So trenutki v življenju, bolj prebliski, ko se hipno, a nesebično odločiš, da boš naredil nekaj dobrega. Tak je bil moj trenutek soočenja s trpinčenjem in izkoriščanjem hrtov. Ko sem po nekaj turbulentnih letih truda in vzpenjanja prišla do točke, ko mi je bilo jasno, da v bistvu lahko preživim dva psa, pa še prostora je več kot dovolj. In ker je bil doma že en eleganten pes, zakaj ne imeti elegantnega para? In kot pojem elegance se mi je pred očmi prikazal znani logo avtobusnega podjetja Greyhound. No, pa poiščimo vzreditelja…

Nekaj naslednjih ur sem preživela za računalnikom in z vse večjo nejevero raziskovala raznorazne strani, ki so omenjala same grozote. Ni trajalo dolgo, da se je želja po pasemskem primerku povsem nadomestila z željo po tem, da enemu od teh revežev vendarle ponudim dom. Kar ta prvi naj pride, saj ni nič važno, samo preživi naj, kam ga grem lahko iskat?

In tako se je začela moja pot na hrtji društveni sceni. Trajalo je kar dolgo, a na koncu se je z Irske le pripeljala samo moja pasja pupa. No ja, ni bila čisto in povsem greyhound, še manj elegantna, ampak bila pa je vsaj približno živa … In takoj je vzcvetela kot prvi pomladanski zvončki, premagala prav vse ovire. Le kako človek ne bi pomislil, da se gotovo da pomagati še kateremu? Pa naj bodo za zvončkom še telohi in marjetice in vse ostalo cvetje!

In smo se zbrali in povezali s tujino in pač pričeli. In vsake par mesecev sem vsaj tekom transporta neskončno ponosno sprehajala par prekrasnih tekaških greyhoundov in nasploh pridigala vsem po vrsti, tudi tistim, ki sploh niso hoteli slišati, o grdi tekaški industriji. Vse dokler se iz transportnih kombijev niso začeli usipati tudi nekako bolj vitki primerki, niso bili taki atleti… A so to mladički še? Ne, ti so pa galgi. Galgi? Kaj je pa to za ena stvar zdaj spet? A to je križanec s hrtom? Od kje so pa galgi? Zakaj imajo pa vsi polno brazgotin?

Spoznavanje s špansko realnostjo je bilo kot bungee jumping v globino, brez elastike. Ni trajalo dolgo, ko so tudi prvi slovenski posvojitelji začeli dobivati prve galge. Psička, ki so jo našli privezano na železniške tire. Pa marsikateri z ostanki ran okrog vratu. Rentgeni, ki so kar svetili od podkožnih šiber. Sence psov, ki so se v strahu le stiskali k svojemu človeku. Kljub živim dokazom človek še vedno upa, da pa le ni vse res, pa saj ne morejo tako delati s temi nežnimi dušami?!? In smo se podali tudi sami v Španijo, kar direkt v največje zavetišče. Od tam se nihče ni vrnil nedotaknjen ali ostal tiho.

Več kot desetletje že nabiramo izkušnje in več kot deset let že spreminjamo tragične zgodbe v nekaj lepega. Najpogosteje uspešno, čeprav vedno to ni mogoče, včasih je storjena škoda že prevelika. In vsak nov dom in vsak nov galgo, ki nezaupljivo pokuka iz transportnega kombija, je nov razlog za veselje. Saj on še nič ne ve, itak pričakuje vse najslabše, vsega hudega je že vajen. A ko se odpre, iz njega dobesedno bruhne prava španska narava, tako polna navihanega življenja, večne sieste in odličnega občutka za čisti užitek!

A vseeno tam daleč v Španiji svet trpljenja in krutosti še vedno obstaja. V Španiji galgo ni hišni ljubljenček. Ta odnos smo doživeli tudi z domačini v zavetišču, ki povsem drugače (=prijazno) tretirajo nekatere druge pasme, galgi pa so zgolj nepotrebno breme. Na lastne oči smo lahko videli galguerosa, kako ponosno paradira s svojima galgoma na popoldanskem lovu. Sploh ve, katera dva ima s seboj, koliko jih ima doma in kje so njegovi stari psi? To zadnje ga sploh ne zanima, brcnil jih je ven, pa naj bodo kjerkoli že so, saj so dovolj hitri, si bodo že kaj ujeli.

Španske zgodbe so naravnost grozljive. Že če pomisliš, da bi kdo maltretiral atletsko postavo nekega greyhounda, ti postane slabo. Kaj šele, da ima v primežu veliko bolj krhko, na vztrajnost naravnano telo galga. Telo, ki je že v osnovi povsem brez rezerv. Zna pa trpeti. In to brez upora. In kot tak je res idealen primerek za obrede iniciacije… Spomnim se zgodbe izpred let, ko je španska mladina ujela galga, samčka v paru. Psička se je uspela izmakniti. A je dneve in dneve iskala sopotnika, hodila gledat, kako so se otroci znašali nad njim, privezanim na žičnato ograjo. Poslušala njegove krike bolečine in na koncu samo še trpeče zvoke na smrt čakajočega. Še k nemočnemu truplu se je vračala dan za dnem. Dokler je prostovoljci, ki so nesrečnika le sneli z ograje, niso uspeli ukaniti in ujeti v živolovko. Kriki te nemočne galgice, ko so se ljudje približali, mi še danes odzvanjajo v glavi, ta groza, smrtni strah, povezan s popolno nemočjo. Teši me samo dejstvo, da je zgodba zanjo imela srečen konec.

