BARBARINA KOLUMNA

Piše: Barbara Győrfi (DZZŽ Trebnje)

Moja prva kolumna. Nimam tovrstnih izkušenj, zato se počutim, kot da pišem prvič v življenju. Vedno sem se pri pisanju le odzivala na določen problem, zdaj imam prvič povsem proste roke. Neroden občutek, zanimiva izkušnja. Upam, da bodo kolumne dobre, čeprav ni nič tako dobro, da ne bi moglo biti bolje. Danes predstavitev, v bodoče konkretne teme.

Sem Barbara Győrfi, članica Društva za zaščito živali Trebnje, v veliki meri tudi samostojna prostovoljka. Največ delujem na področju varstva in zaščite živali, občasno sem aktivna tudi na okoljevarstvenem in socialnem področju (svetlobno onesnaževanje, Zelemenjava, mobbing). Stvari, ki me zanimajo, je preprosto preveč in se moram omejevati, a glavna ljubezen ostajata varstvo in zaščita živali. To področje je tudi edino, na katerem delujem v formalni obliki, za zdaj. V društvu smo namreč le tri aktivne članice, vsaka na svojem koncu Slovenije, s svojim kupom živali in težav, delujemo precej samostojno. Vedno pa bomo povezane neformalno – moralna podpora je važna in ostaja. Če z nekom sodeluješ nekaj let, ostaja vez, ki je ne prekineš kar tako.  

Samostojnosti sem navajena predvsem zadnja leta. Ima prednosti in slabosti - pretok informacij, težave pri reševanju konkretnih problemov pri delu z živalmi, ki jih ni, če si povezan z dovolj drugimi ljudmi. Prej sem živela na Škofljici pri Ljubljani, zadnja tri leta v domačem Prekmurju. Nikjer, tudi tu ni ravno veliko posluha za "takšne kot jaz". Manjše število ljudi v Pomurju sicer povsem dobro skrbi za svoje živali. Večina ljudi pa kljub prepričanju, da imajo radi živali, predstavlja pestro paleto čudnega odnosa do živali, ki temelji na neznanju, antropocentrizmu, privzgojenih predsodkih, pomanjkanju empatije ter slepemu zaupanju v namišljene avtoritete. Vse to je razvidno od odnosa do lastnih živali, preko nekritičnega odnosa do lokalnih veterinarjev, kinoloških šol, živalskih trgovin ali zavetišča (zadovoljni so s povprečnostjo, ker ne želijo primerjav z boljšimi), do popolne odsotnosti zaznavanja kakršnihkoli problemov glede drugih živali, ki niso njihove lastne ali vsaj najpogostejše hišne živali. Še največje pozitivno presenečenje je - nekoliko smešno, če upoštevamo javno mnenje glede VURS - eden od lokalnih veterinarskih inšpektorjev, ki je edini, s pomočjo katerega se da včasih kaj doseči. Redki posamezniki, ki "delujejo kot jaz", pa so kljub preobremenjenosti brez želje in smisla po povezovanju. Slovenska miselnost pač, iz strahu, predhodnih slabih izkušenj in nezaupanja raje okopavaš svoj mali vrtiček, četudi mogoče veš, da bi skupaj z drugimi raje okopaval večjega, prideloval morda le to, kar si želiš in kar ti bolje uspeva, vsekakor pa skupaj z drugimi pridelal veliko več kot pridela vsak posamezni vrtičkar. Čim bolj proti severovzhodu države greste, tem bolj izrazita je takšna miselnost (dokaz za to je že naraščajoče število občin), nihče pa ne sprevidi njene pogubnosti za vse.

O sebi naj dodam le še to, da se zadnja leta poskušam čim manj osredotočati na tiste hišne živali, ki se jim posvečajo vsi in jih dojemajo kot lepe. Bolj me skrbi za druge živali po akvarijih in terarijih, skrite po domovih in institucijah, rejne, prostoživeče in vse, ki so v kakršnemkoli ujetništvu. Zanimajo me še druge teme, ki za zdaj ostajajo slepe pege živalovarstva, s katerimi se morda ne ukvarja nihče - zoofilija, zloraba živali v verske namene, trgovina z živalmi, odnos do živali v medijih ipd. Pozornosti javnosti glede teh problemov skorajda ni, posledično je tudi zakonodaja na tem področju hudo pomanjkljiva ali je ni, ni nobenega pretoka informacij. Zato pomoči "nevidnim" živalim pravzaprav ni in jasno je, kako pičel je lahko uspeh posameznika pri tem.

