16.10.2017

'Mi smo tam, kjer nas potrebujejo - ne glede na meje!'

Eno najbolj aktivnih društev za zaščito živali v Sloveniji, je že nekaj let društvo Animal Angels. So neprofitno in v celoti prostovoljno društvo. Njihovo poslanstvo je pomagati brezdomnim, zlorabljenim in zanemarjenim živalim v Sloveniji ter izven naših meja. "Pomagamo, kjer je pomoč potrebna. Delujemo na terenu, aktivni smo v nekaterih romskih naseljih, pomagamo prostovoljcem iz bivših jugoslovanskih republik in sodelujemo s slovenskimi zavetišči," nam pove Maša Vukovič, ki v ekskluzivnem pogovoru za naš portal razkrije tudi to, kako so se prostovoljci skozi leta branili očitkov, da delujejo tudi na področjih nekdanje skupne države in na ta način "zavirajo" posvojitve živali v matični državi.

 

V začetku je delovalo, da bo Animal Angels le ena od mnogih skupin, ki bo delovala na spletu in delila oglase psičkov, ki iščejo dom.

 

Drži, Animal Angels so se takrat ustanovili z željo pomagati živalim v državah nekdanje Jugoslavije. Konkretno, Animal Angels so bili prvi pri nas, ki so se odločili pomagati živalim v Bosni in Hercegovini. Vsi vemo, da takrat tam ni bilo aktivnih društev ali posameznikov, ki bi se lotevali aktivnega reševanja tako hude problematike brezdomnih živali v tej državi. Dekleta, ki so ustanovila skupino Animal Angels, so takrat odhajala v Bosno, pomagala s hrano, zbiranjem sredstev za veterinarsko oskrbo, nekaterim psom pa našla domove pri nas. Pomembno je bilo, da ta problematika doseže širšo javnost in da se o tem prične govoriti, na ta način pa pristopi k celovitejšemu reševanju razmer na tistem področju. Razmere v Bosni danes še vedno niso dobre, res pa je, da k problematiki pristopa veliko več društev, ki delujejo na tistem področju.

 

Kmalu je ta projekt prerasel v nekaj večjega, Animal Angels so postali registrirano društvo. Danes so eno bolj prepoznavnih društev pri nas. Vi ste v društvu že četrto leto. Kako ste organizirani danes?

 

Mi smo eno tistih društev, ki niso omejena samo na določeno regijo. Prostovoljke smo doma na različnih koncih Slovenije. Res aktivnih nas je okoli 10 posameznikov, na ta način skušamo pokriti kar se da največji del Slovenije.

 

Če se ne motim, ima društvo sedež v Trebnjem …

 

Gre zgolj za formalnost. Kot sem dejala, delujemo po celotni državi, res pa je, da smo tudi na Dolenjskem zelo aktivni. Tam smo se namreč zelo osredotočali tudi na pomoč v romskih naseljih.

 

 

K tematiki romskih naselij se bova vrnila malce kasneje. Eno temeljnih načel vašega društva je, da pomoč živalim ne pozna meja. Tukaj ste deležni tudi kakšnega očitka, kot češ, imamo veliko problemov že doma, s problemi na področjih nekdanje Jugoslavije pa naj se ubadajo oni sami. Kako jih komentirate?

 

Po takem razmišljanju bi torej morali odreči tudi pomoč beguncem in vsem tistim, ki niso »naši«. Mi pa pravimo, da tisti, ki pomaga, pomaga vsem in ne deli. Naša ideja ni množično iskanje domov psom iz teh držav, ampak pomoč živalim, ki jo potrebujejo, ne glede na mejo. Mi smo tam, kjer nas potrebujejo. Moram pa še povedati, da društvo Animal Angels psov nikoli ne uvaža ilegalno, to pomeni brez papirjev in ostale dokumentacije. Seveda nam ni v interesu, da bi domov vozili živali, ki imajo kakšne bolezni, ki jih pri nas ne poznamo.

 

V kateri državi nekdanje Jugoslavije je po vašem vedenju danes najhuje?

 

Težko bi se odločila za eno državo. Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Makedonija, Srbija. Vse to so države, kjer je problematika brezdomnih živali zelo prisotna. Edina, za katero lahko rečemo, da je naredila napredek, pa še tukaj bi se dalo veliko dodatnega postoriti, je Hrvaška. Slednja res prednjači.

