Zime se vsi bojimo. Še posebej mraza z dežjem. Tudi letos je v naših krajih, kjer hranimo mačke brez domov, temperatura že padla pod minus 5, na gori celo minus sedem.

Lačne mačke, v radiju 40 km, vsak večer ob mraku čakajo na znani hrup avtomobilskega motorja. To je tisti del mačjih varovancev, ki so po vseh teh letih ostali na terenu. Izjemno plahi, ali pa tako navezani drug na drugega, da jih zaradi tega ne želimo ločiti. Tudi nimamo kam z njimi, saj za mačke ni več odgovornih skrbnikov in varnih domov. Preprosto jih je mnogo preveč. Nekatere živali so relativno varne, kolikor je to možno ob dejstvu, da živijo zunaj brez nadzora tudi ponoči. Še posebej pozimi so zelo lačne tudi divje živali. Iz izropanih gozdov se približujejo naseljem in iščejo hrano. Nevarnosti žal pretijo tudi iz strani ljudi, čeprav je to težko verjeti, je pa dejstvo.

Muc na terenu ne udomačujemo, če jih nimamo namena dati v posvojitev. Živali preko udomačevanja zaupajo človeku, zato je zunaj le vprašanje časa, kdaj bodo naletele na napačno osebo. Zanje je bolje, da so plahe. Še najbolje je, da zaupajo samo enemu hranilcu, ne večim, da živalco lahko pobožaš po telesu in potipaš, če je z njo vse uredu, da preveriš klope ali kakšno rano, da ji lahko daš ampule. Vedno pa je borba dati v gobček tabletko proti notranjim zajedavcem. Ja, en hranilec na lokacijo, ki se posveča mačkam tudi v smislu socializacije, tako je najbolje tudi za spremljanje količine pojedene hrane, za vzdrževanje higiene in glede varnosti.

Pozimi je zelo pomembna topla voda, kako lepo bi jo bilo menjati vsaj 2x na dan, kot smo to zmogli še pred leti. Zdaj pa nas je premalo. Vztrajamo samo še tisti, najbolj notranje motivirani. Tudi vzdržljivost je izziv, pa zdravje. Z leti se utrudiš. Hranjenje muc ni hobi. To je garaško delo, odgovornost, obveznost. Gre za živa bitja.

Lokacija naj bi bila »urejena«, čista, čim manj moteča za okolico, živali naj bi tu imele mir. Hiške skrijemo s smrekovimi vejami ali oblečemo v zelene polivinile. Mačke steriliziramo in kastriramo preko akcije, ki v Občini Medvode poteka že 7 leto zapored. Tiste, težje ulovljive, ki se jih v delovnem času ne da uloviti, peljemo včasih tudi sredi noči v naše zavetišče Horjul, kjer skrbno poskrbijo, da je zanje čim manj stresa. Če je vreme slabo, ostanejo tudi po nekaj dni v zavetišču, da malo okrevajo, ne vrnejo se vedno takoj na teren.

Ta teden sem na terenu že četrti večer zapored. Komaj pridem iz službe, pa se že temni, decembrske noči bodo do novega leta še zelo dolge, vlažne, mokre in hladne. Lepe na pogled, a mučne za hranjenje. Mucke brez hišk, ki so dodobra napolnjene s suho slamo ali senom, zase težko najdejo toplo zavetje. Kozolcev s senom skorajda ni več. Vse lope so večinoma tesno zaprte. Včasih spijo kar na zemlji pod kakim drevesom ali v živi meji. Včasih spijo na deki, ki je ostala pozabljena na klopci pred kako hišo. A vse tkanine so mrzle, proti večeru se napijejo še vlage in so ponoči čisto mokre, zato je treba vse brisače, cunje, deke pozimi odstraniti.

Avto imam vedno do zadnjega prostora napolnjen z briketi, konzervami, skodelami in plastičnimi pladenjčki. Prav tako napolnim vsaj tri velike plastične posode s toplo vodo. Tudi hrana je ogreta. Pa gremo. Poskušam biti čim hitrejša, da se muce najedo in grejo lahko spat, stran od hladu. Briketi po lokacijah ostanejo do drugega večera. Težave nam povzročajo ptice in psi, ki niso na povodcih, a k sreči je takšnih le nekaj lokacij. Pri vsaki pregledam še okolico, da ni kje morda še kak premrzel jež, ki se je zbudil, saj podnebne spremembe zelo slabo vplivajo na njihovo hibernacijo. Letos se niso mogli dobro porediti, saj zaradi suše niso imeli dovolj hrane in vode. Pred kratkim smo našle še enega manjšega ježka pri mačjih briketih in smo ga do spomladi namestile v klet.

