Če prostovoljci skrbijo za živali … kdo skrbi za prostovoljce?
Z družbenimi omrežji so se pojavili tudi profili in strani, ki so jih skrbniki ustvarili za svoje ljubljenčke. Ko so ti postajali priljubljeni in dobivali vedno več sledilcev - ko sem tudi sama sledila njihovemu vsakodnevnemu življenju, sem se začela spraševati - kaj bo, ko bo prvi od slavnih mucev, ježkov ali kužkov umrl? Kako bo skrbnikom, in kako bo nam, njihovim zvestim sledilcem?
Počasi so se tem profilom pridružili tudi profili začasnih skrbnikov in skrbnic. Spremljali smo njihove reševalne akcije, dobre in slabe dneve, zmage in poraze … Se jokali, ko je kakšen od začasnikov umrl, se veselili, ko je bil kakšen posvojen. In kljub temu, da so bili to večinoma tujci, običajno Američani, smo postali del njihove skupnosti. Živalovarstveniki v Sloveniji smo se pogovarjali o njih, si delili njihove vsebine, se kdaj tudi kaj novega naučili in tudi tako videli prakse iz tujine. Začeli spremljati račune posvojenih živali in kakšne deloma srhljive zgodbe, ko je kakšen od posvojenčkov izgubil dom in pristal v zavetišču. Se veselili, ko je ta spet dobil nov, super dom. In v vsem tem je kakšen od posvojenčkov umrl in smo spet skupaj jokali.
Ampak nikoli pa nisem pomislila, da lahko umre kdo od teh prostovoljcev. Od živalovarstvenikov. Od skrbnikov. Živalovarstveniki sčasoma namreč začnemo misliti, da smo vsemogočni … glede na to, kakšne gore premikamo za živali, to ni čisto neosnovano. Vendar pa seveda ni res. Tudi živalovarstveniki zbolijo. Se utrudijo. Obupajo.
To je vidik živalovarstva, o katerem ob vseh prizadevanjih za živali premalo govorimo. Da je to res težak “hobi”. Da te izmuči - finančno, fizično in predvsem - kar se najmanj vidi, je pa velikokrat najbolj škodljivo - psihično. Čeprav živalovarstveniki dajejo vse od sebe, 24 ur na dan delajo za živali, zbirajo denar, osveščajo javnost, izvajajo neskončno število sterilizacij in kastracij, da preprečijo nova legla, za katera ni prostora in ni skrbnikov, hranijo sesne mladiče na 2 ali 4 ure, vidijo necenzurirane posledice zanemarjanja ali mučenja živali, so pogosto priča umiranju živali bodisi zaradi poškodb bodisi jih držijo v naročju med evtanazijo, se soočajo z izjemno krutimi komentarji na družbenih omrežjih, in po neskončno napornih dnevih skočijo še na Facebook ali Instagram in napišejo še par objav, ker brez osveščanja in objavljanja vsega pač postanejo nevidni, se to večkrat zdi kot Sizifovo delo in boj z mlini na veter - naenkrat. In to je izčrpavajoče, utrujajoče in so dnevi, ko bi se najraje zavlekli v posteljo, pokrili čez glavo in upali, da jih jutri ne bo več. Da ne bo več tega konstantnega dela brez konca, kjer ne glede na to, koliko živali rešiš, jih boš jutri našel še enkrat toliko in zraven po možnosti še nekaj mučiteljev živali, nekaj takih, ki mislijo, da so živali potrošna roba, in nekaj takih, ki leta 2023 še vedno ne razumejo, zakaj pa njihova mucka ne bi smela imeti mladičkov, saj jih bodo oddali v dobre domove. Ti imaš pa zavetišče polno in še vedno prihajajo nove nikogaršnje živali.
To so stiske, ki jih razumejo samo živalovarstveniki. Ki pa so pogosto tako vpeti v svoje skrbi in svoje stiske, da preprosto nimajo časa za tolažbo drugih. Nimajo časa in nimajo mentalne kapacitete, ker so vse porabili za reševanje.
Ashley Morrison je bila na družbenih omrežjih poznana kot The Youngest Old Cat Lady. Zgradila je veliko, zavzeto in ljubečo skupnost in rešila ogromno mačk. Kljub temu je bilo vsega preveč in 6. aprila letos je naredila samomor. Za njo smo jokali po celem svetu in za seboj je pustila zevajočo praznino. A to ji ni prav nič pomagalo. Še vedno se je očitno počutila dovolj sama in obupana, da je videla rešitev samo v koncu. Mogoče bi njeni bližnji lahko kaj spremenili, če bi vedeli, kako se počuti. Mogoče ne.
Ampak Ashley seveda ni edina in to se dogaja povsod po svetu. Tudi v Sloveniji, kjer vemo, kakšna je stopnja samomorov - smo v samem evropskem vrhu v tej žalostni statistiki. Zato - živalovarstveniki, poklicni ali prostovoljni, pazite nase. Ne računajte, da bo kdo drug - dajte sami. Če boste pri tem imeli slabo vest, si recite, da zdrav živalovarstvenik, ki najde nekakšno ravnotežje med živalovarstvom in svojim življenjem, lahko pomaga več živalim kot tisti, ki se reševanju posveča 24 ur na dan, nato pa enkrat preprosto izgori.
Živalovarstvo prinese veliko veselja in ljubezni. Obenem pa tudi toliko trenutkov, ki te popolnoma zlomijo. In brez podporne mreže lahko posameznik zdrži samo toliko zlomov in pretresov. Velikokrat vidimo najhujše, kar premore človeštvo, na najbolj nedolžnih bitjih, kar jih premore planet. Popolnoma se zavedam, da se tudi živalovarstveniki med seboj znamo precej zbadati, celo napadati. Ampak mogoče … mogoče pa lahko v takšnih trenutkih pogledamo čez naše razlike in se poskusimo podpreti. Ohrabriti. Spodbuditi. Si reči, iskreno, da vseh se ne da rešiti. Vseh ne bomo nikoli rešili. Da se je včasih treba izklopiti. Si “napolniti baterije”. In se vrniti močnejši nazaj “na sceno”.
Pazite nase in en na drugega. Ker živali, na koncu koncev, imajo samo nas. In že zato moramo znati poskrbeti najprej zase.
Draga Ashley, hvala za vse in počivaj v miru.
Besedilo: Jerneja Faletič
Društvo za zaščito živali Kranj
Fotografija: Arhiv društva
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.