 

 

Tudi ekipa našega portala je že večkrat obiskala države južno od Kolpe. Ponekod je res hudo, prav te dni spremljamo grozljivo dogajanje v sarajevskem azilu smrti, kot ga imenujejo. Zdi se, kot da so v nekaterih državah obstali na eni točki in ni videti večjega napredka. Kaj se mora zgoditi, da bo vendarle drugače? Najbrž se strinjate, da iskanje novih domov vsem tem psom ni dolgoročna rešitev?

 

Po našem mnenju je potrebna samo volja. Ogromno denarja se v teh državah namenja reševanju te problematike. A v tem primeru gre samo za način, s pomočjo katerega se opere veliko denarja, prisotna je korupcija. Ko gledamo, koliko denarja posamezne občine v državah nekdanje skupne države namenjajo reševanju problematike in vse skupaj primerjamo z dejansko situacijo, ugotovimo, da ta denar očitno ne prispe tja, kamor bi moral. Če bi obstajal resnični interes, da se živali na ulicah sterilizira in kastrira, bi bil ta problem zelo hitro zajezen. Tako pa imamo na ulicah še vedno prisotno nekontrolirano razmnoževanje. In zato je še vedno tako, kot je.

 

Del prostovoljcev Animal Angels na letošnjem dogodku Nori na kosmatince (foto: Emil Kodat)

 

Ob vsem tem, kar pripovedujete, se mi zdi neverjetno, da v teh državah ni aktivistov, ki bi budno bdeli nad porabo tega denarja in spremljali stanje na terenu …

 

Aktivisti so, predvsem v Sarajevu je skupina ljudi, ki dan in noč deluje na tem področju. Ampak dejstvo je, da jim kaj dosti ne uspe spremeniti, ker je na drugi strani močan vpliv politike in premočan interes določenih posameznikov. Problem je tudi v tem, da tamkajšnji prebivalci niso širše ozaveščeni, pse ogromno ljudi še vedno vidi kot »nebodigatreba«. Ti ljudje rešitev, žal, vidijo samo v tem, da se vse pse pobije in na ta način umakne z ulic.

 

Čeprav je ironično, da imajo mnoge države nekdanje Jugoslavije na papirju boljši zakon o zaščiti živali, od našega. Kje je po vaše problem?

 

Drži, imajo boljši zakon o zaščiti živali. Papir prenese vse. Problem je izvajanje te zakonodaje.

 

Koliko živalim najdete nove domove v enem letu?

 

Vsako leto do novega doma pomagamo nekje med 100 in 150 živalim. V približno polovici primerov gre za živali, ki so že v Sloveniji, pa jim zaradi neustreznih pogojev iščemo nove skrbnike. Drugo polovico pa predstavljajo živali iz bivše Jugoslavije, ki v svojem okolju enostavno nimajo dobrih možnosti za preživetje oziroma tam životarijo.  

 

 

 

Sledite psom, ki jim posvojitelje najdete v Sloveniji tudi kasneje?

 

Da. Za vsakega psa vodimo evidenco, posvojiteljem povemo, da smo mi še vedno tukaj in da želimo spremljati psa tudi v novem domu. Psov nikakor ne oddajamo na verige, če se omejim samo na en primer. Od nas gredo psi sterilizirani in kastrirani, v primeru, da je pes za ta poseg še premlad, je to nato obveza posvojitelja, ki nas mora o opravljenem posegu kasneje tudi obvestiti. Če vsega tega ne bi izvajali, bi gasili požar na eni strani in ga povzročali na drugi, česar si seveda ne želimo.

 

Kako vam dejansko uspe delovati na tako širokem področju? Razumem, da imate mnogo podpornikov, ki radi darujejo, ampak …  Je to dovolj? Kdo vam še pomaga?

 

Drži, financiramo se samo iz naslova donacij posameznikov. Zgolj občasno nam kako donacijo nameni tudi kakšno podjetje, a to se zgodi zelo redko. Delamo glede na finančne zmožnosti. K sreči imamo veliko podpornikov, na društveni denar res pazimo in z njim delamo največ, kar lahko. Svoje delo izvajamo prostovoljno, naproti nam gredo tudi nekatere veterinarske ambulante, trgovski centri nam omogočajo postavitev košar za zbiranje hrane in podobno.

 

Vrniva se v Slovenijo. Kako ocenjujete slovenski zakon o zaščiti živali?

 

Zakona ne ocenjujemo kot slabega. Res pa je, da bi lahko bil boljši. Večji problem vidimo v delu inšpekcije in samega nadzora.