Mucke na lokacijah čakajo, nekatere so skrite pod avtomobili, za grmi, druge se pokažejo, kakšne tudi zamijavkajo. Vedno upam, da bodo prišle vse »znane«, da so žive, da jim posvetim v oči in upam, da niso prehlajene. Nekatere dobijo hrano vsaka v svojo posodico, druge skupaj. Nekatere čakam, da pojedo, da pospravim pladenjčke, ki bi naslednji dan morda nervirali mimoidoče ljudi. Lokacije na samem pa so mirne, tam ni problema, če ostane kaka skodelica tudi čez dan. Ob deževju iščemo zavetja, navadno damo hrano kar v stare transporterje, pokrite s polivinili.

Pri vsaki lokaciji se zadržim okoli 15 minut. Treba je odpreti konzerve in napolniti posodice, zamenjati vlažne posodice, da so briketi na suhem vsaj nekaj časa in zamenjati vodo. Rutina. Kar dobro se »natelovadim«, kar se tiče počepov. Tudi hrbet tako pravi. Vse konzerve vedno pohodimo, da je manj odpadkov in da slučajno kaka manjša lačna žival ne bi svoje glavice vtaknila v konzervo.

Mucke se večinoma zaženejo v hrano in pojedo nekje po 200 do 300 g mokre hrane, kakšne pa gredo kar takoj na brikete. Veliko jih gre najprej piti. Nekatere se hočejo pocartati, druge komaj čakajo, da odidem, ker jih je strah.

Tako od 1 ….do …  17 lokacije…So tudi kraji, kjer je še posebej stresno, saj nas ljudje na nek način ne želijo v svoji bližini. Za živali pa ne poskrbijo. Tam je precej neugodnih občutkov, a z leti se tudi tega navadiš. Z leti se kdo tudi malo »odtaja« in nam da mir, saj ugotovi, da opravljamo njegovo delo. Žal jih je še kar nekaj takih, ki še niso ponotranjili, da je žival bitje s čustvi in razumom. Da je domača žival udomačena in zato rabi DOM. Čudno, pa za take ljubitelje živali se imajo.

Res je mraz. Roke imam otrple, noge pa ledene. V avtu se malo pogrejem. Muzika, ki jo najraje poslušam, mi vsak večer dela družbo. Res me drži v pozitivnem razpoloženju. Pa luna. Tudi ona je brez vsakega dvoma moja zaveznica. Vsake toliko je res prelepa, ves čas nadzira, kaj vse se dogaja pod njo. Tako je veličastna. Čudovita. Kaj si misli o ljudeh?

Vsaj nekajkrat na večer na radiu zavrtijo kak »moj« komad in včasih zapojem ali malo zaplešem. Hmm ja, morda pa porečete, »baba zmešana« … Kaj pa vem?!! Morda pa so več kot zmešani tisti, ki jim je sprejemljivo zapiranje psov v mrzle in osamljene moderne bokse in razmnoževanje mačk, ki jih ne oskrbujejo. Če pa jim že vržejo postano hrano od včerajšnjega kosila, pa pozabljajo, da mačke ob mleku in miškah brez vode, še posebej ko je vse zaledenelo, ne morejo preživeti. Torej jim je trpljenje samoumevno in sprejemljivo. Ali pa tisti, ki brez sramu in oklevanja vozijo po živih žabah, ježkih in drugih živalih. Vse kar jih morda zaustavi pri tem, je le skrb za njihov avto. Nekdo je tu zmešan, brez vsakega dvoma.

