11.10.2017

Dan pasjih starčkov: 'Medo me je rešil turobnega vsakdana!'

Oktobrski projekt Srce za tačke največjo pozornost seveda posveča živalim, ki potrebujejo pomoč. Ves mesec spoznavamo čudovite zgodbe posvojenih živali, ki sodijo v t.i. "ranljive skupine", to pomeni, da so iz različnih razlogov invalidne, slepe ali slabovidne, gluhe in ostarele. Skozi nekatere zgodbe predstavljamo življenja takih kužkov in tudi s pomočjo kinologov, veterinarjev in drugih posameznikov ugotavljamo, da posvojitev psa, ki ima eno od navedenih "hib" brez dvoma izdatno obogati in polepša življenje, ne samo psu samemu, pač pa tudi njegovemu skrbniku. Današnji dan posvečamo pasjim starčkom. Tukaj je prva današnja srečna zgodba posvojenega starčka.

 

Pasjega starčka Meda smo letos februarja v rubriki "Starčki so zakon!" predstavili tudi na našem portalu. "Svojih trinajst let dobro skriva, saj je še vedno razigran in obožuje sprehode. Njegova želja po življenju je velika, zato si v jeseni svojega življenja želi dobrega in ljubečega skrbnika, ki bo znal zadovoljiti njegove potrebe!" se je glasila objava. Dobrega in ljubečega skrbnika je Medo našel v Luki Polutniku iz Ljubljane.

 

 

 

"Odločitev o posvojitvi psa ni padla čez noč. Psa sem si, kot večina, želel že v otroštvu, a je Medo prvi pes v naši družini. Po letih razmisleka ter gledanja po spletu, urejanja življenjske situacije in mentalne priprave sem se februarja letos parkrat oglasil v Zavetišču Ljubljana. Drugi obisk, 20. februarja, sem poskusno posvojil pasjega starčka ter teden dni kasneje prevzel njegove dokumente," nam zaupa Luka.

 

 

Vi ste se, za razliko od večine ljudi, ki v zavetiščih išče pasje mladiče, odločili za nekaj zelo plemenitega. Posvojili ste starčka. Od kod je prišla ta odločitev?

 

Medo je po datumu v potnem listu letos poleti dopolnil 13 let. Naključje je želelo, da imava "enak datum rojstva" oz. so mu ta datum opredelili, ko so ga sprejeli v zavetišče. Še preden pa sem sploh vedel za Meda, sem se že odločil za posvojitev starejšega psa. Skozi leta, ko opazuješ in se srečuješ s psi sem ugotovil, da se ti hitro navežejo na nove ljudi in s pravim odnosom sprejmejo svojo pozicijo. Prijatelj je vzel k sebi starejšega alfa samca srednje velikosti, ki je bil veliko zaprt zaradi teritorialnega obnašanja do drugih psov. Toda prav zaradi nove situacije, ki je bila psu veliko primernejša, je ta zelo hitro postal umirjen, vodljiv in zaupljiv pes. Zdaj pa pomislite, da v zavetišču oddajajo že dokaj vodljive pse…

 

Po drugi stani pa se bo slišalo mogoče malo smešno. Starejši psi so po navadi že naučeni, da ne kakajo in lulajo v stanovanju, kar pomeni, da se mi ni potrebno več mesecev ukvarjati z mokrim parketom. Trenutno se nimam časa in volje ukvarjati s podobnimi situacijami, ki jih z mladiči doživljaš vsakodnevno. Ne razumite me narobe, z mladiči je ogromno veselja, a situacija mi le tega ne dopušča. Z Medom pa sva tako praktično prvi dan uskladila bioritme. Tako da je bila odločitev veliko bolj praktična kot plemenita v mojem primeru. A samo to seveda ni botrovalo temu, da sem posvojil prav njega.

 

Psu boste preživljanje jeseni njegovega življenja omogočili v najboljšem možnem domu. Kako se je privadil nanj?

 

Živim v centru Ljubljane, zato sem se že v zavetišču pozanimal, kako se razume z ljudmi in drugimi živalmi. Imam prijatelje sosede, ki imajo že eno starejšo posvojenko približno enake velikosti in veliko zahaja k meni, zato sem pred posvojitvijo želel preveriti, kako bi se z drugim psom razumela. Z Medom sta se v zavetišču povohala in se malo poigrala ter se obnašala čisto normalno.  On se je svojega novega doma zelo hitro navadil, je pa zaradi svojih preteklih izkušenj (še) zelo nezaupljiv predvsem do ostalih.

 

 

Poznate morda njegovo preteklost? Zakaj je ta prikupni starček sploh pristal v zavetišču?

 

Še isti dan, ko sva prišla domov, sem opazil, da je moral biti Medo prej hišni pes. Ves protokol čistoče mu je bil jasen, ležišče in posodi s hrano ter vodo je sprejel, sedel in ležal je zgolj na mehkem … V zavetišču so mi povedali zgodbo ter me opozorili na možne vedenjske vzorce in vgibe. Našli so ga zapuščenega in njegovo stanje ni bilo rožnato. Bil je shiran, kremplje je imel tako dolge, da je komaj hodil, sprednje šapice ima zaradi tega stalno deformirane in bo vedno malo šepal. S kastracijo so mu odstranili tudi tumor pri modih. Ima rahlo okvarjene srčne zaklopke, a je stanje komaj zaznavno. Še isti teden, ko sem ga pripeljal domov, so mu v pasjem salonu uredili tačke tako, da skoraj ne šepa več. Vse kar sem moral paziti je bila njegova neizmerna želja po hrani. Tukaj sva se lovila kakšna dva tedna, da sva razumela urnik in količine hranjenja. On se bi prenažiral, na sprehodih je točno vedel, kje najti ostanke hrane in hodil za ljudmi, ki so imeli kaj v rokah. Zdaj se je tega le odvadil.

