04.02.2025

Inbreeding pri psih – ko selekcija postane tveganje

Inbreeding, ali parjenje v sorodstvu, je tema, ki v kinoloških krogih pogosto sproža polemike. Gre za prakso parjenja genetsko sorodnih osebkov z namenom ohranjanja določenih značilnosti pasme. Čeprav ima lahko takšen način vzreje nekatere prednosti, pa lahko vodi tudi v resne genetske težave in zdravstvene zaplete.

 

Zakaj se uporablja inbreeding?

Inbreeding je bil skozi zgodovino uporabljen za utrjevanje specifičnih lastnosti pri določenih pasmah psov. Cilj je pogosto doseči predvidljivost pri videzu in vedenju potomcev. Pri selektivni vzreji lahko vzreditelji s premišljenim parjenjem pridobijo pse, ki ustrezajo standardom pasme, pri čemer se ohranjajo želene fizične in vedenjske lastnosti.

 

Pozitivni učinki inbreedinga:

  • Fiksacija zaželenih lastnosti – določene lastnosti, kot so barva kožuha, telesna struktura in specifične oblike glave, se lahko s skrbnim parjenjem utrdijo.
  • Predvidljivost potomcev – genetsko podobni starši pogosto proizvedejo bolj homogeno leglo s predvidljivimi značilnostmi.

 

Temna plat parjenja v sorodstvu

Kljub navidezni koristi pa ima inbreeding veliko več negativnih posledic. Glavna težava je zmanjšanje genetske raznovrstnosti, kar povečuje tveganje za prirojene bolezni in zmanjšano odpornost proti boleznim.

 

Negativni učinki inbreedinga:

  • Zmanjšanje genetske raznovrstnosti – ozek genski bazen vodi v večjo pojavnost genetskih bolezni in prirojenih napak.
  • Izpostavljenost recesivnim genom – parjenje sorodnih osebkov povečuje možnost izražanja škodljivih recesivnih genov, kar vodi do različnih zdravstvenih težav.
  • Inbreeding depresija – posledice so lahko oslabljena plodnost, zmanjšana odpornost proti boleznim in krajša življenjska doba psov.

 

Primeri inbreedinga v praksi

  • Pasemski psi – številne pasme, kot so nemški ovčarji, buldogi in kavalirji, so zaradi prekomerne selekcije dovzetne za težave s kolki, srcem in očmi.
  • Naravni primeri – inbreeding se pojavlja tudi v izoliranih populacijah divjih živali, kjer pomanjkanje novih genov vodi v degeneracijo populacije.
  • Kraljevske družine – v zgodovini so monarhi pogosto prakticirali inbreeding za ohranjanje dinastične čistosti, kar je privedlo do resnih genetskih težav.

 

Kako zmanjšati tveganja?

Ker je vzreja pasemskih psov pogosto osredotočena na ohranjanje določenih standardov, je odgovornost vzrediteljev ključnega pomena. Obstaja več načinov, kako preprečiti škodljive učinke inbreedinga:

  • Izbira genetsko nepovezanih parov – širjenje genetskega bazena z uvozom psov iz drugih linij.
  • Genetsko testiranje – sodobna tehnologija omogoča preverjanje genov za zmanjšanje tveganja dednih bolezni.
  • Uravnotežena selekcija – večji poudarek na zdravju in odpornosti, namesto zgolj na vizualnih značilnostih.

 

Inbreeding je dvorezen meč. Čeprav omogoča ohranitev specifičnih pasemskih lastnosti, lahko vodi tudi v resne zdravstvene težave in oslabitev pasem. Dolgoročno lahko prekomerno sorodno parjenje pomeni celo izumrtje določene pasme. Ključno je, da vzreditelji sprejemajo odgovorne odločitve in dajejo prednost zdravju pred estetiko, saj je le tako mogoče zagotoviti prihodnost pasemskih psov brez nepotrebnih trpljenj.

 

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.