Samostojnost in (delna) nemoč, torej. Ne ravno dobra kombinacija za kakovostno delo, a se vseeno še trudim. Zato me včasih moti stavek, ki ga slišimo vsi, ki delujemo na tem področju in ga raje ne bi slišali. "Barbara, ti si bolj tako, za živali pa to, … " Včasih je pospremljen z mencanjem ali omalovažujočo kretnjo. Sledi komentar, vprašanje, včasih dobro, včasih prepozno ali zastavljeno napačni osebi, saj jih poznate. Nasveti se včasih upoštevajo, vse prevečkrat pa ne. Včasih dobim namesto vprašanja pričakovanje po konkretnem dejanju, da vzamem žival ali kaj podobnega.

Pred meseci, sredi vročinskega vala, je pozno zvečer pozvonilo na vratih. Zbeganost, kdo bi prišel ob tej uri? Se je zgodilo kaj slabega? Na vratih je bil znanec, taksist, s poklicnim kolegom. Oba hrusta, mrki kolega z brki in znanec v svoji hevimetalski opravi. V rokah je držal majhen prestrašen mačji svaljek. Prizor je bil kljub kruti resničnosti navkljub ganljiv in smešen. "To sva našla pred gostilno v bližini", reče znanec, "klical sem A. (op.p.: upravnik lokalnega zavetišča), a se ni oglasil, je na dopustu. Bi ga vzela ti, ker sem se spomnil, da si "bolj za živali"?" Vzela sem klobčič, kaj mi preostane drugega, poskrbela zanj in šla iskat druge, kjer je en knedelj, so ponavadi še drugi z mamo vred. Našla sem še enega in domači svaljek dobi bratca.  

Čez nekaj dni mi je omenil, da je videl leglo. Ponoči, ko se prikažejo, sva jih šla gledat in vidiva dva mladiča, bili naj bi trije. Pod kovinsko streho, kjer se čez dan zagotovo segreje na 60, 70 °C. V bližini sem nastavila hrano, do njih nisva mogla, saj so bili previsoko. Ker on ni klical nikogar, sem poklicala lokalno društvo, saj naj bi zavetišče pri nas pomenilo odložitev v gozd, evtanazijo in v manjši meri nepreverjene posvojitelje. Hotela sem vsaj, da bi vzeli te preostale, vsaj za nekaj dni, dokler se ne bi našla boljša rešitev, ter za pomoč pri komunikaciji z občino, s katero imajo tak dogovor, ter zavetiščem zaradi veterinarske oskrbe. Za domača dva bi že jaz poskrbela. Opišem nujen primer, izkaže se, da je res, kar pravijo nekateri, da je prijazno društvo res samo sebi namen – odzvali so se le zato, ker sem težila, a so za 200 m zračne razdalje od sedeža društva do lokacije kljub nujnosti zadeve potrebovali kar tri dni. Ne sekirajo se, bolj kot delu se posvetijo iskanju razlogov za takšno delo. Naj imam vse leglo kar sama, a ne upoštevajo, da za razliko od njih moram kriti stroške za svoje mačke sama, saj oni pomagajo le sebi. Ne razumejo, da nimam toliko denarja in prostora, da bi poskrbela za mamo s petimi mladiči. Mačk ne najdemo več in zaboli me, ko se spet zavem, kako tanka je meja med smetnjakom in kavčem.

Vsako leto je zame bolj tesnobno, vsako leto pride kakšen nov k hiši, letos dva. Ni bilo težav do sedaj, za enega je še nekako najde prostor, a letos je res konec s tem, težava je, kaj bo drugo leto in kam z njimi v bodoče. Kolegici  iz našega društva sta še na slabšem kot jaz. Doma imam tako osem po sili razmer posvojenih mačjih nebodijihtreba, ki dobijo lajke in ne doma, posledic pospravljanj za neodgovornimi ljudmi in brezbrižno državo. Kljub temu, da jih imam rada do konca in bi zanje naredila vse, se še kako zavedam, da teh osem živalskih bremen sploh ne bi smelo obstajati, če bi živeli v urejeni državi, kjer bi se državljani poleg poštevanke učili še odgovornega odnosa do okolja.

