06.11.2014

Lajkina kolumna: Društva, zavetišča in oddajanje živali!

KOLUMNA DRUšTVA LAJKA

Piše: Jagoda

 

 

Stiska ljudi je vsak dan večja. Posledično se vse več ljudi obrača na društva in prosi za pomoč pri kritju stroškov veterinarske oskrbe, za pomoč v hrani ali pa za pomoč pri oddajanju živali, za katero ne morejo več skrbeti, bodisi zaradi zdravstvenih ali socialnih razlogov. Seveda pa je včasih najlažje žival enostavno postaviti pred vrata kot iskati primerno rešitev, ki za žival ne bo pomenila izgube doma. Vendar se tokrat ne bom spraševala o motivih in razlogih, zakaj ljudje zapuščajo svoje živali, temveč o ukrepanju zavetišč, ko do tega pride.


V našem društvu namreč vse pogosteje slišmo naslednje: "Pozdravljeni. Doma imamo žival, za katero ne moremo več skrbeti in ko smo se obrnili na zavetišče, da bi oddali žival, so nas zavrnili in napotili na vaše društvo."

 

Prosim? Od kdaj pa smo društva pristojna, da skrbimo za nikogaršnje živali - kar v tem primeru seveda so, živali namreč postanejo zapuščene? Ali niste ravno zavetišča najbolj glasna, ko nam žugate in prijavljate inšpekcijskim službam, da nezakonito opravljamo zavetiško dejavnost, če pomagamo živalim? Torej - če nimate profita od zapuščene živali, ljudi nagovarjate, naj se obrnejo na društva oz. nas napeljujete k nezakonitim dejanjem? Ali kako? Kakšen je razlog, da ne sprejmete živali kljub temu, da imate prostor v zavetišču? Je razlog ta, da oseba, ki žival odda, plača samo pristojbino, ki mimogrede sploh ni majhna, okoli 150 eur in več, občina pa za najdeno zapuščeno žival, katere skrbnika ni mogoče identificirati, plača okoli 400 eur za enomesečno oskrbo. Po tej računici se mesta s tako živaljo res ne ne splača zasedati, kajne?


Kako dolgo bo še na primer Zavetišče Ljubljana z županom g. Jankovičem na čelu občanom obljubljalo ureditev zavetišča in primeren prostor za mačke (psov tam res ni več veliko), število mačk pa je konstantno tako visoko, da je v smislu nastanitve enostavno neobvladljivo. Ob dejstvu, da ne glede na število nastanjenih živali zavetišče od ustanovitelja prejema vedno enak znesek (nekaj manj kot pol milijona eurov letno – sem niso vštete donacije in posvojnine) – zakaj potem pove klicoča gospa, ki je želela predati odraslo mačko, za katero oče ne more več skrbeti, da so ji na Gmajnicah svetovali, naj pokliče naše društvo? Zakaj ljudi ne napotijo na društva, s katerimi že leta deklarirano sodelujejo, in ki letno od donacij dohodnine dobijo 15.000 eur in več in poleg tiskanja letakov o primernem skrbništvu, o tiskanju letakov "Namenite nam dohodnino" in zbiranju papirja le redko sprejmejo v oskrbo kakšno žival.


Ne pišem tega bloga zato, da bi jadikovala, kot je to v slovenski navadi, da nimamo za kruh s putrom namazat, in rotila donatorje, da nam dajejo denar. Ne. Tega v našem društvu ne obvladamo. Marketinga namreč. Ne gre nam. Pa po pravici povedano smo tudi preponosni, da bi kar naprej prosjačili.

 

Ljudje, ki spremljajo naše delo, lahko vsak dan v sliki in besedi vidijo, koliko živalim pomagamo, na kakšen način in kako se financiramo.


Na Supervizorju pa lahko vsak pogleda tudi to, koliko denarja smo dobili od donacij iz dohodnine. In neumni, kot smo, bomo ta denar namenili za oskrbo živali in ne za tiskanje letakov "Namenite nam dohodnino", čeravno je tudi za UVHHVR bistveno bolj pomembno tiskanje letakov z vsebino osveščanja, kar sicer tudi podpiramo, kot pa konkretna pomoč živalim. Za slednje namreč v predvidenem sistemu točkovanja, kdo je vreden stausa društva v javnem interesu, ne bo prineslo nobene točke. Dobiš pa spoštovanja vredno število točk, če tiskaš letake in sodeluješ z zavetiščem - pa naj to pomeni karkoli. Zavetišča bi morala društva tudi nadzorovati, ne samo sodelovati. Težko pa nadzoruješ nekoga, od katerega je odvisen tvoj status, kajne? Malo paradoksalna situacija, bi lahko rekli.


Ne trdim, da smo edini, ki kaj konkretnega počnemo, daleč od tega. Veliko nas je in kapo dol tistim, ki svojo regijo obvladajo in dosegajo vidne rezultate s konkretnimi dejanji in ravnanji. Jih je pa po drugi strani tudi veliko, za katere nimaš pojma, zakaj sploh so oz. so sami sebi namen, in jim je očitno edini cilj zbiranje sredstev, za katere pa žal ne vem, čemu jih namenijo. Če bi videla, bi vedela.


Sicer pa, če sem čisto odkrita, si vseeno štejem v čast, da je naše društvo prvo, ki vam, zavetiščem, pride na misel, ko gre za pomoč živalim. Hvala, ker nam, čeprav na en tak hecen način, zaupate in verjamete v pravilnost naših usmeritev do te mere, da širite dober glas o nas, čeprav pogosto stojimo na nasprotnih bregovih. Saj nam gre vsem skupaj izključno za dobrobit živali, kajne?

Jagoda

 

Foto: Shutterstock

 

Vse kolumne na portalu Pes moj prijatelj

Veliki intervju z Jadranko Juras

Spletna stran Društva za zaščito živali Lajka

Facebook stran Društva za zaščito živali Lajka

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.