Pred slabim letom sem posvojila psičko iz zavetišča in kar naenkrat se mi je odprl popolnoma nov svet. Prvič sem postala lastnica psu, čeprav sem z njimi v stiku že od malih nog. Očetova vzgoja pasjih članov se mi že od malih nog ni zdela primerna, v zadnjih letih sem spremljala nekaj pasjih šol oziroma ljudi, ki so se začeli ukvarjati z različnimi zagatami pasjih skrbnikov, spoznala tudi nekaj takih, ki so imeli precej nasilne metode v mojih očeh, čeprav resnici na ljubo nimam pretiranih izkušenj s psi, sploh pa ne s prevzgojo.

In potem je prišla Mila, psica, ki je bila šest let tepena, ki je živela v neki improvizirani uti s svojim bratom, ki je kotila bog si ga vedi kolikokrat in ki je bila verjetno udeležena tudi kakšnega pasjega boja. V tem slabem letu, ko je del naše družine, smo doživeli že marsikaj, predvsem pa sem se moral kaj hitro po njenem prihodu odločiti, kako se bom lotila vseh njenih »težav«. Nekako sem sledila intuiciji in lastnim željam o tem, kako bi sama pri sebi razreševala podobne travme, kot jih je doživela Mila. Namreč v desetletnem intenzivnem delu z mački sem ugotovila, da živali delujejo precej podobno kot mi, sploh kar se tiče čutenja. Večna težava, ki jo imamo kot skrbniki, je ta, da jih dojemamo na drugačen način kot ljudi. Tako se v resnici nikoli ne naučimo njihovega jezika, velikokrat se zgodi, da zaradi lastnih potreb in želja povozimo njihove, vse prevečkrat pa se dogaja, da se uporabijo povsem napačni pristopi za regulacijo nekih »težav«, ki se pojavijo večinoma zaradi neprimernega prvega odziva na določene situacije, ki jih doživimo kot skrbniki.

Mila je prišla k nam, z zelo slabimi izkušnjami z moškimi, bala se je ogromno stvari, novo okolje, jo je vrglo iz tira do te mere, da se sama ni počutila dobro in je uničevala vse, kar ji je prišlo pred gobček. Čutila sem njeno stisko in jo poskusila razumeti, nisem se jezila, ko nam je uničila nič koliko stvari v stanovanju. Nisem se jezila, ko se je zaganjala v kolesa, druge pse, motorje, občasno v določene ljudi. Naučila sem se, da je to njen odziv na stvari, ki se jih boji, na stvari, s katerimi je imela slabe izkušnje, in da je to njen način, da pove, da jo je strah in da se ne počuti prijetno. Žalosti me, ko vidim skrbnike, ki se derejo na pse, ko naredijo nekaj, kar njim ni pogodu. Marsikdo se poslužuje tepeža, še vedno je veliko tudi uporabe ovratnic z elektrošoki. Žalosti me, ko vidim, kako ljudje spoznavajo pse med sabo, čeprav bi z malo opazovanja lahko preprečili marsikatero slabo izkušnjo.

Če se vrnem nazaj k Mili in k njenim težavam. O psih dejansko še vedno nimam veliko pojma, sem se pa v enem letu naučila veliko. Najbolj pomembna lekcija, ki sem jo odnesla in na katero me opozarja vsak dan, je ta, da če jaz nisem dobro, tudi ona ne bo. Torej, če je v meni jeza, nemir, utrujenost, razdraženost, žalost, bodo tudi moji ukazi in energija enaki. In enaki bodo tudi Milini odzivi. Ljudje vse preveč zlahka jemljejo vlogo skrbnikov živali in ravno zaradi tega imamo potem cel kup psov z raznimi vedenjskimi težavami, kot so zaganjanje v druge pse, pobijanje mačk, lajanje na vse, kar se premika, težave s tem, da so sami, grizenje vsega kar jim pride pod zobe in še marsikaj. Velikokrat pride tudi do ugrizov, čeprav bi se lahko marsikateri od naštetih zadev izognili s primernim pristopom in reakcijo. Otroke sedaj na delavnicah učim znakov, s katerimi pes sporoča, da se ne počuti dobro oziroma nam govori, naj ga pustimo pri miru. Že če bi ljudje bili pozorni samo na te malenkosti, bi bilo tako skrbnikom kot psom mnogo lažje. Recimo ko se pes začne oblizovati v situacijah, ki ne vsebujejo hrane, je to že prvi znak, ki ga oddajajo, da jim je neprijetno. Naslednji tak znak, je recimo zehanje, ki ga tudi velikokrat razumemo kot utrujenost, pa temu ni tako. Ogromno nam povedo pozicije repa in ušes. Rep, ki je med nogami, pes skrčen k tlom, in ušesa tik ob glavi so res zelo očitni znaki, da se pes ne počuti dobro in se želi umakniti. Če te možnosti ne bo imel in bo še naprej izpostavljen frustraciji, bo največkrat sledil le napad. To so res le osnove, ki pa jih velikokrat niti ne opazimo. In potem na koncu psa še naderemo, ker se je zagnal v koga, ali celo napadel in tako njegovo frustracijo še povečamo in nezavedno vzgajamo psihično nestabilne živali. Če se zadeve ne lotimo na primeren način, hitro pridemo do psa, ki je neobvladljiv in je nevaren za okolico. Kaj se zgodi s takimi psi, vemo tisti, ki se ukvarjamo s problematiko zapuščenih živali. Zaradi trenutnega zakona so namreč zavetišča polna psov, ki so psihično tako močno poškodovani, da bi potrebovali leta in leta rehabilitacije. Dejstvo je, da se ljudje le redko odločajo za posvojitev takih živali, ker je za to potrebno ogromno znanja in časa, predvsem pa potrpežljivosti. Take pse se večinoma uspava. Če bi bili to ljudje, bi verjetno pristali v zaporih, popravnih domovih, na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic. Tako pa, ker so samo živali, se njihovo življenje žalostno konča. Ker smo ljudje egoistični, ker se ne potrudimo razumeti njihovega jezika, ker se delamo, da vemo vse o njih, v resnici pa nimamo pojma, kako zelo pametni so in kako so nam v resnici podobni.

Z Milo je včasih naporno, težko je razumeti vsa njena dejanja in jih sprejeti, premikamo se počasi in delamo male korake pozitivnih izkušenj. Zavedam se, da ne moremo kar tako izbrisati njenega prejšnjega življenja in se delati kot da ga ni bilo. Zavedam se, da se ona ne more počutiti mirno, če jaz dramatiziram v določenih situacijah, ki mene spravljajo v stisko. Zavedam se, da je pred nami še dolga pot do psihično stabilnega in zdravega psa, ki ga ne bo metalo ven srečanje s psi, skuterji, kolesi, ki mu ne bo cela panika, če gre med množico ljudi, ali v center mesta. Razumem in sprejmem tudi to, da ni nujno, da bomo kdaj premagali vse ovire, se pa bomo trudili, da bo preostanek njenega življenja čim manj stresen in sestavljen iz pozitivnih izkušenj, predvsem pa, da bo imela varen prostor, kjer nanjo ne bo nihče kričal, kjer je ne bo nihče več tepel in se nad njo izživljal tako psihično kot fizično.

V resnici je potrebno le zavedanje, da so nam živali enake in ne manj vredne, in nekaj povsem drugačnega v smislu čutenja ter dojemanja okolice. Če bi se naučili le njihove osnovne telesne govorice, bi bilo bivanje z njimi lažje in prijetnejše. Mislim, da je to najmanj kar jim dolgujemo.

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.