Drugi primer. Brata, drugače zanimiva kalibra. Vse življenje so imeli doma živali, a očitno se teflonskih bratov nista prijela ne znanje ne čut. Precej okorna zna biti njuna skrb za živali, ni katastrofa, biser še manj. Eden me je vprašal pred leti, ej, ti si "bolj za živali", eni imajo male mačke, eno bi posvojil. Vzela sem si čas, potrpežljivo razložila, kar je treba. Sčasoma sem po ovinkih izvedela, da ni upošteval nič. Čez leto, ko sem ga ponovno srečala, me je poklapano spet spraševal marsikaj in hotel to, kar sem mu predlagala že prvič. Zakaj me sprašuješ, če ne upoštevaš, vprašam. Malo se je izgovarjal, vseeno sem se omehčala, nasvetov spet ni upošteval. Njegova zgodba se je zame tu končala, takrat se je začel bratov triptih.

Odločil se je, da bo posvojil psa, ki ga lastnik več ni mogel obdržati. Se pripravljaš na psa, znanje, oprema in to, sem ga spraševala, ker sva vedela, da je pes doživel marsikaj. Vse naj bi bilo v redu. Pes pride, tri tedne molka. Potem me je poklical s pogrebnim glasom, da moram priti. Pes je šavsnil njegovo hčer. Ne mara otrok, sem izvedela, tri tedne je že renčal na hčer, silni poznavalci pa niso prepoznali niti renčanja. Šavs je bil opozorilen. Kakšna prevzgoja, nič, pes mora stran. Vse smo mu dali, on pa tako, je rekel. Ja, pričakovanje hvaležnosti, vzhičenost ob prihodu psa ter odsotnost vsakega znanja, to je sveta trojica ponesrečenih posvojitvenih zgodb. Dosegla sem vsaj to, da je šel pes v boljše zavetišče na njegove stroške, kjer je po nekaj mesecih dobil dom. Slednje je zanimalo mene, ne njega, zanj je bila zgodba zaključena že z ugrizom. 

Čez leto naslednja zgodba. Občasno prihaja neka mačka, z ženo jo hranita. Čez nekaj časa pride mačka z mladiči. Barbara, moraš priti, to moraš videti, sta mi začela. Zakaj, sem ju debelo gledala, onadva pa mene. Kaj bo imela mačka od tega, če jo bomo gledali? Kaj lahko storim takšnega, česar vidva ne bi mogla? Seveda daš nasvet in ponudiš pomoč, a je bolj udobno pričakovati, da bo problem v celoti rešil kdo, ki je "bolj za živali". Nato mladičev ni bilo več, mačka prihaja še naprej, onadva jo hranita in verjetno kar čakata, kdaj bodo naslednji mladiči.

Nato je klical čez dva meseca, zaradi svoje živali. Kako veš, kdaj je žival za evtanazijo. Razložila, kolikor sem lahko presodila. Končno se je odločil za dobrega veterinarja, ki sem mu ga svetovala že pred leti, nato še pred mesecem, ko je bil kunec že bolan in se zanj ni odločil, ker je bolj udobno peljati žival k veterinarju v domačem kraju, čeprav ta živali  ni pomagal. Želel je, naj grem jutri z njim k dobremu veterinarju, privolim. Nato mi je sporočil s pogrebnim glasom, da je prepozno.

Zakaj me vedno pokliče takrat, ko je že prepozno, ko ne morem storiti nič več ali pa naj le blažim posledice njegovih zgrešenih odločitev? Ne razumem, kako to, da ga nič ne izuči, sprašujem se samo, koliko živali bo še potrebnih za to, da se bo kaj naučil.  

Ker sem "bolj za živali", se sedaj očitno ne morem izogniti niti sorodnikom, ki naj bi bili "bolj za živali", kot se je izkazalo nedavno. Na srečo jih redko vidim. To niso vprašanja ali diskusije, to so vehementna poučevanja. Starejši gospod, z zdravstvenimi težavami, zato svojih psov nima več. Težak karakter, trmast in ohol, véliki "kinolog", kot se je izkazalo zdaj. Ja, najboljše je kakšen pes z Madžarske ali Češke, poceni so, za papir je itak vseeno. Najraje čisto majhne, da se jih da dresirati. Takoj mu moraš pokazati, kdo je šef, ja … Tako je, jaz že vem, kakšna zakonodaja, pa to, eh, narašča njegov prezir do mene. Saj sem zdresiral več kot 140 psov, samo zamahnem z roko, pa me že ubogajo, tako je treba!