 

Marsikdaj društva za zaščito živali v okviru svojih pooblastil vzamete stvari v svoje roke, ko ste priča mučenju živali. Kateri primer je denimo najbolj zaznamoval vaše delo?

 

S pretresljivimi razmerami, v katerih živijo živali, se srečujemo prepogosto. To še toliko bolj velja za živali, ki jih človek vzreja iz lastne koristi. V lanskem letu nas je izredno pretreslo in šokiralo, ko smo izvedeli za kmetijo na Dolenjskem, kjer so v obupnih pogojih gojili činčile za krzno, čeprav vemo, da je pri nas reja živali za krzno nezakonita. V sodelovanju z veterinarsko inšpekcijo smo iz grozljivo majhnih kletk rešili 40 činčil in vsem poiskali nove dobre domove. Ta zgodba se je srečno zaključila, sprašujemo pa se, koliko nezakonite reje živali za krzno pri nas še vedno obstaja. Zato pozivamo vse, ki bi vedeli za kak takšen primer, da ga prijavijo veterinarski inšpekciji.  

 

Z inšpekcijo torej vendarle nimate tako slabih izkušenj …

 

Drži. Na določenih področjih, denimo na Dolenjskem, z inšpektoratom zelo dobro sodelujemo in skupaj dosegamo res zelo lepe rezultate. Po drugi strani, pa imamo v nekaterih delih Slovenije z inšpektorji zelo slabe izkušnje. Čisto konkretno, veliko je odvisno od posameznika, ki ga imaš na drugi strani.

 

Del prostovoljcev Animal Angels na letošnjem dogodku Nori na kosmatince (foto: Emil Kodat)

 

Omenili ste že romska naselja. Vi pokrivate predvsem dolenjsko področje. Lani smo na našem portalu predstavili uspešno prakso reševanja problematike romskih psov v Pomurju. Tam so namreč delali na ozaveščanju prebivalcev, torej Romov, da so ti živali začeli obravnavati kot člane družine. In bili ob tem neverjetno uspešni. Ste tudi vi šli v to smer?

 

Kar se je pri nas izkazalo za posebej pomembno je to, da gremo v romsko naselje s spoštovanjem. Brez obsojanja. In ob vedenju, da gremo nekam, kjer niti ljudem ni lahko, posledično tudi živalim ne. Animal Angels imamo dve prostovoljki na Dolenjskem, ki z Romi res zelo lepo sodelujeta. Predvsem zelo gradita na osebnem odnosu, osveščata o tem, kaj so primerni pogoji za živali, kot društvo jim pomagamo tudi s hrano, sterilizacijami in kastracijami. Rezultati so dobri, napredek je viden.

 

Ste organizator tradicionalnega piknika, ki junija poteka v Mostecu. Boste s to prakso druženja ljubiteljev živali nadaljevali tudi v prihodnje?

 

Absolutno. Na ta srečanja sicer vabimo tudi druga društva za zaščito živali, s katerimi sodelujemo, posvojitelje naših živali in vse ljudi, ki želijo spoznati naše delo.

 

Dogodek je dobro sprejet tudi med znanimi Slovenci, velikimi ljubitelji živali …

 

Res je, piknik vedno spremlja tudi bogat spremljevalni program. Letos sta se vabilu denimo odzvala tudi Saša Lendero in Adi Smolar. Podpora znanih Slovencev nas vedno pozitivno preseneti.

 

Ker je za nami dan živali, kakšen je vaš poziv ljudem, skrbnikom živali in ostalim, ki jih morda to področje ne zanima najbolj?

 

Prvič, živali niso samo psi in mucki. Želeli bi, da ljudje začenjajo gledati nekoliko širše. Mi se zelo trudimo ozaveščati, da si dostojno življenje zaslužijo tudi ostale živali. Drugič, sterilizacija in kastracija! To je nadvse pomembna tema, ki mora doseči vse ljudi. Tretjič, prekratke verige in neprimerni pogoji, v katerih bivajo živali na podeželju. Ne zakrivajmo si oči. Prijavljajmo zanemarjanje živali, sledimo primerom in pomagajmo, kjer lahko. Vsak od nas je lahko glas živali. Včasih je dovolj že samo pogovor. Nekateri ljudje enostavno ne vedo, kako je potrebno poskrbeti za žival. In tukaj lahko vsak od nas pripomore k temu, da bo za določeno žival na določenem mestu bolje poskrbljeno.

 

Foto: Arhiv Animal Angels (razen, kjer je drugače navedeno)

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.