Skoraj sem pri koncu. Še zadnja vas. Tu se zadržim najdlje, to so lokacije »ta prijaznih« muc. Dve relativno varni hranišči, mucki se držijo lokacije kljub bližini ceste. Ko se peljem po glavni cesti, že zaslišijo zvok motorja in pritečejo nasproti, da moram ustaviti. Z glavicami se začnejo drgniti druga ob drugo. Včasih se valjajo po tleh in me gledajo. Mislim, da izražajo veselje. Ko stopim iz avta, moram paziti, da jih ne pohodim, vse se hočejo čim prej dokopati do mokre hrane. Briketov imajo še dovolj. Voda pa je spet zmrznjena, takoj jo zamenjam. Pa že pijejo. To so muce, ki jih res že dolgo hranim. Pred 7 leti jih je bilo čez 25, danes jih je samo še 5. Dolga zgodba, za kdaj drugič… Črna sestrica Luna in samčki Piki, tritaček Taček in Joci so najbolj moji. Samica in samec, ata in mama sta žal preminila, oba v tem letu. Mama z rakom (zdravljena in nameščena), ata žal zastrupljen. Pogrešam ju. Poleti se jim je pridružil še stari tiger, ki je sedaj že kar domač. Pogosto pride na večerjo še sosedov Lumpi, tam nam res ogromno poje in je žal predebel. Težko je hujšati muce, sreči ni veliko predebelih.

Evo. »Oddelala« sem slabih 5 ur. Na nogah sem od pol 7h zjutraj. Konzerve bom v rumeni zabojnik pospravila jutri, danes sem preveč utrujena… Počasi se vračam proti svojemu domu v »normalno življenje«, v drug svet... Roke imam zaledenele, lica mrzla, malo smrkam. Čez okno moje sobe gleda in bolj ali manj potrpežljivo čaka moj mačkon, da ga izpustim in naredi še en krog pred cartanjem. Čaka na svojo dozo objemov. Skupaj bova zaspala, preden se bom preselila v spalnico.

Preden zaspim, se velikokrat počutim srečno, ker sem še enkrat več napolnila želodčke »mojim« živalcam, da jim bo lažje v tem mrazu. Žal pa zaradi trpljenja, ki ga srečujem pri svojem delu, v srcu pogosto tudi jočem od nemoči.

Kako je nam dobro, večkrat s hvaležnostjo pomislim in rečem, da smo blagoslovljeni iz strani vesolja, da smo izbranci, da imamo toliko let dovolj moči, da priskrbimo hrano, ki jo postrežemo vsak večer, da imamo službe, da financiramo bencin, ki nam omogoča »furanje« od lokacije do lokacije. Tu je tudi veliko odrekanja za višji cilj. Nismo pa šli na dopust ali na večerjo, ta denar bolj potrebujejo živali brez doma.

Želim si, da bomo zaostrili zakone. Upam, da bodo ljudje le pomislili, kakšno trpljenje povzročajo živalim, da se rodijo, potem pa ostanejo na cesti. Upam, da se bo v vsakem kraju našel kak človek, dva ali trije, ki bodo nastavljali hrano, da bo manj shiranih, bolnih, trpečih. Želim si, da se preneha razmnoževati mačke in da ljudje prilagodimo svoje ograje tako, da bodo živali lahko prehajale iz travnika na travnik ter iskale hrano. Na primer ježki, ki izumirajo, in dvoživke. Želim si večerov, ki bi jih preživela doma. Pozimi v topli sobi, ne zunaj na mrzlem.

Ko sem pred 10 leti naključno spoznala svet domačih živali brez doma, nisem mogla verjeti, da to sploh obstaja. Reševanje zapuščenih živali je plemenito, vendar naporno, stresno in pogosto zelo osamljeno delo. Polno je čustvenih pritiskov in preobratov. Na pol ne gre, vsaj jaz ne znam. Hobi to ni, to je empatija do drugih bitij.

V teh letih se je nabralo ogromno srečno posvojenih živali. Na terenu pa žal ostaja še veliko živali, ki jih nimamo kam namestiti. Zavetišče Horjul je polno in tudi sami imamo doma po več živali. S hrano pomagamo tudi starim kužkom, oskrbujemo ježe ter rešujemo dvoživke. V vsakem kraju je polno zavrženih mačk, rešitev pa je samo v sterilizaciji. Brez naše pomoči in hranišč bi tudi naši varovanci počasi propadli v bolezni ali poškodbah. Ja, tako žalostno je to. Za danes se poslavljam in odpravljam na zaslužen počitek z upanjem, da bodo tudi jutri prisotne vse muce. Moj trud bo poplačan z njihovimi »buci in prevali«.

Ledena Sveča

Društvo Reks in Mila

Fotografija: arhiv društva Reks in Mila

V kolikor se vas je zgodba dotaknila, lahko pomagate s finančnim prispevkom 5 EUR, tako da pošljete SMS sporočilo s pripisom "Reksmila5" na številko 1919.

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.