Čez 140 prestrašenih pomurskih psov. Sprašujem se, kaj je z njimi in kaj je (bilo) njihovim lastnikom. Takšnih "kinologov" je več, tudi večina tukajšnjih šol ni za zgled. Kaj naj s takšnim kot je on, ob kombinaciji "slaba zakonodaja – ni dokazov, ni prijave – KZS sama sebi namen"?

Tudi ko se umaknete na lepše, vas presenetijo. Klicala me je znanka iz Dalmacije, nekoč zelo dobra prijateljica. Spravi me v dobro voljo, imam kup problemov, mi začne. Smeh, klepet. Potem pride  na mačke in se spomni, "ti si bolj za živali", kaj naj storim, doma imam kup mačk … Saj je vedela, kaj bom rekla. Seveda omenim sterilizacijo, kastracijo, vse to, ona pa, da tega noče, ker se ji mačke smilijo, da bi jih sterilizirala, to pa je ja kruto. Što južnije, to tužnije, si mislim. Hotela je, naj jo spravim v dobro voljo. Zakaj se je pri tem potrudila mene spravljati v slabo voljo, mi ni jasno.

Saj me ne skrbi tisti čas, ki ga spraševalci in razlagalci porabimo drug za drugega. Skrbi me, koliko slabega ljudje naredijo ves preostanek časa, v urah pred in po tem, v vsem življenju. Primerov je ogromno. Takšnih situacij, kjer me ljudje vpletajo, ker "sem bolj za živali", je še malo v primerjavi s tistimi, kjer je to nezaželeno in sem se prisiljena vplesti sama, ali pa ne morem niti tega. Sprašujem se, zakaj trud. Zakaj je tako velik razkorak med "nami", ki delujemo na tem področju, in "onimi".

Samo tako antropocentrična družba, da nihče ne reče, da je nekdo "bolj za ljudi". Zakaj je skrb za sočloveka kljub vsej brezbrižnosti navkljub še vedno obravnavana kot nekaj normalnega, skrb za živali pa nekaj obrobnega, nepomembnega, čudnega, morda celo vrednega prezira in pripomb, da "je kriza, da je treba pomagati ljudem, ko pa bo vse v redu, pa bodo tudi živali prišle na vrsto" …

Za živali, ljudi, ideje, sanje in stvari, za vse gre, samo za brezbrižnost  ne. Brezbrižnost je kot moda, ki jo nosijo vsi in ne pristoji nikomur. Gre za okolje, svet okrog nas, za zavedanje, da smo soodvisni od okolja in da moramo sobivati z njim, da smo le majhen del vsega, kar nas obdaja. Večino ljudi pa zanimajo zadeve, ki so izključno "človeške" in z odnosom do okolja nimajo nič skupnega, ali mu iz čiste brezbrižnosti celo škodujejo. Ko čistijo avto, navijajo na tekmi, se počutijo žive. Gre za osredotočenost nase, za čisti užitek. Kaj nas brigajo drugi in neko okolje, propadanje vsega, samo da nam je fajn.  

To kolumno ste brali tisti, ki ste "bolj za živali". Vzemimo to kot del naše identitete. Prepričevanje prepričanih torej, a vseeno upam, da bi jo prebral še kdo drug. Z njo hočem opogumiti vse, ki vsakodnevno bijemo naše male živalske bitke. Takšnih primerov, opisanih zgoraj, je veliko, namesto, da bi nam kdo pomagal, nam raje kradejo čas, energijo, da bi se ukvarjali s tem, kar je v resnici pomembno. Vendar so neizogibni del naše vsakdanjosti, preizkuševalci nas samih, včasih se celo splača in nasvet upoštevajo. Tudi slepa kura zrno najde. Vem, da je nemoč pogosta spremljevalka, ki vodi k obupu, a se nam vedno zgodi nekaj, kar nam da moč. Naši bližnji, lastne živali, nekaj smešnega, sonce ali mir, ja, edina dobrina, ki jo lahko damo drugim, četudi je sami nimamo. Še toliko bolj moramo biti pozorni na vse malenkosti, ki nas opogumljajo. Upam, da bo del tega tudi moja kolumna.

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.