 

Kako Medo preživlja vsakdan? Ima ta pasji seniorček kakšne posebne zahteve ...

 

Njegov vsakdanjik je kar dolgočasen. Zjutraj se veseli sprehoda, čim prej, tem bolje, poje prvo porcijo in mi malo sledi po stanovanju. Če ostanem doma ali ne, se on odpravi spat ali poležavat, dokler ne vidi priložnosti, da bi šel spet na sprehod. On bi bil skozi zunaj, kar je verjetno bila nekoč tudi njegova navada. Zunaj ne počne kaj veliko. Imava par krajših in daljših poti, drugače mi sledi in vohlja. Igra se ne, drugi psi ga načeloma ne zanimajo. Ne mara, da kdorkoli sili vanj, tudi nežno ugrizne, če kdo pretirava. A vedno nakaže in v počasnem posnetku pokaže zobe ... dokaj hecno. Razumeti je treba, da zaradi sive mrene že zelo slabo vidi in zaradi starosti slabše sliši. Mene se je navadil in me sprejel za nekoga, ki bo vedno ob njem. Povsod bi šel z mano, načeloma vedno na moji desni. Paziti moram samo, da me ne izgubi iz vidnega ali slišnega polja, drugače pa vedno mirno stoji in čaka zraven. Ne laja, ne praska, ne grize stvari. Ali sva tako počasna, da se nama ljudje nasmejijo, ali steče od veselja, da je kot lik iz kakšne risanke in se režim na ves glas. Ljudje se zaljubijo vanj in celo moja mama je omenila, da bi pa takšnega psa tudi ona imela, ko bo v pokoju. Z mano gre na obiske, na vlak, na nezahtevne izlete, rad se vozi v avtu. Zelo skrbim za preventivo, da se mu karkoli ne zgodi. Edina "neprijetnost" je, da ga nosim po stopnicah zaradi starih sklepov in njegove neproporcionalne dolge hrbtenice. Tako moram vedno v naprej razmisliti, da imam proste roke. V nasprotnem primeru ga moram nekje privezat, ker bi mi on sledil po stvari in nazaj. Popoldan dobi še drugo porcijo hrane, potem pa se ponavadi malo cartava in bockava po sobi in kavču. Če se z njim direktno ne ukvarjaš bo on ali spal ali mirno ležal nekje v bližini. 

 

 

 

 

Prepričan sem, da so vas v zavetišču opomnili na določene stvari, ki se dotikajo pogojev posvojitve takega psa. Od tega, kje bo nastanjen naprej … nam lahko poveste kaj več o tem, kakšni so bili pogoji posvojitve?

 

Ob posvojitvi ima zavetišče ustaljene postopke in pogoje posvajanja, a iskreno povedano, mislim, da vsak povprečen človek ustreza tem kriteriem. Važno je, da se zavedate svoje odgovornosti, in da boste psu ponudili najboljše, kar lahko. K sebi vzamete psa, ki se ujame z vašim karakterjem in ustreza vaši življenjski situaciji (tudi v prihodnje). Jaz živim sam, družino imam v drugem kraju, zato bi težko skrbel za psa, ki bi čez dan zahteval veliko pozorosti. Tako je dovolj, da če je nujno, med službo hitro skočim domov in greva okoli bloka, a načeloma on spi in me niti ne zazna, ko pridem domov.

  

Kaj sicer Medo obožuje? Sprehode, crtanje, morda kopanje …?

 

(smeh) Obožuje? Priboljške večine oblik in okusov, le izbrano hrano in sprehode. In svoj pasji mir. (smeh)

 

 

Domnevam, da svoje odločitve, da posvojite pasjega starčka, ne obžalujete?

 

Seveda ne obžalujem te odločitve. Nasprotno, Medo je vse, kar sem pričakoval od psa. No, razen igranja. (smeh) Mislim, da se zase bolje ne bi mogel odločiti. Odgovarja mojemu karakterju, situaciji in željam. Ujel se je z družino in prijatelji, vsak dan me nasmeji. Na sprehodih si zbistrim misli in se umirim. Življenje se mi ni veliko spremenilo, samo napolnilo se je in obogatilo. Če sem jaz rešil njega, je tudi on na nek način rešil mene iz turobnega vsakdana.

 

Mislim, da se je vredno razmisliti tudi o stroških, ki so pri mladičih kar veliki. Kaj šele, da psa kupite. Starčki iz zavetišča pa so načeloma kastrirani, starke sterilizirane. Psi so čipirani, cepljeni, zdravstveno stanje preverjeno, zato veš, kaj te čaka. In mislim, da so stroški posvojnine, ki znašajo okoli 70 evrov, praktično zastonj. Če psi nimajo nekih posebnih zahtev, je vse kar potrebujejo hrana, voda, toplo ležišče in vaša pozornost. Tako da ne le, da s posvojitvijo počnete nekaj plemenitega, je tudi lažje za žep.

 

Sam bi pasjega starčka priporočal vsakomur, ki bi rad preskočil razigrano fazo mladičev, ki bi rad psa s karakterjem, predvsem pa starejšim ljudem, ki ne rabijo krotiti mladih psov polnih energije. Nekaj nepredstavljivega mi je bilo opazovati, kako je začel dojemati in sprejemati novo okolje in odnos do njega. In še zdaj se teden za tednom bolj in bolj odpira.

 

Povezane vsebine:

Psi s 'posebnimi potrebami' živijo enako brezskrbno življenje!

Tudi invalidni psi si zaslužijo dostojno življenje!

Dan trinogih kužkov: Trina ustreljena v Sarajavu, danes živi normalno življenje

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.