Trenutne vremenske razmere so za živali zelo težke, zato bi bilo v tej kolumni morda bolj koristno poudariti, kako nujno je domačim, rejenim in divjim živalim  pomagati vsaj z vodo. V množici brezčutno odvrženih mačjih mladičev tudi letos opozoriti, kako jih oskrbeti, kako jim omogočiti bivanje s samicami vsaj do zakonsko opredeljenih treh mesecev, da niso plišaste igrače, da je prezgodnje odvzemanje iz legla kruto dejanje, kako preveriti domove, da čez leto dni ne končajo kot cestne mačke.

Vendar sem še vedno pod vtisom 1. javne predstavitve mnenj o novih predlogih Zakona o zaščiti živali iz pretekle srede, saj je bila za vse nas, ki velik del svojega časa, volje, moči in znanja usmerjamo v prizadevanja za izboljšanje razmer in preprečevanje trpljenja živali, zelo pomembna. Vem, da tudi za vas, za vse tiste, ki nam stojite ob strani na kakršenkoli način.

V sredo, 12. julija smo se zbrali v slovenskem hramu demokracije, v Državnem zboru. Društva za zaščito živali, ki smo si pridobila status delovanja v javnem interesu, smo se odzvala na vabilo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Po otvoritvenem pozdravu predsednice Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, nekdanje dolgoletne direktorice Veterinarske inšpekcije gospe Vide Čadonič Špelič so nas nagovorile tri predlagateljice novele zakona. Prvopodpisana gospa Meira Hot se je že v prejšnji vladi zelo trudila, lahko rečem borila, za pravice živali in za zakon, ki bi jih ščitil pred trpljenjem, zlorabami, krutimi praksami in nesočutnim ravnanjem iz strani ljudi. V novi vladi sta se ji pridružili še predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in predstavnica levice gospa Tatjana Greif. V svojih povzetkih so spomnile na nove spremembe v zakonu, ki bi izboljšale položaj živali kot čutečih bitij in omogočile učinkovitejše kaznovanje. Tej noveli bi sledila tudi dopolnitev v Kazenskem zakoniku, kar bi omogočalo konkretno kaznovanje mučiteljev in tistih, ki živali tudi nenamerno zanemarjajo in s tem mučijo.

Kasneje sta med govorci nastopila tudi vrhovni državni tožilec gospod Kozina in ministrica za pravosodje, gospa Dominika Švarc Pipan, ki sta prav tako poudarila pomen spoštovanja, sožitja in dostojnega ravnanja z živalmi kot pokazatelje razvoja družbe in veliko nujo po zakonskih okvirih v dobrobit živali in potrebo po ljudeh, ki bi nepravilnosti in slaba ravnanja z živalmi odkrivali.

Vendar se je že takoj, pred odprtjem predstavitev mnenj posameznih razpravljalcev, zapletlo. Gospa predsednica, ki je sejo vodila, je poudarila, da so v dvorani prisotni predstavniki stroke – predstavniki iz veterinarske stroke kot tudi razna združenja kmetov – ki so po novem, ali po starem, hmmm ne bi vedela – tudi stroka za živali (???). Predsednica Vida Čadonič Špelič je dala vsem naštetim predstavnikom stroke na voljo 10 minut za predstavitev, nam, društvom za zaščito živali, pa le 5 minut. S to potezo je že kar na samem začetku postavila okvire tega srečanja, javno užalila in vzvišeno ponižala člane društev, ki smo prišli polni upanja in želje po spremembah na bolje, na podlagi svojih potreb na terenu, s svojimi predlogi iz vse Slovenije v svojem prostem času.

Kljub nasprotovanju gospe Natalije Nedeljko iz Društva za zaščito konj in predlagateljice novele Meire Hot, je obveljala prvotna diskriminatorna odločitev, ki je med nas vnesla slabo voljo, če ne že kar potrtost. Kako grdo in nepravično!

Res je, da nismo veterinarji, kot je večkrat med sejo poudarila gospa predsednica Vida Čadonič, in tudi sebe je tako nazivala  - koliko ur, dni, let ima prakse z zdravljenjem živali, ali morda z reševanjem zavrženih živali, tega res ne vem. Vem le, da v letih, ko je vodila inšpektorje, očitno niso zmogli priti do sistema, ki bi živali varoval. »Društveniki« smo ljudje, ki smo strokovnjaki na svojih področjih, predvsem pa smo z živalmi v živo na terenu in tudi doma pri oskrbovanju zdravih, mladičev, bolnih, starih in prevozih le teh na veterine, preživeli ogromno, ogromno, res ogromno ur.

