Tragičen dogodek pri Mariboru, kjer naj bi trije psi – med njimi bulterier in dve argentinski dogi – usodno napadli svojo lastnico, je pretresel Slovenijo. Kljub temu da preiskava še poteka, je že zdaj jasno, da je šlo za večplastno zgrešene odločitve – in da tovrstne tragedije ne moremo in ne smemo razumeti kot "nesrečo brez odgovornosti".

Gre za primer, ki odpira pomembna vprašanja: Kaj pomeni imeti psa z nevarnim vedenjem? Kako mora ravnati odgovoren skrbnik? In – kar je morda najtežje – kdaj in zakaj pride do ukrepov, kot je odvzem ali celo evtanazija psa?

Nevaren pes: kaj pravi zakon?

V Sloveniji zakon jasno določa, kdaj se psa obravnava kot nevarnega. Status nevarnega psa uradno določi veterinar, kadar pes ugrizne človeka ali drugega psa oziroma kaže neobvladljivo vedenje. Ob tem se sproži inšpekcijski postopek in izdajo se ukrepi, ki jih mora skrbnik dosledno spoštovati.

Ti ukrepi niso simbolni. Nevaren pes mora biti vedno pod nadzorom: zunaj na povodcu in z nagobčnikom, doma v ograjenem prostoru z oznako, da tam biva nevaren pes. Prepovedano ga je zaupati mladoletnim osebam, v nekaterih primerih pa je obvezen tudi tečaj šolanja, ki ga nadzira komisija.

In če pes ponovno napade ali celo povzroči smrt? Takrat lahko sledi skrajni ukrep: odvzem in evtanazija. Te odločitve sprejemajo uradni veterinarji na podlagi zakonodaje in strokovnih mnenj.

Primer Madone: vprašanja, ki ostajajo

Ena izmed psičk iz omenjenega primera – Madona – je po napadu preživela. Upanje, da bi dobila drugo priložnost, da bi jo ocenil drug strokovnjak in morda celo posvojila nova oseba, je živelo v številnih posameznikih in društvih. A pristojna inšpekcija je odločila drugače: psica je bila evtanazirana, saj naj bi predstavljala »nesprejemljivo tveganje za javno varnost«. Sklicevali so se na zakon in mnenje izvedenca, ki je ocenil, da Madona ni primerna za sobivanje z ljudmi ali drugimi živalmi.

Ta odločitev je v javnosti sprožila val ogorčenja. Ljubitelji živali, aktivisti, strokovnjaki in posamezniki so se odzvali z besedami, ki so šle globoko pod površje: »Zakaj ena oseba odloča o življenju? Kje je moralna odgovornost? Zakaj ni bilo omogočeno dodatno mnenje?«

Ljubezen ni dovolj – potrebna je odgovornost

Dogodki iz okolice Maribora nas opominjajo na nekaj temeljnega: biti skrbnik psa ni samo čast, ampak tudi odgovornost. Še posebej pri psih, ki imajo močno voljo, velik telesni potencial ali vedenjske težave, je vzgoja nujna, nadzor obvezen, znanje pa neprecenljivo.

Včasih se zdi, da je za tragedije kriva "pasma". A pasma ni kriva – ljudje smo tisti, ki izbiramo, vzgajamo, (ne)spoštujemo opozorila in včasih prepozno priznamo, da določene situacije ne obvladujemo več.

Čas je za pogovor – in za spremembe

Primer Madone in ostalih psov odpira številna vprašanja, na katera nimamo enoznačnih odgovorov. A eno je jasno: sistem, ki dovoli, da so življenja v rokah posameznikov brez nadzora ali možnosti druge presoje, potrebuje premislek. Tudi zato, da bodo odločitve – četudi boleče – vsaj pravične in pretehtane.

In dokler se to ne zgodi, ostaja grenak priokus, da je poleg tragične človeške smrti ugasnilo še življenje, ki morda ni imelo možnosti pokazati svoje prave narave.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: FB/AniMa - Animals Matter