09.03.2022

EKSKLUZIVNO: Moje pasje življenje od pekla do raja

Walter Teršek, Slovenec, ki jadra okoli sveta, se je za nekaj dni vrnil domov. Obisku botruje predvsem pretečen potni list, izkoristil pa ga je tudi za pripravo na izid drugega dela knjige 10 m svobode, v katerem bo opisoval nadaljevanje svoje poti po brodolomu v Atlantskem oceanu. Vse, ki ste spremljali zgodbo njegovega psička Rustyja, rešenčka z ulic Mindela, naj potolažimo, da mu ni hudega. Z Mrs. Boss na Grenadi čuvata vilo, katere lastniki so odpotovali v Evropo ... 

 

To ni zgodba s spleta ali iz kakšne knjige! To je resnična zgodba iz dežele za mnogimi gorami in vodami, iz daljne dežele sredi velikega oceana. Imenuje se Cabo Verde. Na stotine kilometrov je oddaljena od velike, skoraj neskončne dežele, od koder prihajajo moji predniki, ki so svoji domovini dali ime Mama Afrika. Preden pa vam pričnem pripovedovati svojo zgodbo, bi se vam rad predstavil: imam štiri noge, manj kot polovico repa, dve ušesi, radoveden gobček, na tisoče bolh in močno željo po življenju. Živim na ulici, životarim iz dneva v dan, nimam skrbnikov, nimam posode za vodo in hrano, nimam matere in ne očeta, tudi imena nimam.  Jaz sem Nihče. Rojen sem bil na tem otoku, imenovanem Cabo Verde, na neki ulici mesta Mindelo. In tu se pričenja moja življenjska zgodba.



Klatil sem se po robovih mestnih cest in kradel ribe na ribji tržnici, kar nikoli ni bilo lahko opravilo, saj sem jih vedno pošteno dobil po zadnji plati. Bil sem prestrašen, pogrizen od drugih psov in bolh, ki so skakale okoli mene in po meni tako zavzeto, da jih je bilo včasih celo slišati okoli mojih ušes, ki so jih prav te nadležne bolhe že skoraj popolnoma pogrizle. A nekega dne se je vse spremenilo! Na tržnici sem že nekaj dni zapored opažal nekega čudnega kapitana. Bil je povsem drugačen od drugih kapitanov: ni bil ne bel, ne črn, bil je podoben meni – nikomur ni pripadal. Tudi on je bil tako rekoč Nihče: visok in strašen človek, polovico telesa je imel porisanega s čudnimi ilustracijami, glavo je imel pobrito, a ne popolnoma - na sredini glave je imel namreč izrazit pas z dolgimi lasmi, spletenimi v debelo kito. Oblačil pa se je čisto drugače, kot se oblačijo beli kapitani: njegove hlače so bile strgane in popacane z raznimi barvami, verjetno od barvanje njegove velike ladje, dišale so po motornem olju in tobaku, prav tako tudi njegova majica in nahrbtnik, ki je bil vedno prazen. Spraševal sem se, zakaj ga sploh nosi s seboj. Beli kapitani so po mestu običajno hodili v lepih, čistih polo majicah z visokimi ovratniki, na ramah so imeli polne nahrbtnike, govorili pa so neko čudno govorico. Od teh mi ni nikoli uspelo izprositi česa za pod zob, le odrivali so me in brcali stran od sebe. Na srečo so imeli udobne, mehke čevlje, tako da brce vendarle niso bile preveč boleče. Črni kapitani so bili čisto drugačni: nosili so majice, ki jih verjetno niso nikoli prali, saj so neznosno smrdele. Obuti so bili v še bolj smrdljive gumijaste škornje. Le enkrat sem se spozabil in se polulal ob takšne škornje. Pa me je kapitan zalotil in od takrat naprej mi ni nikoli več dal ribe.