Društveniki imamo pogoste stike z mnogimi veterinarji, z mnogimi inšpektorji, z mnogimi lastniki/skrbniki živali, praviloma s tistimi, ki za živali ne skrbijo najbolje, ali pa jih celo zanemarjajo ali zlorabljajo, četudi to skrivajo, se sprenevedajo, lažejo…včasih smo na istem primeru vsak dan, včasih več let. Društveniki za pomoč živalim v stiski brezplačno podarjamo svoj čas, svojo angažiranost, svoje zdravje in pogosto celo tvegamo napade nase, saj ogledalo, ki ga držimo posameznikom ali družbi, ni všečno. Člani društev in prostovoljci smo za svoje delovanje v dobrobit živali notranje motivirani, izključno zaradi sočutja do živali; denar ali kaj podobnega nam ni motivacija, ker si svoje delovanje ob svojih osnovnih službah plačujemo sami; živalim plačujemo astronomske račune za zdravljenje s pomočjo prispevkov dobrih ljudi in s svojimi plačami.

Zato upam, da bo tale prispevek dosegel tudi tiste, ki menijo, da moramo prostovoljci, ki pravzaprav EDINI odkrivamo nepravilnosti pri ravnanju ž živalmi, narediti takšna in drugačna izobraževanja iz znanja o živalih – da prepoznam/o lačno, garjasto, oslabelo, prestrašeno, zanemarjeno, privezano na kratki verigi z zavozlano dlako, bolno, mučeno žival, res ne potrebujem dodatne izobrazbe, ampak res ne! Že tako nas je mnogo, mnogo premalo, da bi pomagali večjemu številu živali. Le redki slovenski kraji sploh imajo organizirana društva za pomoč živalim. Tisti, ki jih imamo, smo fizično izgoreli, pogosto pa tudi psihično ranjeni  zaradi vpogleda v toliko žalostnih in tragičnih usod, ki smo jim priča na tedenski, včasih celo dnevni bazi. Enako je z dobrimi zavetišči. Pokajo po šivih, ekipe delajo cele dneve in noči, prispevek občin je majhen, predlagani prispevek, ki je prišel iz strani Ministrstva za kmetijstvo je bizaren in žaljiv, zdravljenja živali v večini krijejo zavetišča sama. Zato nekatera ne zdravijo. In tja si ne upamo dati živali.

Društveniki imamo veterinarje in inšpektorje za partnerje, ne vidimo, da bi si hodili v zelje, ne vidimo, da je stroka ponižana zato, ker želimo preverjati, kako ljudje skrbijo za živali (to delamo že leta in leta). Mi pripeljemo žival do veterine, mi pokličemo ali napišemo prijavo inšpektorjem. Od tu dalje pa se pišejo žal praviloma po večini žalostna nadaljevanja. A o tem še kaj več kasneje.

Z vsem spoštovanjem do prisotnih v dvorani smo društveniki poslušali predstavitve, kako je pravzaprav vse uredu, »stroka« ne zaznava nepravilnosti, kako ni večjih izzivov ne na kmetijah pri privezanih psih, ne pri razmnoževanju mačk, pri rejenih živalih v hlevu je poskrbljeno za njihovo dobrobit. Vsi govorci so se v prvem delu strinjali, da člani društev ne potrebujemo legitimnih pooblastil za preverjanje stanja živali. Da klavnice ne potrebujejo nadzora s kamerami, saj se v klavnicah z živalmi ravna dobro. Odločno proti vsakemu nadzoru, saj je vse uredu.

Ne vem, zakaj tako? Ponavadi se človek upira tam, kjer meni, da je ranljiv, da nekaj ni dobro, da naj drugi tega ne opazijo.

