Kako vzgojiti sočutnega človeka?
Kako naj bo družba sočutna do narave in živali, saj se o tem v javnem vzgojno izobraževalnem sistemu ne “učimo”? Vzgoja se začne v ranih otroških letih, otroci opazujejo starejše in tudi vodena vzgoja obrodi sadove. Ti se pri otrocih opazijo že v vrtcu in še bolj seveda ob vstopu v šolo. Učiteljice pogosto rečemo, da so otroci zrcalo družine, saj so iskreni, se ne pretvarjajo in jasno izražajo svoje vzorce vedenja, ki so jih usvojili v otroštvu.
Prav in nujno bi bilo, da bi ljudje do narave imeli spoštovanje, jo občudovali v njeni mnogovrstni lepoti, se čudili njenemu izjemnemu ustroju, prepletenosti in povezanosti, jo negovali, z njo ravnali kot z najbolj dragocenimi darovi. Kako naravo razumeti in sprejeti dejstva, da ima vsako živo bitje v mreži življenja svoj prostor s prav posebnim namenom, da je vsak del narave soodvisen, da smo tudi ljudje posamezniki odvisni od zamaha krila nekega metulja ... želim povedati, da ima vsako dejanje svoje posledice, ki se slej ko prej pokažejo tudi v življenju ljudi, ne le v življenju živali in rastlin. Vsak od nas bi moral imeti toliko znanja, da bi s svojimi vsakdanjimi odločitvami ohranil naravne dobrine, ki so pogoj za življenje in obstoj.
Družina, na drugi strani pa vrtec in osnovna šola so prva, najbolj pomembna okolja, kjer bi se ob sodelovanju vseh morali razvijati pozitivni odnosi do narave, do drugih živih bitij, razložiti in z zgledi osvojiti nujnost sobivanja, dopolnjevanja in sodelovanja ljudi z drugimi živimi bitji in darovi, ki so nam na voljo, od zraka, vode, rodovitne prsti, gozdov, mokrišč, travnikov in drugih biotopov.
A ni tako. V svojem poklicu in poslanstvu učiteljice spremljam generacije, ki jih vodimo skozi kurikulume in vsebine učnih načrtov že več kot tri desetletja. S spoznavanjem narave začnemo pri predmetih okolja, naravoslovja in tehnike ter naravoslovja in v 7. razredu biologije. V vseh razredih imamo ogromno možnosti, da gradimo in izoblikujemo odnos do narave, tako do živih bitij kot “nežive narave”.
Žal tem ciljem ne sledimo. Povemo mnogo informacij, naštevamo, spoznavamo imena, po slikah in interaktivno morda rastlino ali žival tudi “vidimo”. Učimo se o rastlinah, ki jih skorajda ni več. Na primer seznanjanje s travnikom. Učimo se o travah in rožicah, ki so pred leti rasle na travnikih, sedaj so pa le še izjema, če jih kje še najdeš. Izdelujemo herbarije, tudi za ocene, da potrgamo še več rož in jih konec leta zavržemo v smeti kar skupaj v polivinilastih mapah. Našla sem jih v črnem zabojniku – narobe! Povedati bi bilo treba, da se travnikov ne kosi, oz. čim manj in čim kasneje, da tudi visoka trava ščiti prst, da ostane vlažna, in varuje vsa bitja na površini in v zemlji, da trava daje zavetje in omogoča biodiverziteto. A ne pokošena “na čisto”. Če pustiš travo ali vsaj otočke nepokošene, ne veljaš več za skrbnega lastnika ozemlja. Pa je v resnici ravno obratno. No, o opraševalcih pa v šolah le kakšno povemo, če je sreča.
Kako oskrbovati domače živali, kakšne so njihove naravne potrebe po gibanju, ustrezni prehrani, počitku, miru, ki ga potrebujejo, da za njih skrbimo kot za male otroke, same si namreč ne morejo pomagati, niti se ne znajo same varovati, o tem ne povemo nič. Ničesar. Da živali občutijo zadovoljstvo, ugodje, strah, žalost, bolečino, da trpijo ob neprimernem, grobem ali brezsrčnem ravnanju, ko jih ločujemo, podarjamo dalje, izgubljamo, zapuščamo, nenamerno zanemarjamo, namerno mučimo. Vse to se dogaja. Če bi otroci vedeli, bi bilo tega ravnanja mnogo manj. Morda bi večkrat opazili tudi zelo napačna ravnanja, ki se dogajajo divjim, domačim in rejnim živalim in opozorili nanje. A o teh vsebinah učitelji ne rečemo nobene besede. Saj ni nič zapisanega v učnih načrtih.
Število divjih živali se bliskovito in zelo drastično zmanjšuje, na svetu je le še 4% divjih živali, ostalo smo ljudje in hišni ljubljenci, o tem ne učimo. Še manj govorimo o tem, da ni več domov za domače živali in koliko je zapuščenih, ki hirajo do počasne smrti.
Ne govorimo na kašen način in od kod pride zrezek na mizo. Premalo povemo o tem, da bi spremenili brezbrižen odnos do živali, ki jim s t.i. “razvojem”, urbanizacijo, asfaltiranjem in novogradnjami domov in cest jemljemo domove, hrano, zavetja, jih nenamerno ali namerno zastrupljamo, streljamo legalno ali nelegalno, jim postavljamo neprehodne ovire, ograje, škarpe. Vozimo po njih po cestah kot da ne bi bila živa bitja.
