Zdaj.

Včasih je veljalo, da mora kuža dopolniti eno leto in potem bo dovolj zrel za obisk pasje šole. Pred tem naj bi bil preveč igriv in razposajen in zato nepripravljen za resno delo. To prepričanje je še vedno vkoreninjeno v podzavesti marsikaterega skrbnika. Danes mogoče večina ne čaka do prve svečke, vsekakor pa z obiskom šole odlašajo predolgo. 

Verjetno si zdaj mislite: "Eh, če se je včasih dalo tako, zakaj se ne bi tudi sedaj?" Še vedno se da, vprašanje je samo, kakšno ceno plačata kuža in njegov človek ...

Ste se kdaj vprašali, kako psi živijo danes? In kako so živeli 25, 30 let nazaj? Ko ste pred leti domov prinesli malo kepico, je bilo njeno življenje dokaj enostavno. Dopoldneve je mladiček preživel sam, ko so bili družinski člani v službi in šoli. Popoldan in zvečer je sledil sprehod in igra na vrtu ali v bližnjem parku. Mladiček je srečeval večinoma poznane ljudi in pse, tudi gibal se je več ali manj v istem kraju. Če so se kasneje njegovi skrbniki odločili za obisk tečaja, se je tam naučil nekaj osnovnih vaj poslušnosti.

Skoraj nihče ni malo kepico vozil s seboj po nakupih in v službo ter šel na sprehod vsakič v drug park. Mladički niso šli z nami na morje, po obiskih in tudi toliko različnih psov ter ljudi, ki vztrajno silijo v njih, niso srečevali. Življenje današnjih mladičkov je veliko bolj pestro in zanimivo pa tudi stresno in utrujajoče. 

Razlika med tem, kakšno življenje so imeli kosmatinci nekoč in kakšnega imajo danes, je glavni razlog za zgodnji obisk pasje šole. Ne glede na to, kako dogodivščin poln je vajin vsakdan, ste vi edini, na katerega se vaš kuža lahko zanese. Vi ste vez med njim in nepoznanim zunanjim svetom. Zavedati se morate, da se vaš kuža stalno uči, ne glede na to, ali ga vi načrtno trenirate ali ne. Psi opazujejo okolico, jo interpretirajo in si o življenju tam zunaj ustvarjajo svojo sliko.

Zamislite si kužka, ki pride v novo družino - otrokom se izpolni največja želja. Mala puhasta kepica, ki stalno maha z repkom in vsem privabi nasmeh na obraz. Polula se na tepih, pokaka se za kavč. Zgrize nove čevlje in vztrajno laja na sosedo. Nič hudega, bo že minilo, saj je še mali. Tako je srčkan, da mu je vse oproščeno. Otroci so srečni, mami počisti, oči se bo pa že omehčal. Mala kepica raste, lužice so vedno večje. Čevljev ne grize več, so pospravljeni. Grize pa kavč in roke, rad se tudi zapodi v noge. Sploh otroške, ko bežijo in kričijo. Ne laja več samo na sosedo, zdaj se jezi še na kolesarje. Na povodcu najprej sploh ni hotel hoditi, zdaj pa že vleče, kot da se mu stalno nekam mudi. Na obisku pri babici je razkopal vse rože in od veselja skoraj zrušil teto. Obožuje druge pse in večerno druženje v parku. Edino zadnjič jo je malo zagodel. Lovili so se, tako kot vedno, samo da tokrat ni hotel priti, kar tekel in tekel je za mačko. Na srečo je videl sosedo na katero rad laja in se pravočasno ustavil. Ampak nič hudega, še vedno je srčkan. Vsi ga naravnost obožujejo. Končno je čas počitnic in družina komaj čaka, da gredo skupaj na morje. V avtu bruha in sploh noče mirno ležati. Na plaži ... No, na plažo je šel samo enkrat, zdaj pa ga raje mami čuva v prikolici. Nič več ni odvezan, ker gre kar malo po svoje, mogoče ne sliši dobro. Sosede ni tu, zato zdaj laja na vse mimoidoče. In kolesarje. Ter male otroke. Saj njih ima res rad, samo teči ne smejo. Ampak nič hudega, kmalu bo odrastel in se bo umiril. Naslednje leto bo na morju vse drugače.

Pa bo res? Ko psa prepustite samemu sebi, bo naredil, kot mu narekuje njegova narava. Večinoma narobe in za nas nesprejemljivo. Ne bo naredil prav in tisto, kar od njega pričakujete, samo zato, ker ga imate neskončno radi. Naučiti ga morate.

