Dvoriščna reja, rak rana slovenskih psov in mačk
Da so skorajda vsa slovenska zavetišča polna do zadnjega kotička, vemo vsi, ki se bolj aktivno ukvarjamo s problematiko zapuščenih in nikogaršnjih živali. Kot smo opazili že glede marsikatere druge teme, splošna javnost nekako nima pravega vpogleda v realno stanje, kaj šele, da bi uspela povezati vzroke in posledice teh stanj.
In ena izmed takih tem je tudi dvoriščna reja, ki postaja vse bolj priljubljen vir dodatnega zaslužka. Pod oglasi v skupinah na Facebooku redno sprašujem ljudi, ali imajo psi ali mačke rodovnik? Redno se v moje vprašanje spotika cel kup ljudi, ki jih moje vprašanje spravi v različna stanja s povišanim pritiskom, saj je rodovnik bojda samo list papirja, saj so rodovniški psi samo zaslužek, saj so rodovniški psi bolj bolni kot so mešanci, saj lahko za manj denarja dobim enakega psa. Ti isti ljudje, so poleg tistih, ki kupujejo pse dvoriščnih rejcev in poleg tistih, ki na svet spravljajo take živali, rak rana preobremenjenih zavetišč in kupa zatravmiranih, zapuščenih in na koncu nikogaršnjih živali. Mačke so sploh poglavje zase, ker zaenkrat še vedno nimamo uzakonjenega obveznega čipiranja in je posledično nadzor toliko slabši, ampak pri psih bi pa država vseeno lahko naredila kaj več na tem področju, ker ljudje očitno niso še na tej fazi zavedanja, da je tovrstno izkoriščanje živali v svoji biti sprevrženo, če lahko uporabim malo dramatičnega prizvoka.
Zanimivo mi je, da ljudje niso sposobni sešteti ena plus ena in še vedno zagovarjajo razne dvoriščne rejce, ker seveda marsikdo ne bi plačal rodovniškega psa, bi se pa ogromno ljudi očitno rado hvalisalo z nekim pasmi podobnim psom. Ne glede na vse ostale okoliščine. Kar se lepo pokaže vsakič, ko kjerkoli na meji prestrežejo kvazi pasemske pse namenjeni preprodaji. Vse več ljudi je povsem brez občutka, da je tukaj govora o živih bitjih in ne o nekem kosu oblačila ali pohištva. Nedavni primer kužkov, ki so pristali v Zavetišču Horjul, je dejanski odraz naše družbe. V zavetišču je cel kup psov, ki so veterinarsko urejeni, ki iščejo nove domove že nekaj časa, ampak ne, ljudje so nadlegovali osebje še isti dan, ko so pse sprejeli, kdaj lahko pridejo kakšnega posvojit. Psi so dva tedna bili bitko med življenjem in smrtjo, ljudi pa je zanimalo in jih še vedno zanima zgolj to, kdaj bodo lahko kakšnega posvojili. Ne zanima jih karakter psov, ne zanimajo jih njihove potrebe, vidijo le to, da dobijo psa, ki spominja na neko pasmo, ki se z rodovnikom vred prodaja za par tisoč evrov. Kaj mislite, da bodo ti ljudje dobri skrbniki? Ali mislite, da vsi, ki imajo doma neko kvazi vzrejo skrbijo za mladiče tako, kot je potrebno, da omogočijo psici, da ima svoj mir in varen prostor? Da mladiči niso v stiku s kričečimi otroki, z ostalimi živalmi brez nadzora? Da kotijo notri in ne v nekem provizoričnem boksu? Da ne dobivajo najcenejše možne hrane, da bo ja izkoristek na koncu čim višji? Da psice kotijo samo enkrat na leto, tako kot veleva zakon? Da so vsi mladiči pred odhodom v nov dom čipirani, razgliščeni, cepljeni? A se vam zdi normalno, da plačate za »fejk« psa 500€ in ne dobite popolnoma nič od tega?
