23.12.2012

Andreja Lenassi in njena ljubezen do živali

Andreja Lenassi je velika ljubiteljica živali, zato celoten prosti čas posveča štirinožnim prijateljem. V tem mesecu pa je pod okriljem Kluba ljubiteljev psov Divača, natančneje 16. decembra v Kopru v KD Obala, uspešno opravila izpit za pasjega vodnika. Za naš portal je povedala: "Izredno vesela sem, da sem se šolala pod vodstvom Daniele Savič, ki je razumela vse naše potrebe, tako ljudi kot psov. Z vsakim posm je delala tako, da smo vodniki zmogli in dosegli največ kar se je dalo ter tako, da so bili izpiti tudi uspešno opravljeni," je zadovoljna Lenassijeva. V občinski stavbi pa so imeli tudi slavnostno podelitev.


Ker pa se staro leto počasi poslavlja se je Andreja ob koncu leta zahvalila vsem tistim, ki so opazili in opozorili na nepravilno ravnanje z živalmi in vsem tistim, ki so opozorili na izgubljene živali.

 

Zapisala je: "Zahvaljujem se tudi vsem tistim, ki vam je mar za prostoživeče muce, ker so tudi le te del naše skupnosti. Za vso vašo nesebično pomoč, upoštevanje nasvetov in navodil, da smo te muce čim prej ujeli, vam pa še posebej, da jih z lastnimi sredstvi še naprej nesebično hranite in skrbite zanje. Prav tako hvala vsem, ki ste pomagali z denarnimi ali pa materialnimi sredstvi, da sem vsaj občasno pomagala hranilcem muc ali pa takim,ki jim lastna sredstva ne dopuščajo, da bi za živali poskrbeli, ko so to potrebovale."


Da bi bolje razumeli njeno delovanje in pa poslanstvo, ki ga opravlja vam ponujamo v branje članek, ki je izšel v decembrski številki občinskega glasila občine Hrpelje – Kozina.

Članek:

Andrejo smo v našem glasilu že večkrat srečali, predvsem skozi članke o prostoživečih muckah, za katere skrbi v naši občini že nekaj let. Več kot tristo jih je polovila v Hrpeljah in na Kozini ter ostalih vaseh naše občine in zanje poskrbela. To pomeni, da jih je vedno odpeljala k veterinarju, ki jih je bodisi steriliziral ali kastriral in dodatno, če je bilo še potrebno tudi zdravil, veliko, pred vsem prvo leto, ko smo v naši občini začeli urejat to problematiko, pa jih je moral uspavati, saj so bile preveč shirane in bolne. Ljudje se ne zavedajo, kaj pomeni prostoživeča mačka. To je mačka, za katero nihče ne skrbi. V večini primerov so to samice, ki so, ko so v pričakovanju naraščaja postale  ljudem odveč, še večkrat pa tako odnesejo  stran od mame mladičke, ki so še negodni za samostojno življenje.


Andrejo sem obiskala na njenem domu v Ritomečah. Med knjigami in rožami v hiši najdeš kar nekaj košar za mucke, ki imajo pri njej začasni ali nekatere tudi stalni dom. Andreja je prostovoljka, sredstva, ki jih je občina namenjala za prostoživeče mačke, je  v celoti namenila  za oskrbo in hrano mačk. Po posegu, sterilizaciji in drugi oskrbi, nekatere  potrebujejo  še nekaj dni nege, sploh,če so podhranjene ali imajo poškodbo ali pa jim je treba dajati redno zdravila. Muce,  ko to odredi veterinar vedno vrne v njihovo prvotno okolje.

Od kod Andreji njeno sočutje do živali?


