31.10.2023

Ko pride čas za slovo

Žalostno dejstvo je, da naši živalski ljubljenci ne živijo tako dolgo kot mi, zato je žal vprašanje časa, kdaj nas čaka slovo. Naš pasji ali mačji ljubljenec nam je tekom svojega življenja prinesel veliko veselja, lepih trenutkov, najverjetneje tudi nekaj skrbi in sivih las, a predanost in ljubezen, ki jih prejmemo, nedvomno odtehtajo vse ostalo.

 

Z dobro oskrbo in nekaj sreče nam bo naš kuža delal družbo 12 ali več let, mačji ljubljenček še nekaj let dlje, a vseeno slovo pride vedno prekmalu. Težko je o tem razmišljati, pa vendar je prav, da se vsaj nekoliko pripravimo na ta neizogibni trenutek.

 

Mirna smrt v spanju, v udobju domače tople postelje, je verjetno nekaj, kar si večina nas predstavlja kot najbolj idilično možnost, ko gre za neizogiben trenutek konca življenja, a so takšni primeri žal izredno redki. V večini primerov je na nas, skrbnikih, da sprejmemo odgovornost za nebolečo, mirno smrt in s tem naredimo zadnje prijazno in nesebično dejanje za našega ljubljenca.   

 

V naravi in v okoliščinah, ko si živali lahko izberejo svoj konec, se takrat, ko začutijo, da prihaja njihov čas, umaknejo na miren prostor in se prepustijo koncu. Tudi domačim ljubljencem nagon tako narekuje, tako da če imajo to možnost, se bodo kar se da umaknile od svoje družine ali pa počakale, da so same. A večina življenj naših ljubljencev se konča s humano usmrtitvijo – evtanazijo.

 

Zdravstveni razlogi

Kdaj naj se odločimo za evtanazijo in kdaj je prav, da z njo počakamo? Gre za zelo osebno in individualno dilemo. Na splošno bi lahko rekli, da tudi, če ima naš ljubljenec zdravstveno stanje, ki je neozdravljivo, a ni v bolečinah (oziroma jih lahko lajšamo), še vedno uživa v življenju in ga lahko učinkovito oskrbujemo, potem uživajmo v času z njim in mu nudimo najboljše možno življenje glede na okoliščine. A ko slabi dnevi prevladajo nad dobrimi, je čas za razmislek o evtanaziji, medtem pa je treba situacijo pozorno spremljati. Če je konec neizogiben, kuža ali mačka pa sta v bolečinah ali jima je večino dni neprijetno, nimata veselja do življenja, poleg tega pa je njuna oskrba za nas neizvedljiva in obremenjujoča, potem je čas, da resno razmislimo o slovesu.

 

Vedenjski razlogi

Posebno poglavje so vedenjski razlogi za evtanazijo (govorimo predvsem o psih). Pri nas je teh primerov verjetno zelo malo, v tujini pa t.i. behavioral euthanasia ni tako redka, predvsem na račun ljudi, ki se nepremišljeno odločajo za neprimerne pse (bodisi zaradi okolja, v katerem živijo, življenjskega stila, ki ni združljiv s potrebami določenega psa ali svojega značaja, ki ni primeren za izbranega psa). Veterinar lahko evtanazira zdravo žival, če je ta nevarna za okolico, povzroča občutno škodo, ki je v bodoče ni mogoče zagotovo preprečiti. Odločitev za takšno evtanazijo je morda še težja kot pri bolezni živali, a če ta predstavlja nevarnost za domačo družino ter okolico ali zase (samopoškodovanje) in je tudi oskrba same živali otežena ali onemogočena, varne alternative pa ni, potem je evtanazija zaradi vedenjskih težav morda najbolj humana možnost za vse. Absolutno pa je treba najprej izključiti vse potencialne zdravstvene vzroke za morebitno agresivno vedenje, sploh, če se ta pojavi nenadoma – težave s ščitnico lahko povzročijo vedenjske spremembe in agresijo, prav tako lahko do sprememb v obnašanju pride zaradi tumorjev, bolečin v sklepih, težav z zobmi ali izgube vida, sluha ... Če zdravstvenega razloga za spremembe v obnašanju ne najdemo, se posvetujmo z ustrezno usposobljenim in izkušenim strokovnjakom za delo s psi. Marsikatera vedenjska težava je rešljiva ali vsaj popravljiva, zahteva pa izredno predanost, dosledno in sistematično delo ter popoln nadzor nad psom vsaj v fazi prevzgoje. 