Pa se vrnimo k tistemu čudnemu, ne belemu, ne črnemu kapitanu. Nekega dne me je opazil in mi ponudil cel ocvrt piškot, polnjen z lokalno ribo. Strašno razkošje, glede na to, da sem običajno lahko le s ceste polizal kakšno drobtino ali pa si privoščil ostanke dobrot, ki so jih v vrečkah na tla odvrgli otroci. Nekateri otroci so sicer prijazni in mi ponudijo hrano, nekaterih pa se bojim, saj me pošteno obrcajo. Prejšnji teden so me celo vrgli s pomola v vodo in sem komaj priplaval nazaj na obalo. Dogajanje je opazil tudi nenavadni kapitan in otroke napodil nazaj v šolo. Potem se je vrnil nazaj na majhen čoln, s katerim se je najbrž odpeljal na svojo ladjo. V mesto je hodil vsako jutro, izkazalo se je, da ni sam, saj ga je pogosto spremljalo mlado dekle. Vsi ljudje so se obračali za njima, saj sta se oba dokaj razlikovala od tukajšnjih prebivalcev.



Kapitana sem tako videval vsak dan, ko se je odpravljal na tržnico po sadje in zelenjavo ter tobak za njegovo pipo. Opazoval sem ga, skrit v svojem grmu, kjer sem si v zadnjem tednu naredil ležišče, tako dobro skrito, da me ni mogel nihče opaziti. Žal sem si svoj skrivni kotiček omislil preblizu ceste, saj so me iz njega kaj kmalu pregnali visoki možje. Porezali so grm in na njegovo mesto postavili nek znak za voznike v prometu. Pa sem spet ostal brez varnega zavetja. Najprej so me pričeli nadlegovati otroci. Uporabili so me namesto nogometne žoge in me brcali v rebra, tako da sem obležal ob steni blizu pomola. Pa jim to še ni bilo dovolj. Kar brcali in brcali so me, dokler se ni od nekje zaslišal predirljiv glas kapitana Nihče. Otroci so se ga tako zelo prestrašili, da so se v nekaj sekundah razbežali. On pa je stal nad menoj, me gledal in iz žepa spet potegnil slasten ribji piškot. Prestradan, kot sem bil, sem ga takoj pojedel. Dvignil me je v naročje in me - kljub vsem mojim bolham - vrgel v svoj prazen nahrbtnik. V njem je bilo ogromno prostora in kar naenkrat sem se počutil najbolj varnega na tem svetu. V tem nahrbtniku bi ostal do konca svojih pasjih dni! Kapitan je zaprl zadrgo in znašel sem se v popolni temi. Čutil sem samo njegove korake, s katerimi se je odpravil v neznano smer. Prispela sva na plavajoči pomol, kjer je prisedel k neki družbi, nahrbtnik položil na kolena in odprl zadrgo. Tisti trenutek sem zagledal njo - mojo prvo ljubezen, Mrs. Boss - kapitanovo punco, ki je skupaj z njim plula na njegovi veliki beli barki. V resnici ji je ime Maria, a jaz sem se odločil, da bo to moja Mrs. Boss. Medtem sem zasledil tudi kapitanovo ime – Walter.  A tudi njega bom rajši klical tako, kot sem ga že prej: Strange Capitan.



Novega načina življenja nisem prav hitro zapopadel. Večkrat sem se polulal kar na kapitanov nahrbtnik, pa se ni prav nič jezil: na hitro ga je spral v morju, ga posušil na vetru in se že naslednji dan z njim odpravil v mesto po nakupih.

Kmalu smo se zaradi mojih nadležnih obiskovalk odpravili na potovanje na čisto drug konec otoka. Bolhe niso nadlegovale le mene, ampak so pričele motiti tudi kapitana in njegovo gospodično, zato sta me odpeljala do pasjega zdravnika. Ta me je okopal s toplo vodo in neko peno ter mi pod kožo porinil manjšo iglo. Zabolelo me je bolj, kot sem pričakoval, a bolečine nisem hotel pokazati. Hotel sem biti hraber, kot je hraber moj kapitan. Po nekaj obiskih pasjega zdravnika sem se počutil precej bolje, moja dlaka pa je končno začela rasti tako, kot raste mojim vrstnikom. Prej sem že prepričan, da spadam med pse, ki so vse življenje brez dlake. Hvaležen sem kapitanu in Mrs. Boss, da sem zdaj takšen kot sem. In tudi ime sem dobil. Rusty sta me moja rešitelja poimenovala zaradi videza rjaste kože, kakršno sem imel, ko smo se spoznali. Pa mi nekako pristoji tudi zdaj, ko imam lepo dlako.