Kot otrok ni imela živali,  ker so se kot družina veliko selili. Mama je po rodu iz Divače, oče pa iz Logatca. Veliko vlogo je v njenem življenju odigral tudi dedek. Ko gleda nazaj svojo družino, pravi, da je bila že od nekdaj nekaj posebnega. Spominja se, da so pri njih na primer že takrat ločevali odpadke. Globoko spoštovali naravo. Mama je bila tudi velika ljubiteljica živali, a se ravno iz spoštovanja do njih ni odločala, da bi imeli svoje. Sta pa vedno pomagali živalim, ki sta jih ranjene ali zgubljene našli jih pozdravili ali vrnili lastniku ali našli ustrezen nov dom. "Ko se odločiš za žival, to ne sme biti iz trenutnega nagiba, ker si si jo pač zaželel ali ker je tak trend, ampak se moraš zavedati skrbi, ki jo žival prinese, vsakodnevno nego in oskrbo, za desetletje ali celo desetletja in , če se tako odločiš ti seveda kasneje ni žal vsega kar ti taka živalca vrne," vedno znova ponavlja Andreja. Za Andrejo so vse živali enake, v smislu, da si čisto vsaka zasluži pravo nego, oskrbo in pozornost. Pa če se odločiš za legvana, psa, konja, muco, katerokoli. "Tako se sama ne bi mogla nikoli odločiti in iskati pravega psa, muce ali konja  z rodovnikom, ne da imam  kaj proti njim, ampak ob vedenju, koliko živali  išče svojega skrbnika v prepolnih zavetiščih, preprosto moraš tja ," razmišlja.


V svojem znanju o psih in drugih živalih se stalno izpopolnjuje. Ne mara trde roke, ampak verjame, da se da s pozitivno motivacijo (pohvalo in nagrado) ter prijaznim prigovarjanjem doseči vse. Njena prva žival je bila psica, nemška ovčarka. Ko se je odločila za psa, je bil naslednji korak pasja šola, ki so bile takrat zelo redke (pred tridesetimi leti). Že takrat se je odločila,da bo s svojo psičko pomagala ljudem, nikoli pa se ne bi mogla odločiti za lepotna tekmovanja za pse. To je ne pritegne, prej nasprotno.


S problemom prostoživečih mačk se je prvič srečala kot študentka, ko je bila na izmenjavi v Dortmundu v severni Nemčiji. Tam je spoznala društvo in njihovo skrb za prostoživeče muce. Po vrnitvi v Slovenijo se je vključila v podobno dejavnost pri nas. Od takrat je vselej, razen, ko se je posvetila  hčerki in družini, skrbela in delala kot prostovoljka. Pred dobrimi petnajstimi leti jo je življenjska pot pripeljala v Brkine. Od takrat svojo skrb za živali posveča v  tem okolju, saj verjame, da se mora človek seznaniti s stanjem in delovati kjer živi.


Njen zadnji "projekt" je Pikič. To je mali črni psiček, s katerim se veliko druži zadnji dve leti in pol. Skupaj sta bila na tečaju male šole, sedaj  obiskujeta tečaj B-BH in skupaj sta preživela naporno obdobje z socializacije. Psiček ima dobre lastnosti  in izpolnjene vse pogoje  ter  ima opravljen preizkus za terapevtskega psa. Andreja bi ga rada usmerila za pomoč otrokom z bralnimi težavami.


Andreja zase pravi, da ni na nobenem področju "skrajnež". Tako se tudi ne proglaša za vegetarijanko. Zelo jo pa moti, ko vidi, da žival trpi ali ko vidi, kaj bi bilo treba še postoriti v skrbi za živali. Že sedaj zagovarja "čipiranje" (op.av. opremljanje živali s čipi) muck, pravi, da je to ravno tako potrebno, kot "čipiranje" psov. Prav tako jo veseli,da se vedno več občanov odloča za šolanje psov,saj se  tako počasi spreminja odnos do psov. Prav zato jo neizmerno  veseli,  da skupaj z njo tečaj obiskujejo še trije kužki z vodniki iz naše občine in je nanje zelo, zelo ponosna.

Čaka jo še veliko dela,vendar upa,da se ji bo v tej skrbi za živali kmalu pridružilo več mladih, ki bodo pripravljeni spreminjati okorele navade naših krajev.


Ester Mihalič

Članek iz Občinskega glasila Kozina Hrpelje avtorice Ester Mihalič, je objavljen v celoti z dovoljenjem.

Foto: Tina Gabrijelčič

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.