Društveniki, ki na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj iz terena, iz življenja, predlagamo rešitve, prosimo samo za zakonski okvir, ki bi olajšal delo policiji, inšpektorjem, nam pa omogočil manj stresno in bolj varno delo na terenu, da bomo lahko nadaljevali. Nimamo nobenih kritik do veterinarjev, saj so v ambulantah. Imamo pa mnogo konkretnih, dokumentiranih primerov prijav nepravilnega in grdega ravnanja z živalmi, kjer veterinarski inšpektorji zadev niso izpeljali v dobro živali, ampak v dobro skrbnikov, ali pa sploh niso zaključili primerov. Na tem mestu sprašujem tudi, koliko veterinarjev, ki obiskuje kmetije in živino, je podalo prijave, da z živino ni kaj v redu? Koliko jih je podalo prijave, da so psi nesocializirani, na neprimernih privezih, da se mačke razmnožujejo in umirajo iz leta v leto? Da psov in mačkov skrbniki (v mestih ali na podeželju) ne zdravijo? Da nekateri veterinarji celo kljub uradni prepovedi na želji lastnikov uspavajo stare živali (ker so stare). Koliko veterinarjev hodi zvečer naokoli in pobira ranjene, povožene, s kosilnico razrezane mačke, izgubljene pse, napol mrtve ježe in povožene, a žive žabe in jih oskrbuje, vozi na dežurstva, in plača zanje? To delamo društveniki, zato smo še kako potrebni. Pa bi si želeli, da ne bi bili. Da ne bi bilo trpljenja, ki je pogosto zelo hudo, a očem skrito.

Društevniki smo s svojimi predlogi poskušali doprinesti k varnosti in manj trpljenja živali. Poudarili smo potrebo po zmanjševanju mladičev hišnih živali zaradi pomanjkanja odgovornih in varnih domov, po nujnosti sterilizacij in kastracij po občinah, po nujnosti kamer v klavnicah, opozorili na pse na verigah ali zaprte v stanovanjih, v boksih, na osamljenost psov brez minimalne vohalne ali miselne zaposlitve, na lastništvo mačk, na izzive čipiranja, na trpljenje divjih živali, na nepotrebne poskuse na živalih.

Sama sem poudarila še takojšnje nujno vključevanje vsebin v vrtce in šole, kako oskrbovati domače živali in kako ravnati z divjimi živalmi, kako varovati habitate.  Sama te teme pri pouku že leta vključujem v že obstoječe vsebine. Društveniki izvajamo delavnice in izobraževanja, a to je le kapljica v morje, premalo. Omenili smo neučinkovito reševanje prijav iz strani inšpekcije (ki je večkrat celo vodilo v smrt živali), na pogosto poniževanje članov društev in na pritiske na nas iz strani inšpektorjev, na drugi strani pa tudi na vzvišenost in ignoranco.

Pomagati živalim iz fotelja ne bo šlo, morali bomo strniti vrste in postati aktivni. Samo »društveniki« ne bomo uspeli, premalo nas je, nimamo vsi govorniških veščin in pravnega znanja. Brez vseh vas in nas SKUPAJ nam živali ne bo uspelo dostojno zaščititi. Tisti, ki menijo drugače od nas - da je za živali čisto uredu poskrbljeno, delajo v službenem času. Četudi se v luči lastnega ega in razkazovanja svojih mišic, preko njih pa tudi svojega nerazvitega sočutja do živali brezsramno poslužujejo tudi skrajno mejnih  sredstev, so na svojih položajih, le zato so močni. Ne želijo spremeniti svojega mnenja, ne želijo priznati, da je resnica, realnost v življenju drugačna kot trdijo. Zato stopimo skupaj tudi mi. Vsak posameznik je pomemben, je ena kapljica, ki lahko premakne tehtnico. Pišite pisma na prave naslovnike, ne na socialna omrežja, ampak na odločevalce. Podpišite peticije (in potrdite svojo identiteto, da so veljavne), za psičko v Kopru in za novi zakon ter za ohranjanje naravne dediščine, gozdov, habitatov in zaščitenih območij z Naturo 2000. Drugih vzvodov žal nimamo. Res je vprašanje, kdaj bo naslednja priložnost. In koliko živali bo do takrat huronsko trpelo in umrlo počasne boleče smrti ali celo v grozljivih okoliščinah kot psička v Kopru in vse ostale premnoge živali, ki so očem skrite in zanje nikoli ne izvemo.

Pripravila: Mojca Furlan

Društvo Reks in Mila

Fotografije: arhiv društva in arhiv Državnega zbora RS (Foto: Matija Sušnik)

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.