KOLUMNA DRUŠTVA ANIMA

Piše: Nevenka Lukić Rojšek - Društvo za dobrobit živali AniMa

Danes osovraženi in neslavni lovci Walter Palmer, Tess Talley, Darren Carter, Aaron Raby in mnogi drugi ugotavljajo, da večina ljudi na svetu gleda na lov z nenaklonjenostjo. Soočeni s tem dejstvom, se "športni" lovci, ki običajno lovijo manj eksotične živali, poskušajo distancirati od svojih v javnosti obtoževanih lovnih kolegov. Toda ni prav nobene razlike med ljudmi, ki za zabavo ubijajo slone, nosoroge, žirafe, leve in bivole, in tistimi, ki jim je v zabavo pobijanje srn, jelenov, veveric, lisic, šakalov, ptic, volkov in medvedov.

Šport je enakopravna tekma med dvema voljnima udeležencema. O ne, šport ni to, da ima ena stran vso ubijalsko opremo in vse prednosti, druga stran pa se sploh ne zaveda, da je vpletena v ta »šport« in na koncu umre. Lov povzroča nepotrebno trpljenje, saj je, 20 % lisic, ki jih ustrelijo lovci treba znova odloviti, 10% pa jim uspe pobegniti - a zaradi ran podležejo lakoti in smrti.

Gostujoči uvodnik v reviji Western Bowhunter z naslovom »Odgovoren lov se začne z vami!« pojasnjuje lovcem sledeče: »Ne govorite z nikomer o odstrelu živali, zlasti na javnih mestih ali med nelovci. ... Če lov posnamete na video, nelovcem ali protilovcem ne prikazujte krvavih prizorov uboja, grobega ravnanja z živalmi in živalmi, ki se borijo za življenje, brcajo ali tresejo, ko umirajo.«

Ne glede na to, ali gre za medveda in njegov kožuh ali za srno, kadar koli lovec ubije samico, ki vzgaja mladiče, bodo njene osirotele mladiče ubili plenilci ali bodo umrli od lakote. Pred slabim mesecem dni smo lahko javno slišali pojasnila lovske zveze, da je ubijanje mladičev prostoživečih živali bolj etično od streljanja odraslih. Za koga?  Za slab odstotek prebivalstva, lovce, ki jim je ubijanje živali globoko intimen odnos med njimi in ubito živaljo, kot je zapisano v lovskem etičnem kodeksu. Kot dobro vemo, je tudi intimen odnos prostovoljen in v zadovoljstvo obeh strani. Živali pred puško nimajo nobene možnosti!

National Geographic, za primer, pojasnjuje, da ko lovci ubijejo samice slone, je to še posebej škodljivo za njihove črede, ker so »starejše samice skladišča skupne modrosti« celotne črede. Matriarhi so tisti, ki vedo, kje najti vodo in hrano.« Za živali, kot so volkovi ali gosi, ki imajo partnerja za vse življenje in živijo v tesno povezanih družinskih enotah, lov uniči celotne skupnosti.

Ne glede na to, na katero žival ciljajo, lovčeve krogle pogosto zadenejo nenamerne cilje, druge divje živali ali celo ljudi. Ko lovci uporabijo svinčene krogle, ki se pri streljanju večinoma razpršijo na stotine drobnih koščkov, je truplo ubite živali prepojeno s svincem. Pogosto živali, ki pojedo lovske ostanke takšnega trupla trpijo ali umrejo zaradi zastrupitve s svincem. Prav zastrupitev s svincem zaradi hranjenja z ostanki odstreljenih živali je kalifornijske kondorje pripeljala na rob izumrtja. Šele desetletja odločnih prizadevanj za okrevanje populacije ter prepoved prodaje, nakupa in uporabe svinčenih nabojev, je omogočilo, da si je populacija opomogla. Pri nas uporaba svinčenih nabojev ni prepovedana in se redno uporablja pri lovu na vodne ptice, s tem ostane svinec tudi v vodi ter škodi drugim organizmom, kakovosti vode in seveda posledično človekovemu zdravju. In ko lovci prodajo meso usmrčene živali, je to meso običajno kontaminirano s svincem. Študija, izvedena v Severni Dakoti, je pokazala, da skoraj 60% divjačine, darovane v banko hrane, vsebuje drobce svinca.

Lov škoduje tudi psom. Veliko psov, ki jih uporabljajo za lov, je ob koncu lovne sezone zapuščenih in prepuščenih sami sebi. Obstaja celo naziv za zapuščanje lovskih psov: odlaganje. Lovska logika pravi, da je veliko ceneje odlagati pse v gozd, kot pa jim zagotoviti hrano za mesece brez lova. Psi, ki se uporabljajo za lov so pogosto priklenjeni na verige ali zaprti v pesjake v vseh vremenskih ekstremih, redko kdaj jim je nudena veterinarska oskrba. Lovski psi prejmejo za peščico pozornosti več kot živali, ki jih lovci nameravajo ubiti.

V Sloveniji se ne vodi statistike glede poškodb lovskih psov pri lovu, čeprav so poškodbe in pogin lovskih psov zelo pogoste. Veliko poškodb lovskih psov pa lovci in veterinarji ne znajo ali ne želijo pojasniti, zato argumentirajo poškodbe kot »poškodbe iz neznanih vzrokov«.

Očitno je, da se lovci (in veterinarji – lovci) zelo dobro zavedajo trpljenja lovskih psov, vendar v njih še vedno ne vidijo kaj več kot potrošni material za zadovoljevanje svojih potreb. Ker pa je tudi uspavanje psa strošek, v večini primerov ne pride do veterinarja, lovec mu sam zada »milostni šus«. Tudi v primerih, ko se pes ne vrne z lova je jasno, da je nekje hudo ranjen ali pa je poginil.

Lov je vedno oblika vojne. Napadeni in zalezovani nimajo možnosti pred človekom s puško in psi. In ker je večina živali obstreljena in ne ubita takoj, ta žival beži in se bori za življenje. Lov na trofeje in športni lov moramo prepovedati, še preden bo prepozno za naše avtohtone vrste zveri in za vitalno ravnovesje v našem okolju, za katerega skrbijo. Ogroženo je tudi naše dobro počutje in biološko zdravje našega planeta.

Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za zaščito živali AniMa

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.