Potem so tu še podnebne spremembe, ki se jim živali ne morejo prilagoditi ali se jim vsaj malo skriti kot mi ljudje. Vse to je del našega vsakdana, in prav nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo.
Šole včasih celo izvajajo prakso, da se domači negovani psi ne smejo približati šolskemu poslopju. Psi, ki spijo v domovih, celo v posteljah pri svojih skrbnikih, so negovani in čisti, morajo ob prihodu v trgovino, pošto, šolo, počakati zunaj ali izven šolskega okolja, za ograjo. S pojasnili, naj se ne bi prenašala kaka bolezen, da se ne bi kdo od otrok ustrašil, da ne bi kak pes koga ugriznil. Ob tem, da se otroci strašijo celo za zabavo, da obiskujejo sobe groze, da prirejajo rojstnodnevne zabave streljanja in strašenja v hiši strahov. Povem, da se bolezni iz negovanih psov ne prenašajo na ljudi, ker so zdravi. Nič ne pomaga. Psi ne sodijo v šolo. Samo “Tačke pomagačke”, teh je pa zelo malo in nikakor ne morejo obiskati niti približno veliko razredov. Stik ena ura s psom v mesecu ni dovolj za vzgojo odgovornega skrbništva. Včasih nas obiščejo društva s kakšno delavnico, a tudi to je mnogo, mnogo premalo za vzgajanje odgovornega odnosa ljudi do narave in do živali.
Prav bi bilo, da bi otroke vzgojili tako, da mirno pristopijo k živalim, da skrbnike psov vprašajo, ali jih smejo pobožati. Da bi otroci, ki posvojijo živali vedeli, kako je pravilno skrbeti zanje. Da živali niso živa igrača. Da prinesejo v življenje veliko lepega, vendar so tudi velika odgovornost, tudi finančna obremenitev. Da pokanja s pirotehniko povzročajo izjemno hude travme, bolečine živalim, ki slišijo mnogo bolje od ljudi. Da mnoge živali pobegnejo od strahu in žal premnoge ptice umrejo zaradi glasnosti in strahu, ki so posledica pokov. Kateri ognjemet je več vreden kot življenja živali?!!
Ogromno izkušenj in spominov se je v letih mojega poučevanja nabralo iz taborov v naravi v lepem vremenu, pa tudi v dežju. Ogromno tesnih povezav med učenci, učitelji in z naravo, z rastlinami, z opazovanjem in srečanjem z živalmi. Vendar so poglobljena raziskovanja živega in neživega sveta s ciljem spoštovanja in občudovanja ter posledico varovanja narave le domena posameznih učiteljev, ki s(m)o v manjšini. Ker tudi mladi učitelji iz fakultete tega znanja v letih izobraževanja niso deležni.
Čas je, da spremenimo svoje vrednote. Življenje samo nas opozarja, da bomo res morali nekaj spremeniti. Znanstveniki nam posredujejo informacije, da tudi Slovenci živimo tako potratno, kot bi imeli na razpolago dva planeta, ne enega.
Letos so nas poletne temperature dohitele dva meseca prezgodaj. V poletnih mesecih sta bili najbolj iskani senca in hladna čista voda. Varuhi obeh so drevesa, urbana drevesa, drevoredi in gozdovi, tako slovenski kot tudi na globalni ravni pragozdovi. Vemo, kako se z vsemi omenjenimi zadnje čase in tudi že daljše obdobje ravna. Drevesa so naši naravni varuhi, vsako drevo je pomembno, zagotavlja senco, s svojo krošnjo ščiti pred vetrom in viharji, daje kisik, vase sprejema ogljikov dioksid. Smo pozabili te osnovne podatke iz osnovne šole? Na ljudi delujejo blagodejno zaradi zraka, zvokov živali in barv. Gozdovi so dom za živali, ki jim ga ne smemo vzeti. Vseh bitij ne moremo pregnati zaradi svojih potreb. Sami ne moremo obstati.
Pred nekaj dnevi so nas neprijazno presenetile tudi prav zimske temperature. Brez opozorila smo skoraj iz 30 stopinj padli na 8, 10 stopinj. Še en opomin, da gre zares. Še eno svarilo, da je narava močnejša od nas. Obrnimo svoje razmišljanje in pričnimo sobivati bolj pravično, bolj sočutno, bolj premišljeno, z več hvaležnosti v vsakodnevnih dejanjih, ki nam jih je dano storiti.
Mogoče se v prihodnje obeta drugačno življenje, brez živih rastlin in brez živali. Ne vem. Ne bi pa ga želela niti izkusiti. Prav gotovo pa bodo “novih rešitev” v prihodnosti, ki omogočajo življenje ljudi in vseh živih bitij, kot so čista voda, zrak, rodovitna prst in posledično hrana, deležni tisti z veliko denarja. Dvomim, da bomo navadni smrtniki lahko živeli v alternativnih svetovih.
Vsako življenje je dragoceno. Bodimo sočutni in sobivajmo tako, da delimo in varujemo darove, ki nam jih nesebično poklanja narava.
Mojca Furlan
Društvo Reks in Mila
Fotografije: arhiv društva Reks in Mila
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.