 

Ko pride čas ...

Včasih enostavno nimamo izbire. Psu ali mački se pripeti nesreča ali pride do izrednega dogodka, zaradi česar moramo urgentno k veterinarju in morda moramo sprejeti odličitev o evtanaziji na licu mesta. Če je naša žival v bolečinah in ji ni rešitve, je usmrtitev edina humana možnost. A tudi v takšnih okoliščinah, ko nas življenje postavi na preizkušnjo, lahko sprejmemo takšne ali drugačne odločitve.

 

Živali ne pustimo same v njenih zadnjih trenutkih. Verjetno ne razume povsem, kaj se dogaja, strah jo je, naša prisotnost pa ji bo v uteho. Naša družba ter nežnost bosta našega ljubljenca pomirila, tudi če nas premagajo čustva. Skušajmo ohraniti nekaj mirnosti in moči, da smo v oporo našemu kosmatemu prijatelju, ko ga spremimo na zadnjo pot. Ne glede na to, kako težko nam je, mu stojmo ob strani, s tem pa omogočimo tudi sebi, da se poslovimo in začnemo s procesom celjenja.

 

Samemu procesu evtanazije se ne bomo predolgo posvetili, a vseeno je včasih nekoliko lažje, če vemo, kaj nas čaka. Običajno je bolje, da stroške poravnamo ob prihodu, da se potem ne rabimo več zadrževati na veterini in čakati v čakalnici. Veterinar nas bo napotil v ordinacijo, kjer nam bo razložil potek. Veterinarski tehnik bo vstavil kanilo v eno od nog, veterinar bo nato vbrizgal pomirjevalo. Na tej točki veterinar običajno pusti skrbnika samega z živaljo, da se lahko v miru poslovita. Ko je skrbnik pripravljen, veterinar skozi kanilo vbrizga še evtanazijsko sredstvo, pri čemer žival največkrat mirno premine v nekaj sekundah. Veterinar preveri, ali sta se dihanje ter srčni utrip ustavila. 

 

Celoten proces naj bi potekal mirno in večino časa tudi je. V primerih, ko se imamo čas pripraviti na slovo, lahko razmislimo tudi o evtanaziji na domu. Na ta način je lahko proces manj stresen za nas in našega psa ali mačko. Našemu ljubljencu prihranimo težko vožnjo, čakanje v prostoru z nervoznimi psi, mačkami in tujimi ljudmi ... Slovo od ljubljenca v lastnem  domu je lahko za marsikoga boljša izbira in olajša ta neizmerno težek dan. 

 

Soočenje z izgubo

Večina živali ali vsaj sesalcev ima podoben čustveni spekter in imamo podoben način žalovanja in spopadanja z izgubo. V primeru, da imamo več živali, je evtanazija na domu najboljši način, da imajo vsi družinski člani možnost zaključka ter začetka celjenja in prebolevanja. Tudi, če jih umaknemo od živali med samim procesom evtanazije, čutijo njeno zapuščanje ter lahko potem povohajo in po svoje preučijo telo in začnejo z žalovanjem. Ni zmedenosti in spraševanja, kaj se je zgodilo z družinskim članom. Vsi v družini imajo možnost se posloviti, v svojem tempu, in imeti svoj zaključek. Izguba je tako nekoliko lažja, predvsem pa lažje gremo naprej. V primeru, da imamo samo eno žival, potem se z izgubo spopademo le človeški družinski člani, vseeno pa je marsikomu to lažje narediti doma in se ne znajti v tako ranljivi situaciji v veterinarski ordinaciji.