Kosmatinec iz naše zgodbe je odrasel pa vendar še vedno vleče na povodcu in tudi v parku nič kaj zanesljivo ne pride na klic. Lajanje na sosedo ni več smešno, zato se raje izogibajo drug drugemu. Ko gredo k babici, ostane doma pa tudi teta ne pride tako rada na kavo. Z družino je sicer šel na morje ampak veliko preveč malih otrok je tekalo po kampu. Bo naslednjič oči z njim ostal doma. Gospa v pasjem hotelu je rekla, da za vikend je še nekako šlo ampak je preveč stvari uničil, da bi pri njih ostal cel teden med počitnicami. Odrasel pes ne postane pametnejši in modrejši, niti bolj dojemljiv za šolanje.

Odrasel pes, ki ni imel primerne socializacije in vzgoje, postane problematičen pes. Vsak mladiček ima svoj genetski zapis in pasemsko predispozicijo, ki delno narekuje njegov značaj in odziv na okolje. Napačno je trditi, da je mladiček popolnoma nepopisan list papirja. Še bolj napačno pa je trditi, da se nek mladiček ne more vzgojiti, ker je trmast in "pač take pasme".

Kuža iz naše zgodbe ni bil nikoli prav usmerjen, nihče mu ni na njemu razumljiv način povedal, kaj sme in česa ne, kakšna so pravila v urbanem okolju in kako se obnašati. Na sosedo ne laja zato, ker je agresiven in hudoben. Laja zato, ker je kot mladiček nekajkrat zalajal, verjetno v igri ali pa je bil preveč navdušen. Ker je bil srčkan in puhast, je bilo to na začetku vsem smešno, potem pa je tako obnašanje postalo navada. Njegovi skrbniki se niso potrudili poiskali strokovno pomoč ter svojega ljubljenčka naučili, da se lahko obnaša bolj primerno. Ne glede na vso ljubezen in dobre namene niso imeli potrebnega znanja, ki ga šolanje psa zahteva. Ko stvar ni bila več smešna pa je postajalo vedno huje. On je lajal, oni so se jezili. V svetu psov to pomeni, da so se vsi skupaj jezili na sosedo in zato je lajal še bolj. Svojemu človeku je hotel samo pomagati in nikoli ni zares razumel, da ga hočejo na tak način umiriti. Kar se zdi logično nam, ni nujno logično našemu štirinožcu.

Vlečenje na povodcu in zanesljiv odpoklic nista veščini, s katerima se psi skotijo. To sta vaji, ki zahtevata veliko potrpljenja, pravilnega treninga in pri katerih mora pes razumeti, kaj od njega sploh želite. Noben kuža, ki je kot mladiček vlekel in dobil občutek, da bo na ta način hitreje prišel do cilja, ne bo nehal vleči, ko odraste. Ne boste se neko jutro prebudili in vaš kosmatinec bo sam od sebe hodil zraven vas. Niti slučajno ne bo nekega dne na sprehodu rekel, da se zaveda, da vas je dovolj živciral in bo zato zdaj prišel na prvi klic. Če se to ni zgodilo včeraj in danes, bodite prepričani, da se ne bo niti jutri.

Pravi čas za obisk pasje šole je zdaj. Tako, kot se je spremenilo življenje naših psov, tako so se spremenile pasje šole. Metode šolanja in vzgoje so napredovale, postale so mladičkom in njihovim skrbnikom bolj prijazne. V kvalitetni pasji šoli vam bodo prisluhnili ter vas naučili življenjsko pomembnih lekcij. Mali kosmatinec se bo naučil samokontrole, koncentracije in fokusa. Naučil se bo, da je sodelovanje z vami zabavno in da je odpoklic del igre. Vi se boste naučili, kako komunicirati z mladičkom in kako mu pomagati, da se razvije v samozavestnega in veselega psa. 

Ne pravim, da ste vi razlog vsem pasjim problemom. Ste pa edina rešitev. Vi ste tisti, ki lahko spremenite zgodbo svojega štirinožca.

Maja Šparovec
Klub Canima - šolamo pse, izobražujemo skrbnike

Fotografije: Dreamstime

Lidl Slovenija, Pes moj prijatelj in Zavod Naš kuža so se tudi letos povezali, da bi brezdomnim kosmatincem ustvarili boljši svet. Z odgovornim skrbništvom skupaj poskrbimo za lepšo pasjo in mačjo prihodnost brezdomnih tačk. Z deljenjem ozaveščevalnih vsebin in s poslanim sms sporočilom TACKE5 na 1919 lahko pomagate tudi vi. Zbiranje za donacijo Zavodu Naš kuža bo potekalo na Lidlovih družbenih omrežij (FB in IG). Za vsak klik na anketo in všeček različnih vsebin, bo Lidl Slovenija zavodu doniral 10 centov.