Saj vemo – naš pes je krasen, kajne? Ampak tudi najbolj prijazen, najbolj prikupen, najpametnejši kuža je lahko v očeh drugih prava nadloga, če njegov človek ne upošteva osnovnega bontona dobrih pasjih skrbnikov. Odgovorno skrbništvo ne pomeni le to, da zadovoljimo osnovne potrebe svojega psa. To vključuje tudi to, da smo do okolice vljudni, spoštljivi, uvidevni – nenazadnje pa tudi do svojega psa.

• Red je vedno pes pripet

Malce za šalo, precej pa zares – zakon nam narekuje, kje vse morajo biti psi na povodcu, glavno vodilo pa naj bo seveda zdrav razum. Psa spustimo le, če smo prepričani v njegovo vodljivost ter primerno obnašanje do okolice (živalske in človeške) in kjer je to varno zanj in za druge. Če v to nismo prepričani, psa imejmo na povodcu oziroma ga spustimo le v ograjenem, primernem, varnem okolju.

• Pospravljajmo za svojim psom

Verjetno ne rabimo posebej poudarjati, a vedno poberimo iztrebke za svojim psom. Pasji kakci ne spadajo na pločnik, zelenice v urbanem okolju, na kmečke njive ... Ne odidimo od doma s psom brez 'drečk', če pa vidimo kakega pasjega skrbnika, ki nesrečno pogleduje okrog sebe, medtem ko njegov kuža opravlja potrebo, pa mu le ponudimo svojo. Včasih se pač zgodi, da vrečko že vržemo v zabojnik, čez nekaj metrov pa se kuža spomni, da ga še tišči.

• Poskrbimo za vzorno vedenje do okolice

Nekateri psi se za druge ljudi in pse enostavno ne zmenijo, veliko psov pa ob srečanju z enimi ali drugimi skuša vleči, se zaganja, skače, morda tudi laja. Psa moramo naučiti, da takšno vedenje ni primerno, za nas in za okolico je lahko moteče in celo nevarno (to velja za vse pse, majhne in velike, drobne kužke in mrcine!). Tudi, če je naš kuža le zelo navdušen nad ljudmi in jih želi na vsak način pozdraviti, moramo biti mi tisti, ki za pozdravljanje damo zeleno luč, saj se prav lahko zgodi, da osebi to ne bo pasalo, se psov boji in podobno.

• Obnašanje doma

Bodimo pozorni tudi na to, kako se pes obnaša doma – v naši prisotnosti in tudi, ko je sam. Če nas sosedje opozorijo, da pes laja ali tuli, ko nas ni doma, upoštevajmo njihovo pripombo in se potrudimo psu olajšati našo odsotnost oziroma najdimo vzrok za njegovo oglašanje in ga naslovimo - poiščimo pomoč strokovnjaka, zagotovimo psu dovolj aktivnosti ali pa se zmenimo za sprehajanje ali varstvo psa. Psa notri ne spodbujamo k divji in glasni igri, vadimo tudi mirno obnašanje pri odhodu od doma, da ne bo vznemirjal sosedov. To seveda ne pomeni, da moramo psa zatirati, vsekakor pa je lahko pes vesel, ne da bi za to vedela vsa soseska.

• Poiščimo pomoč inštruktorja

Če ima naš pes kako neželeno vedenje, ne odlašajmo in poiščimo ustrezno strokovno pomoč.  Gotovo nismo edini s težavami ali izzivi, še bolje pa je, če ukrepamo, preden se začnejo težave. S pomočjo primernega  inštruktorja bomo psu lažje dopovedali, kakšno je pravilno obnašanje, predvsem pa imejmo v mislih, da je najbolj svoboden pes tisti, ki je vodljiv in vljuden.