 

Nekateri se odločijo za novo žival takoj po smrti prejšnje, kar ni vedno dobra ideja. Žalovanje terja svoj čas in prehitra odločitev za novo žival mnogokrat privede do nenehnega primerjanja s prejšnjim štirinožcem (in posledičnim razočaranjem, ker novi ni enak prejšnjemu). Tudi, če vzamemo psa ali mačka iste pasme, kot je bil naš prejšnji, ni nujno, da bo nova žival kopija prejšnje. Vsako živo bitje ima svoje individualne značilnosti in značaj, če se odločimo za mladiča, se mora vseh veščin življenja še naučiti. Predvsem pri psih je tu veliko dela z naše strani, pasji mladič zahteva veliko ukvarjanja in v času, ko smo ranjeni in ranljivi ter občutljivi po izgubi zvestega prijatelja, je dela z mladičem lahko enostavno preveč. Vzgoja in šolanje novega psa običajno pomeni tudi kar nekaj frustracije ter izgubljenih živcev, kar je za obdobje žalovanja morda prenaporno.

 

Seveda vsak žaluje po svoje, a dobro premislimo, kdaj je pravi čas za novega ljubljenca. Nekaterim ustreza, da si novo žival omislijo, ko vedo, da bo kmalu čas za slovo od prejšnje – v kolikor je naš stari prijatelj še v dovolj dobri koži in mu novi sostanovalec ne bo predstavljal nepotrebnega stresa, je lahko nova pridobitev svetla točka v zadnjem obdobju življenja našega veteranskega psa ali mačke, nam pa olajša žalovanje po izgubi. Spet drugi si želijo čimprej zapolniti praznino, ki jo za seboj zapusti dolgoletni ljubljenec. V prvi vrsti se posvetimo našemu staremu prijatelju, dobro premislimo, kdaj je za nas in našo družino najprimernejši čas za novo pridobitev in stojmo ob strani našemu ljubljencu, ko pride njegov čas. Pomagajmo mu mirno prečiti mavrični most in nato žalujmo njegovo izgubo ter pustimo času čas. Gre za zelo intimen in individualen proces, tako da naredimo tako, kot nam ustreza.

 

Ob slovesu našega ljubljenca imamo več možnosti. Največ ljudi se odloči telo pustiti na kliniki, kjer gre v skupni sežig. Nekateri se, sploh v primerih, ko ljubljenec premine doma, odločijo za pokop. Tudi pri nas zadnja leta vse več ljudi izbere možnost individualnega kremiranja svojega ljubljenca. V primeru evtanazije na veterini moramo na odločitev o upepelitvi obvestiti veterinarja, ki obvesti ustrezno podjetje. Podjetje za upepelitev hišnih ljubljencev se z nami ali veterinarjem dogovori o prevzemu in upepelitvi, po kateri posmrtne ostanke ljubljenca (v roku cca. enega tedna) dostavijo neposredno k nam.

 

Odločiti se moramo, kaj je najbolj ustrezno za nas in s čim najbolje počastimo spomin na našega ljubljenca. Univerzalne pravilne odločitve ni, tako kot se razlikujemo med sabo, tako so različne prave odločitve. V vsakem primeru pa si, ko se poslovimo od našega živalskega prijatelja, pustimo čas za žalovanje, saj smo izgubili pomemben del svojega življenja, ljubljenca, ki nam je posvetil vse svoje življenje, mi pa njemu velik del svojega. Čas res celi rane, a mu moramo to dovoliti. Počastimo našega prijatelja tako, da ravnamo, kot ravna tudi sam – živimo polno življenje in bodimo prisotni v trenutku. Ko pa pride njegov čas, si pustimo  žalovati, a potem korak po koraku pustimo žalost za sabo in pojdimo naprej, saj življenje ne čaka nikogar.

 

Urška Medvedšek

Fotografija: Dreamstime 

 

Lidl SlovenijaPes moj prijatelj in Zavod Naš kuža tudi letos povezani, da bi brezdomnim kosmatincem ustvarili boljši svet. Z odgovornim skrbništvom poskrbimo za pasjo in mačjo prihodnost. Pomagate lahko tudi vi, z deljenjem ozaveščevalnih vsebin, prispevkom v košare v 66 Lidlovih trgovinah in s poslanim sms sporočilom TACKE5 na 1919. 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.