Prejšnji teden sem se peljala skozi središče Kopra, ko sem na cesti zagledala majhno, nemočno mačko. Nepremično je ležala ob robu ceste. Ustavila sem in stekla k njej, a žal je bilo prepozno. Ta prizor ni bil prvič, da sem bila priča tragični usodi živali na cesti, a vsakič znova me pretresa globina brezbrižnosti, s katero ljudje hitimo mimo. Koliko takšnih življenj se konča brez priče, brez pomoči, brez ene same geste usmiljenja? Medtem ko sem tam stala, sem razmišljala o vseh tistih življenjih, ki se končajo v tišini naših cest, neopažena, pozabljena.

Nedavno poročilo v Primorskih novicah je razkrilo, da so higieniki v dveh dneh pobrali kar 70 povoženih živali. To šokantno število odraža resnično stanje na naših cestah, kjer mnoge živali končajo svoje življenje, ne da bi jim kdorkoli nudil pomoč. Veterinarske higienske službe so zaradi preobremenjenosti pogosto nezmožne hitro ukrepati, kar poudarja potrebo po izboljšanju infrastrukture in financiranja, da bi lahko učinkoviteje reševali življenja na naših cestah.

V Italiji zakonodaja predpisuje, da mora vsak, ki povozi žival, ustaviti in poskrbeti za ustrezno pomoč. Tisti, ki tega ne storijo, so kaznovani z visokimi globami. Poleg tega so v Italiji vzpostavljeni tudi Centri za reševanje divjih živali (CRAS), ki so financirani s strani države in drugih javnih sredstev, zagotavljajo pomoč poškodovanim divjim živalim in jih rehabilitirajo.

V Sloveniji, kjer so razmere podobno zaskrbljujoče, zakonodaja ostaja ohlapna, pomoči za divje živali ni. Predpisuje le, da živali ne smemo namerno povoziti, ne pa tudi, kako ukrepati v primeru nesreče. Zakaj pri nas nič ne zavezuje voznika, da ne bi obrnil glave stran? Zakaj so pri nas divje živali prepuščene same sebi oz. na milost in nemilost usode? Ali kot družba resnično zatajimo, ko gre za skrb za naše najmanjše sosede?

Pogosto se zgodi, da povožena žival ni takojšnja žrtev nesreče, temveč je hudo poškodovana, a še vedno živa. Takšno žival bi bilo mogoče rešiti, če bi jo nekdo opazil in ukrepal pravočasno. Tudi sama sem bila večkrat priča temu, ko sem se ustavila ob cesti in našla poškodovano žival, ki je bila še vedno živa. A žal se mnogi ne ustavijo. Raje hitijo naprej, bodisi zaradi pomanjkanja empatije, bodisi zaradi strahu pred težavami in odgovornostjo. Toda, kaj to pove o naši družbi?

Kaj storiti, če povozite žival:

• Takoj varno ustavite.
• Oblecite odsevni jopič.
• Ne poskušajte premikati živali, razen če je to nujno za njeno varnost (nasvet je, da se živali ne dotikate neposredno, temveč raje uporabite krpo ali rokavice, da ne prenesete na njo svojega vonja. To je pomembno tudi zaradi varnosti, saj lahko poškodovana žival postane agresivna).
• Namestite varnostni trikotnik.
• Pokličite veterinarsko pomoč oz. pristojne službe (112).

Rešitve:

• Izboljšanje zakonodaje: Uvedba jasnih zakonov, podobno kot v Italiji, ki bi voznikom naložila odgovornost ustavitve in obveščanja o povoženih živalih.
• Ozaveščanje javnosti: Intenzivne kampanje za informiranje javnosti o tem, kako pravilno ukrepati v primeru povoženja živali, preko medijev in drugih kanalov.
• Izboljšanje infrastrukture: Okrepiti veterinarsko higienske službe z več sredstvi in osebjem, da bodo lahko hitreje odzivale na nesreče. Vzpostaviti centre za pomoč divjim živalim, ki bi bile financirane s strani države.
• Varnostni ukrepi: Povečanje števila prometnih znakov, ki opozarjajo na območja z veliko živalmi in predlaganje redukcije hitrosti v kritičnih časih.

Povožene živali so stalnica na slovenskih cestah, toda njihova tiha pričevanja pogosto ostanejo neopažena. Kako dolgo še? Vsaka povožena žival je opomin, da moramo kot družba bolje ravnati. Ne smemo se obrniti stran in dopustiti, da tragedije na cestah ostanejo neopažene. Vsak korak, naj bo majhen ali velik, prispeva k večji varnosti in spoštovanju življenja. Ne dovolimo, da bi še eno življenje izginilo v tišini, brez odmeva.

Maša Jerman

Animal Angels Slovenija

Fotografija je simbolična: Dreamstime