V četrtek, 7. septembra, sva se z Lino udeležili seje Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer so trije predstavniki društev za zaščito živali predstavili svoj pogled na novelo zakona o zaščiti živali.

Kmetje in tako imenovana stroka so novelo sesuli na prafaktorje. Zadnji hip je bilo umaknjenih kar nekaj predlogov, ki bi pripomogli k zmanjševanju preštevilne mačje populacije in k bolšji oskrbi ostalih domačih in rejnih živali.

Ves čas smo poslušali, kakšni ljubitelji živali so, kako več kot 90 % kmetov za svoje živali skrbi zgledno in kako ne morejo podpreti nečesa, česar ne podpre tudi stroka. Hkrati pa niso ne predstavniki kmetov ne stroka podali nobenega predloga, kako bi člene napisali drugače, predvsem v dobrobit živali. Sprašujem se, zakaj potem v desetih letih svojega prostovoljnega dela še nisem prišla na kmetijo, na kateri bi bile mačke v celoti veterinarsko oskrbljene, kakovostno hranjene in bi jim bila nudena tudi veterinarska oskrba ob morebitni bolezni in poškodbah. Zakaj pobiramo mačke s podeželja, v katerih so naboji zračnih pušk? Zakaj so psi večino svojega življenja pripeti na verige, dobijo najcenejšo možno hrano iz trgovine ali pa ostanke hrane ljudi. Redkokateri pes doživi sprehod ali pa dobi pozimi varno in toplo zavetje. O kakšni redni veterinarski oskrbi večina samo sanja. Kaj vse se dogaja v hlevih vedo ljudje, ki redno prisostvujejo pri prijavah in odvzemih. Po vsem videnem in slišanem, nisem več tako prepričana o besedah zastopnikov kmetov, da je za toliko živali primerno poskrbljeno.

V nos jim gre čipiranje mačk, psi brez verig in to, da se zakonsko uredi prisotnost prostovoljcev pri pomoči veterinarskih inšpektorjev. Očitala se nam je nestrokovnost, a večina jih očitno ni prebrala novele in je člene o zastopnikih interpretirala povsem izven konteksta in na način, ki ga v noveli ni zaslediti. Seveda dopuščam možnost, da stvari niso dovolj točno napisane in je posledično interpretacij toliko, kot je bralcev, ampak to se lahko kaj hitro popravi. Odnos do živali pa se na žalost spreminja s polžjo hitrostjo. Še vedno jih vse preveč ljudi dojema kot predmete, imajo jih za ekonomsko korist ali za zadovoljitev lastnega ega. Kar je razvidno iz mnogo oddaj starih, bolnih in mladih psov, ki so postali odveč. Tudi iz oddaj mnogo mačk, ki so odveč in vedno istih posvojiteljev, saj jim mačji mladiči redno končajo pod kolesi avtomobilov.

Ves čas seje smo poslušali tudi o tem, kako bo novela prizadela ljudi. Kako to pomeni propad kmeta, koliko težav bodo imeli, če bodo morali čipirati mačke in narediti ograde za pse, kako se bodo počutili delavci v klavnicah, če bodo kar naenkrat pod videonadzorom? Jaz pa sem se nenehno spraševala, ali nismo tukaj za to, da zaščitimo živali in ne ljudi? Zakaj se ves čas s strani nasprotnikov sliši le to, da zakon prinaša cel kup težav predvsem kmetom? Zakaj ne podajo niti enega predloga, ki bi bil dejansko v korist in dobrobit živali in zakaj točno se ti isti ljudje počutijo tako zelo napadene, ko je vendar velika večina zglednih skrbnikov?

Morda velja tisti rek, da ko mački stopiš na rep, zacvili. Ne vem. Dejstvo je, da bo treba narediti vse, da se dostopnost do živali maksimalno oteži in da bo vsak desetkrat razmislil, ali bo res posvojil oz. kupil žival. Slišali smo tudi, da bi morali kvalificirani prijavitelji opravljati psihološke teste, jaz pa sem mnenja, da bi jih morali opravljati vsi, ki želijo novo žival. Pa naj bo to hišni ljubljenček ali pa rejna žival. Dejstva ostajajo, ogromno je psov in mačk, za katere je neprimerno poskrbljeno. Ne samo na kmetijah, tudi v urbanih okoljih. Ogromno je rejnih živali, ki celo svoje življenje prebijejo zaprte v neprimerne prostore, ne da bi videle svetlobo, imele na voljo svežo vodo, hrano in nastilj. Ko bomo enkrat omejili dostopnost, bo sledila tudi manjša obremenitev zavetišč in posledično davkoplačevalskega denarja.

Kljub vsem prelitim besedam ostaja v mojih mislih grenak priokus, da zakon ne ureja bistvenega in to je kaznovanje kršiteljev. Ne pomnim nobenega odmevnega primera mučenja ali zapustitve živali, ki bi rezultiral v visoki denarni ali celo zaporni kazni za kršitelja. Naši pravni in državni organi javnosti redno sporočajo, da je mučenje nekaj sprejemljivega, zaradi česar ne boš odgovarjal. Celo živali ti ne bodo nujno odvzeli, če že, bodo odvzeli tisto, za katero so prepričani, da je bila mučena, vse ostale pa lahko obdržiš. Pri vsem skupaj to še najbolj bode v oči. Lahko imamo vrhunski zakon, ampak če se ne kaznuje kršiteljev, kot je treba, nismo naredili ničesar.

Premikamo se, a občutno prepočasi za dobrobit živali, ki bi morale biti vsem skupaj prioriteta. Ne kmetje, ne inšpektorji, ne odvetniki, ne društva, ne zavetišča. Živali so tiste, ki smo jih pustili na cedilu in s katerimi premnogokrat ravnamo mačehovsko, egoistično, neprimerno, kar lahko prostovoljci redno videvamo na terenu. Vse preveč je takih, ki si vztrajno zatiskajo oči in govorijo, da je vse v najlepšem redu. Upam, da je to ena mojih zadnjih kolumn na temo novega zakona in da se bodo spremembe začele čim prej.

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija: Državni zbor RS (foto: Teja Perko)

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.