V Sloveniji znova vre – in to zaradi rjavega medveda. Medtem ko se mnogi sprašujejo, ali smo v Sloveniji še sposobni sobivati z velikimi zvermi, pristojni na terenu že sprejemajo ukrepe, ki jih številni ljubitelji narave in živali razumejo kot prehitre, površne in predvsem – nepotrebno nasilne.

Povod za novo razpravo je nedavni incident na Rakitni, kjer je prišlo do bližnjega srečanja med človekom in medvedko z mladičem. Župan Občine Brezovica in druge pristojne institucije so se odzvale s predlogom odstrela, kar pa je naletelo na oster odziv zagovornikov živali.

Zakaj prihaja do konfliktov z medvedi?

Najprej se vprašajmo – zakaj medved sploh pride do naselja? Je to res divja zver, ki išče konflikt, ali pa zgolj sledi vonju hrane, ki jo – nehote ali neodgovorno – puščamo na robu naselij?

Društvo AniMa v svojem javnem pozivu županu Metodu Ropretu ne skopari z besedami:

V pozivu so priložili fotografije razmetanih zabojnikov in ostankov hrane ob robu gozdov, kar po njihovem mnenju neposredno privablja medvede – ne obratno.

Občina Brezovica po podatkih društva ni zagotovila ne zaščitenih zbirnih mest za odpadke ne ustreznega nadzora nad raztreseno hrano ali ostanki klavnih odpadkov. Poleg tega naj bi se odvoz odpadkov izvajal preredko, da bi preprečil kopičenje smeti.

Zveza za živali: Odstrel ni rešitev, ampak simptom

Podobno stališče zavzema tudi Zveza za živali Slovenije, ki v svoji izjavi izpostavlja, da kvotni odstrel ne rešuje temeljnih vzrokov konfliktov.

Po njihovem mnenju takšni ukrepi niso le neučinkoviti, ampak dolgoročno lahko celo povečajo število konfliktov. Zakaj? Ker odstrel lahko poruši socialno strukturo medvedje populacije. Če odstranimo izkušenega samca, lahko njegovo mesto zasedejo mlajši, bolj radovedni osebki, ki prej zaidejo v naselja.

Kaj pa pravi zakonodaja?

V društvu AniMa opozarjajo, da veljavna zakonodaja jasno določa odstrel kot skrajni ukrep, šele potem ko so bili vsi drugi preventivni ukrepi izčrpani in neuspešni. V tem primeru pa: »Občina Brezovica teh ukrepov ni izvedla, kar pomeni, da so stališča o nujnosti odstrela v popolnem nasprotju z načelom sorazmernosti in zakonitosti.«

Zakon o ohranjanju narave in Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah med drugim zahtevata:

• odstranitev razpoložljive hrane,
• zaščito odpadkov z medvedu odpornimi zabojniki,
• električne ograje pri čebelnjakih in rejnih živalih,
• izobraževanje prebivalstva,
• in šele nato – ob dokazani neučinkovitosti navedenega – poseg v populacijo.

In kaj pravi praksa drugod?

Evropske države s podobno problematiko so pokazale, da je možno sobivanje. V Kanadi, Italiji, Franciji in Hrvaški so že pred leti uvedli:

• obvezno uporabo medvedom odpornih zabojnikov,
• subvencije za zaščitne ograje in informacijske kampanje,
• ter celo mobilne intervencijske skupine, ki ob morebitnih incidentih ukrepajo – brez odstrela.

Rezultati?

V nekaterih regijah se je število konfliktov zmanjšalo za več kot 60 %.

Odgovornost je naša – ne njihova

Najlažje je pokazati s prstom na žival. A če za seboj pustimo poln nahrbtnik hrane na robu gozda ali smeti ne zapremo ustrezno – smo sami odgovorni, da smo »povabili« medveda na obisk.

Prav tako opozarjajo, da je večina »napadov« posledica strahu živali ali zaščite mladičev. V statistiki pa so kot konflikt zabeleženi že sledi v snegu ali pogled izza grma, ne nujno fizični napadi.

Sobivanje je mogoče – če hočemo

Zveza za živali, društvo AniMa in številne druge organizacije pozivajo k:

• doslednemu odstranjevanju odpadkov,
• ukinitvi krmljenja medvedov,
• jasnim pravilom za ravnanje v habitatih medveda,
• in etičnemu upravljanju, ki temelji na naravi, ne na ekonomskih interesih.

Opozarjajo tudi na vpliv lovskega turizma, ki zna biti tihi sopotnik odstrela: trofeje, prodaja mesa in prihodki, ki niso vedno povsem transparentni.

Za konec – naj ne bo medved grešni kozel

Če bomo še naprej ignorirali znanstvene dokaze, izkušnje iz tujine in zdravo pamet, bomo ustvarili okolje, kjer bodo živali stalno ogrožene, ljudje pa živeči v strahu. »Verjamemo, da lahko z odgovornim upravljanjem ter z odprtim sodelovanjem vseh deležnikov dosežemo stanje, v katerem bo sobivanje človeka in te veličastne zveri mogoče brez nepotrebnega prelivanja krvi,« zaključujejo pri Zvezi za živali. In to je morda edina prihodnost, ki jo lahko imamo – skupaj z naravo, ne proti njej.

Ta prispevek je pripravljen na podlagi izjave Zveze za živali Slovenije ter na podalgi poziva Društva AniMa in Alpe Adria Green Občini Brezovica.

Fotografije: Dreamstime in arhiv društva - zbirno mesto odpadkov na območju Rakitne