Pred kratkim je v Kopru poginila glavata kareta – zaščitena morska želva, ki je zaradi poškodb na glavi in plavutih izgubila boj za življenje. Žal to ni osamljen primer. Vsako leto se v slovenskih vodah najdejo poškodovane zaščitene živali – od želv in ptic do netopirjev – a mnoge med njimi ne dobijo pravočasne pomoči. Zakaj?

Odgovor je boleče preprost: Slovenija nima vzpostavljenega sistema za nujno oskrbo prostoživečih zaščitenih živali.

Kjer zakon pravi eno, praksa pa nekaj drugega

Morske želve, med njimi tudi glavata kareta, so v Sloveniji strogo zaščitene z domačo in evropsko zakonodajo. Zakon prepoveduje njihov ulov, poškodovanje, vznemirjanje, uničevanje njihovih habitatov in trgovino z njimi. A ko pride do poškodbe, ni centra, kamor bi lahko želvo (ali drugo zaščiteno žival) varno namestili in oskrbeli. Ljudje, ki želijo pomagati, pogosto naletijo na birokratske ovire ali celo postanejo tarča inšpekcijskega nadzora. Medtem pa poškodovane živali ostajajo brez pomoči – in pogosto umrejo.

Inšpekcije, ministrstva … a kdo konkretno pomaga?

V trenutnem sistemu ni nobene uradne organizacije, ki bi bila pooblaščena in pripravljena za sprejem ter oskrbo poškodovanih morskih živali. Zavod za varstvo narave ima omejene možnosti za ukrepanje, inšpekcijske službe pa praviloma delujejo prepočasi. Veterinarska pomoč prostoživečim živalim ni sistemsko urejena – čeprav bi to po vseh mednarodnih konvencijah in zakonih morala biti.

Kaj predlagajo v društvu AniMa?

V Društvu za dobrobit živali AniMa zato pozivajo pristojne organe, naj se končno premaknejo od besed k dejanjem.

Potrebujemo:

• specializirane centre za rehabilitacijo prostoživečih živali,
• veterinarje, usposobljene za delo z divjimi in zaščitenimi vrstami,
• jasno določen protokol ukrepanja, ko je ogrožena zaščitena žival,
• sodelovanje države s civilno družbo in društvi, ki že leta opozarjajo na to problematiko.

Skrajni čas za spremembo

Primer nesrečne želve iz Kopra je samo še en v vrsti opozoril, da trenutni sistem ne deluje. Zakonodaja sama po sebi ne zadošča – živali potrebujejo konkretno pomoč, ne pravnih paragrafov. Vsaka rešena žival šteje. Vsak organiziran odziv na terenu je znak, da naravo jemljemo resno.

Če se že ponašamo z bogato naravno dediščino in vrstami, ki so drugod po Evropi že izginile, je prav, da za njih tudi poskrbimo. Ko to potrebujejo, zdaj – ne šele, ko jih ni več.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Društvo za dobrobit živali AniMa