Veste še vedno govorimo o živih bitjih. Na to marsikdo pozablja. Tako kot pozabljajo dvoriščni rejci, da so del problema. Velikega. V prvi vrsti marsikateri od teh psov pristane v zavetišču, z nič koliko travmami. Dejstva žal kažejo tudi na to, da so odrasli psi težje posvojljivi, kaj šele taki s travmami in morebitnimi zdravstvenimi težavami. Drugo dejstvo je tudi to, da marsikateri mladič dvoriščnih rejcev prehitro konča svoje življenje, ker je zdravljenje za skrbnike predrago in ker psa ne dojemajo kot družinskega člana, ga potem pač uspavajo. Po eni strani ljudje delajo celo dramo, ko kakšno zavetišče uspava živali, po drugi ploskajo ljudem, ki kupujejo pse od šteparjev, kot jih ljubiteljsko poimenujemo v živalskem svetu. Veste, psi dvoriščne reje nimajo opravljenih nobenih pregledov kot jih morajo imeti psi, ki imajo rodovnik. Rodovnik pač ni samo list papirja in najraje imam ljudi, ki parijo rodovniške pse in prodajajo ljudem bučke o tem, zakaj niso pridobili vzrejnega dovoljenja in imajo leglo čistokrvnih psov brez rodovnika. Ti isti ljudje imajo velikokrat tudi marsikaj za povedati čez rejce, izgovorov za njihova dejanja je kar precej in marsikoga prepričajo v nakup. So vsi rejci dobri? Niso. Tega ne bom nikoli trdila. Se pa vsak normalen človek pozanima, kje bo psa vzel in konkretno preveril vzrejo, pogoje, ki jih imajo psi, odnos do psov, izkušnje drugih ljudi in še kakšnega veterinarja bo pocukal za rokav. Dober vzreditelj tudi ne bo prodal psa prvemu, ki bo prišel mimo, ker mu je pomembno kam ti pasji in mačji otroci odidejo in da bodo tam tretirani kot člani družine. Šteparjem je pomemben zgolj in samo zaslužek. Naj vas ne prepričajo besede, da so ljubitelji živali in da se jim ne da ukvarjati s papirji, naj vas ne prepriča govorjenje čez rejce in kazanje s prstom na druge, niti naj vas ne zavede to, da tudi te živali potrebujejo dom. Dokler bomo razmišljali na tak način, bodo te živali prihajale na svet, bodo njihovi potomci z raznimi ups legli, ali pa celo ti isti psi končali v zavetiščih in hkrati jemali možnost posvojitve psom iz zavetišč. Naj ostanejo brez kupcev in posvojiteljev in naj sami skrbijo za celotno leglo psov. Ko bomo enkrat prišli do te točke, da se takih psov ne bo več kupovalo in da se takega izkoriščanja živali ne bo več podpiralo, takrat bo tudi stanje v zavetiščih in nasploh malce lepše. Nič koliko teh psov se zaradi neodgovornih skrbnikov razmnožuje naprej in potem se jih oddaja ali prodaja prvemu, ki pride mimo brez kakršne koli veterinarske oskrbe ali brez vseh zakonsko določenih predpisov. Kar pa poslabšuje že tako zelo slabo stanje v zavetiščih in poslabšuje kvaliteto življenja vseh teh živali, ki iščejo nove domove, ker smo trenutno na točki, ko imamo cel kup psov, ki životarijo in čakajo svoj konec, ker bo to najlepši del njihovega bednega življenja. Psi, ki so cele dneve zaprti, psi, ki so v stiski, ker so sami, psi ki nikoli ne gredo na sprehod in je celo njihovo življenje dolžina verige ali velikost pesjaka. Psi, ki so bolni leta in leta pa jih nihče ne vidi, niti ne sliši. Nič koliko je med njimi takih, ki so jih kupili pri nekom, ki je imel ravno doma leglo. Pa če so imeli srečo, so bili podobni pasmi in so se z njimi ukvarjali vsaj tisto eno leto, ko je bil še mala kosmata kepica. Ker veste, nujno je potrebno posvojiti/kupiti mladiča, da se navadijo na novo družino, ker bojda so stari psi in mačke povsem samosvoji in se z njimi ne da več popolnoma ničesar delati. To največkrat govorijo ta isti ljudje, ki se niti z mladičem ne ukvarjajo tako kot bi se morali in ko jim žival zraste čez glavo, pristane nekje zaprta, pristane pri nekom drugemu, ki nima znanja kaj početi s takim psom, ali pa pristane celo v zavetišču. Zato je skrajni čas, da se poleg uvoza iz drugih držav začnemo ukvarjati tudi s tovrstno problematiko.
Vesna Plavec
Društvo za zaščito živali Novo mesto
Fotografija je simbolična: Dreamstime
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.