Pa pripovedovanja domačinke, ki je na robu svoje bolj odmaknjene vasi dan za dnem opazovala galga, ki je očitno iskal hrano. Shujšana prikazen se ji je zasmilila in nekega večera mu je zunaj pustila skledo s hrano. Zjutraj hrane ni bilo več, samo oprezujoč galgo na obrobju. Pa mu je spet nastavila hrano. In naslednje jutro jih je na obrobju stal cel trop, pretreslo jo je do dna duše. Vojska okostnjakov, že davno nezmožnih karkoli ujeti, ker telo ne zmore več iztisniti dovolj energije za pregon gibčnega zajca. Ki ga tudi prej zagotovo že ni ujel več, saj je bil njegov lastnik vsekakor prepričan, da mora galgo stradati, da bo imel več motivacije za lov. Saj tudi po par kilometrih vlečenja za avtomobilom po prašni cesti je pravo zdravilo za utrditev pasjih blazinic kopel s kisom.

Pa je situacija zdaj kaj boljša, se vsaj malo izboljšuje? Se, a s polžjo hitrostjo. Vseeno se, zato so napori tudi v prihodnje več kot nujni in bodo prinesli premike v pravo smer. Pogosto v španskih mestih že lahko srečamo lepe galge na povodcih, živijo kot pravi domači ljubljenčki. Marsikateri Španec se odkrito zgraža nad nacionalno tradicijo in doda svoj glas v množico tistih, ki zahtevajo spremembe. Domačini so spregledali in na vse možne načine pomagajo potepuškim galgom do pravih zavetišč in do ljudi, ki jim lahko pomagajo. Celo galguerosi včasih že raje izberejo opcijo oddaje psa zavetišču, kot tradicionalne prijeme. No ja, na misel mi pride jeza vodje zavetišča, ki se redno odpravlja s kombijem na jug Španije in tam pobira odvečne galge, predaja je vnaprej dogovorjena z lovci. A se je kombi nekoč pokvaril in na pot je lahko odšel šele čez par dni. In na marsikaterega galga je čakal zaman, kaj je pa zamudil …

Potrebno je neskončno potrpljenje in predvsem psihična moč, da izboriš eno življenje za drugim. A vseeno na tisoče psov vsako leto zapusti Španijo in se naslednje jutro zbudi v raju, kjer so ljubljeni, z vsem preskrbljeni in kjer lahko izpolnjujejo svoje pravo poslanstvo – samo s svojo prisotnostjo so čustveni terapevti, nežni spremljevalci, odlični poslušalci in zvesta senca, brez katere kmalu ne moreš več.

A so še, tam zunaj. Še vedno so prisiljeni v tek in lov preko svojih zmogljivosti, pod žgočim soncem in na nehumane razdalje. Še vedno, kljub vsem mednarodnim naporom, so pred kratkim iz izsušenega vodnjaka rešili dva galga, tokrat na srečo še živa. Tudi tiri so jih še vedno polni, da o cestah sploh ne govorimo. In predvsem na jugu, v bližini Seville ali Murcie, še vedno redno opazuješ tavajoče okostnjake. Ranjeni, povoženi, morda bolni, vsekakor preveč prestrašeni, da bi si upali prositi za pomoč. Kaj kmalu bodo, če ne bodo imeli sreče, napolnili črne vreče povoženih ob avtocesti ali prišli v roke prostovoljcem tako podhranjeni, da za njih ne bo več upanja. Ker bo pomoč prišla prepozno.

Vsi lahko naredimo vsaj nekaj. Lahko povemo naprej. Lahko zberemo kak evro in pomagamo zavetišču. Lahko gremo k njim na obisk in jim polepšamo dneve čakanja na samo njihov dom. Lahko kot aktivisti vršimo pritisk. Lahko samo rešujemo in poskušamo pomagati trpečim. Lahko pa da ugotovimo, da je na kavču še kar nekaj prostora. Če pa ne gor, pa je ob njem zagotovo. V tem času, ki bo potreben, da se zadeva koreniteje spremeni, lahko vsaj še en živi. Kajti ko spoznaš to pošast, galga, te preplavi nežnost.

In v sebi najdeš človeka. In prisežeš, da ne boš odnehal. Ker ti ne more biti vseeno!

Kaj pa v vas vzbudijo te zgodbe? Kako se vas dotaknejo? Ste poskušali čustva izliti na papir, v pesem, glasbo, risbo? Društvo bi neznansko razveselili z risbico, ki bi jo ustvarili otroci, z vašo pesmijo, z lepim verzom. Saj veste, tiste male zadeve, ki jih lahko pritrdiš na vidno mesto in nam dajejo moč, da rinemo dalje. In so spomenik vsem tistim, ki so doživeli in izgubili.

Nataša Dagarin

Kolumna Društva Hrtji svet Slovenije

Organizacija za pomoč hrtom v stiski

Fotografije: Dreamstime in arhiv društva

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.