motenj.

 

Kaj pa se zgodi po posvojitvi? Življenje takoj po posvojitvi je zaradi menjave okolja za psa spet stresen, vendar ta ob ukvarjanju s psom hitro izgine in začne se grajenje zaupanja in odnosa. V za vedno domu načeloma izzvenijo vedenja, ki so bila posledica stresa, čez nekaj tednov pa se začne kazati pravi karakter psa. Nekaj najlepšega jih je že tekom bivanja v zavetišču opazovati, kako začenjajo spet zaupati ljudem, prihajajo iz svoje lupinice, v za vedno domu pa se ta proces nadaljuje.

 

Samo tak dom, kjer pes živi kot član družine in je vpleten v vsakodnevna dogajanja, je lahko pravi dom. V zavetišču žal ni pogojev za poglobljeno individualno ukvarjanje in tkanje vezi, zato le-to psu ne more predstavljati zares doma. Zavetišče je samo začasna postaja, ki pri mladičih začne proces socializacije, pri odraslih psih pa odpravlja možna neželena vedenja in pse pripravi na odhod v pravi dom.

 

Za konec pa bi predstavila še zgodbo Pajdota, progastega samčka, ki je v zavetišče po inšpekcijskemu odvzemu prišel leta 2014 in tam ostal več let. Prikupen samček je bil ljubljenec vseh v zavetišču, pa vendar je iz različnih razlogov ostajal spregledan leta in leta. Vse do lanskega decembra, ko so ga končno opazile prave oči in je bil posvojen. Prepričana sem, da tudi po 5-ih letih, ko se je Pajdo zavetišča že dobro navadil, zanj to ni bil zares dom in je zares zacvetel šele po posvojitvi.

 

Kaj pa lahko vsak posameznik stori, da bi se v Sloveniji omilila problematika zapuščenih živali? V prvi vrsti je pomembno odgovorno posvajanje, da psi ne ostajajo leta in leta v zavetišču in se vanj ne vračajo kasneje v življenju. Vsak naj pomaga kolikor lahko, naj bo to z začasnim skrbništvom živali, donacijo hrane ali opreme, prostovoljstvom in izobraževanjem ljudi okoli sebe.

 

Sama vedno pogosteje opažam fenomen, kjer so ob smrti lastnika psi nemudoma predani v zavetišče, medtem ko bi psu prihranili ogromno stresa, če bi ostal pri kateremu drugemu članu družine, ki ga pozna. Sploh, ker gre večinoma za stare, popolnoma nezahtevne pse. Zelo pomembno se mi zdi, da družina naredi vse, da bi pes lahko ostal v krogu družine in živel v krogu poznanih ljudi. Vse to je del izobraževanja, zaradi katerega sčasoma niti ne bi več potrebovali zavetišč za živali ...


Nika Bergant
 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.