• Bodimo spoštljivi do drugih pasjih skrbnikov

Če smo sami skrbniki psa, še ne smemo sklepati, da si vsi drugi skrbniki psov strašno želijo interakcije z našim psom, še manj pa, da to ustreza njihovemu psu. Vedno se prepričajmo, če lahko naš kuža pozdravi njih ali njihovega psa, ne vsiljujmo se drugim in ne prepričujmo druge, da se morajo psi nujno povohati in pozdraviti. Stavek, ki si ga tudi skrbniki psov običajno prav nič ne želimo slišati, je od taleč zatuljen 'Saj ne bo nič naredil!'. Tako kot si ljudje ne želimo tesne interakcije z vsakim človekom, ki ga srečamo, velja tudi za pse. Nekateri psi so zelo izbirčni pri tem, koga spustijo v svoj osebni prostor in s tem ni nič narobe. Določeni psi zaradi svoje pasme, značaja, preteklih izkušenj ali zdravstvenega stanja ne želijo imeti stika s tujimi psi in to moramo spoštovati. Medtem ko so eni psi srečni vsakega psa in bi se z vsakim želeli igrati, se drugi psi raje držijo zase ali pa so radi v družbi drugih psov, se pa z njimi ne igrajo. V vsakem primeru se moramo zavedati, da socializacija ne pomeni, da se mora pes nujno igrati z vsakim psom in pozdraviti vsakega človeka. Sploh v urbanem okolju je ključno, da je pes sposoben ostati bolj ali manj ravnodušen do drugih oziroma ga lahko ob srečanjih zlahka obvladamo.

• Bodimo vodnik in skrbnik svojega psa!

Zadnja točka, nikakor pa ne manj pomembna, je ta, da moramo biti vodniki in skrbniki svojega psa. Kaj to pomeni? Dejstvo je, da psi živijo v človeškem svetu, zato smo mi tisti, ki moramo psa voditi skozi življenje. Bodimo odločni, dosledni in pošteni, neželenega vedenja ne dopuščajmo, predvsem pa gradimo na dobrih vedenjih in psa s pozitivno motivacijo in postopnim višanjem kriterijev naučimo, kaj pomeni biti vzoren državljan. Biti skrbnik svojega psa pa pomeni, da smo mi odgovorni za svojega psa tudi glede okolice do njega. Poskrbimo za njegovo varnost tako, da je v kočljivih situacijah na povodcu, pod nadzorom; poskrbimo za to, da se vanj ne vtikajo ljudje in psi, ki mu ne ustrezajo ali v trenutku, ko mu to ne ustreza. Če imamo psa, ki je telesno šibek, plah, majhen ali že starejši in na negotovih nogah, smo dolžni poskrbeti za to, da neznani in zaletavi psi ne posegajo vanj, ga ne ogrožajo ali mu povzročajo neugodje. Če psu ni prijetno ob otrocih, rolkah, mopedistih in podobno, ga tem situacijam ne izpostavljajmo oziroma ga nanje postopno privadimo. Nenazadnje pa se tudi sami kontrolirajmo, da psa ne spravljamo v neugoden položaj s svojim vedenjem. Prijemanje za glavo, poljubljanje, objemanje so vedenja, ki večini psom v principu niso všeč in so zanje neprijetna, jih pa večina psov tolerira vsaj s strani svoje družine (kar pa ne pomeni, da smo mi pošteni in uvidevni do njih, če jih temu izpostavljamo). Tudi božanje oziroma sam telesni stik je zelo subjektivna stvar in ni nekaj, kar bi vsi psi enako ljubili ali dobro prenašali, vsaj ne v vseh okoliščinah. Opazujmo torej odziv svojega psa, da ga s svojim vedenjem hote ali nehote ne spravljamo v neprijeten položaj.

Poenostavljeno rečeno lahko zapišemo, da slabih psov ni, so samo slab(š)i skrbniki. Poskrbimo, da s svojim vedenjem mečemo dobro luč na pasje skrbnike in pse na sploh, da smo do okolice obzirni in da poskrbimo, da bo pes primerno vzgojen in vodljiv, s čimer si lahko tudi privoščimo več svobode z njim. Tako bomo bolj srečni mi, naš pes in tudi okolica.

Urška Medvedšek

Fotografija: Dreamstime

Lidl Slovenija, Pes moj prijatelj in Zavod Naš kuža tudi letos povezani, da bi brezdomnim kosmatincem ustvarili boljši svet. Z odgovornim skrbništvom poskrbimo za pasjo in mačjo prihodnost. Pomagate lahko tudi vi, z deljenjem ozaveščevalnih vsebin, prispevkom v košare v 66 Lidlovih trgovinah in s poslanim sms sporočilom TACKE5 na 1919.