V mojem rodnem mestu nismo ostali prav dolgo. Kapitan je kmalu po moji rešitvi z ulice ob srkanju piva in puhanju tobačne pipe omenil, da se je veter obrnil in je napočil čas, da dvignemo sidro. »Jutri ob poldnevu bo sidro na krovu in kdor bo na barki, bo šel z nami, kdor pa ne bo, ostane tu!«  Kapitan je bil videti in slišati zelo resen, zato sem se poslovil od svojega krutega mesta, se z rešiteljema vrnil na ladjo in na njej tudi ostal. Ko je bilo sonce najbolj visoko, ura je bila verjetno poldan, je sidro priletelo na palubo, ladja je obrnila svoj kljun in se usmerila v neskončni ocean. Da ga bomo prečkali, je rekel kapitan. In da se mu reče Atlantik.

Pluli smo trinajst dni, dan za dnem se je ladja nagibala z levega boka na desni bok, morje se je neprestano dvigalo in prelivalo čez krov. Kakšen dan se je kapitan pošteno razjezil, ko sem kakal na napačno stran palube, a nikoli ni bil tako jezen, da me ne bi nahranil. Vsak dan je zame ujel ribo, če pa mu to ni uspelo, je čez noč pustil luč na krovu, da so ponoči na ladji pristajale neke čudne leteče ribe s krili. Po vseh teh dneh dolge plovbe sem nekega dne zaslišal kapitana, ko je zavpil: »Kopno! Res je, mit je resničen! Amerika obstaja!«

Pristali smo na drugem koncu sveta -  v Južni Ameriki, bolj natančno - v Francoski Gvajani. Pa tam nismo ostali prav dolgo, saj kapitanu in Mrs. Boss ni ugajalo podnebje. Neprestano je deževalo, ko so kaplje ponehale, pa je ozračje postalo neskončno vroče in zelo vlažno. Povrhu vsega so nas obkrožali roji komarjev. Kaj hitro smo po reki, ki nas je prej pripeljala do kopnega, odpluli navzdol in nazaj v ocean. Reka je bila rjava, polna kač in krokodilov. To okolje tudi meni ni ugajalo in še dobro, da nisem pristal v žrelu kakšnega krokodila. Ko bi le videli tisto čeljust! Pa špičaste zobe, ki so se svetili tako, da sem v njih videl svoje solze. Zapustili smo reko in valovi so se spet začeli prelivati po palubi. Kapitan me je skril v notranjost barke, da sem bil na varnem, jaz pa sem mu, tako kot na plovbi čez širni ocean, prav vsako noč pomagal pri nočni straži.

Kapitan si je v kokpitu ladje vsako noč namestil udobne blazine, jaz  pa sem se stisnil k njegovemu vratu, da sem bil ves čas na toplem, predvsem pa sem se počutil neskončno varnega. Peti dan plovbe smo se tik pred sončnim zahodom zasidrali v prelepem zalivu na otoku Tobago, ker pa nam niso dovolili na kopno, tako da smo morali otok zapustiti in odpluti naprej. Naslednji dan smo prispeli na otok Grenada, ki je del Karibskega otočja, in se nato prestavili na manjši otok, imenovan Carriacou. Tam sta, najprej kapitan, kaj kmalu pa tudi Mrs. Boss, našla vsak svojo službo.

Polovico dneva sem tako preživljal s kapitanom, polovico pa z Mrs. Boss. Zdaj sem tukaj že osem mesecev in sem edini afriški pes na tem otoku! Če bi moji bratje in sestre vedeli kje sem sedaj, bi bili mi prav gotovo zavidali. Živim v obljubljeni deželi, sit, svoboden in brez strahu. Na plaži imam prijatelje, ki so me lepo  sprejeli v svojo družbo. Igramo se po cele dneve, ko imam vsega dovolj, se vrnem na ladjo, kjer me vedno čakata polni skledi hrane in vode. Kot potepuški pes z ulic Mindela sem o tem lahko samo sanjal!

Rusty

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.