11.01.2022

Ljudje, gospodarji planeta Zemlja?

Ljudje se imamo za najpomembnejša bitja tega sveta, živimo v prepričanju, da imamo vso pravico gospodariti po našem planetu, si pri tem prilaščati vse, kar je v naravi in si podrediti tudi vse živali.
 

Vedemo se, kot bi bili lastniki naše Zemlje in ne le, če pomislimo na zgodovino našega planeta, zgolj bitja, ki na njem obstajamo le zelo majhen delček njegove zgodovine. Kaj le pomeni tri milijone let, kolikor naj bi obstajal človek na Zemlji, v primerjavo s štirimi milijardami let, kolikor je star naš planet? Naš odnos do Zemlje je v eni od oddaj na nacionalnem radiu zelo slikovito opisal dr. Danijel Brkič, povedal je takole: "Zahodna civilizacija je kot nabita pištola usmerjena v glavo našega planeta." Mislim, da je povedal prav in nad temi besedami se velja globoko zamisliti.  

 

Hišne živali, naše sopotnice

 

Ne bom razglabljal o tem, kaj vse ljudje počnemo z živim okoljem ter o naši krivdi in odgovornosti za izumiranje številnih živalskih vrst. Pa tudi ne o ravnanju s tako imenovanimi rejnimi živalmi, ampak predvsem o našem odnosu do hišnih živali, ker to področje pač najbolj poznam. Pisal bom torej o naših živalskih sopotnikih, ki smo jih udomačili do tolikšne mere, da so naši spremljevalci in družabniki, da živijo z nami, v našem okolju, večinoma tudi v naših domovih.

 

Motivi, da si omislimo hišno žival so različni, pobudniki za odločitev pa so najpogosteje otroci, ki jim je ljubezen do živali prirojena. Po dolgotrajnih prošnjah starši ugodijo njihovim prošnjam ter »otroku« kupijo psa ali kakšno drugo hišno žival. Dobijo jo za uspešen zaključek šolskega leta, za osebni praznik ali pa preprosto zato, ker so tudi starši ljubitelji živali. Otroci po navadi obljubljajo, da bodo za žival skrbeli, čeprav morajo v resnici njihovo oskrbo po navadi bolj ali manj prevzeti starši. V bistvu morajo na to računati, ker so dandanes otroci preveč zaposleni s šolo in z različnimi drugimi aktivnostmi. Poleg tega nimajo še pravega občutka odgovornosti, ker so premladi. Na hišno žival gledajo kot na nekakšno (živo) igračko in se do nje tako tudi vedejo.

 

Poznam veliko ljudi, ki pravijo, da si bodo psa omislili šele potem, ko se bodo upokojili in bodo imeli več časa, da se bodo lahko z njim ukvarjali. Po mojih izkušnjah je to zgrešeno. Kdor si zares želi psa, si ga bo namreč omislil že v svojem aktivnem delu življenja. Seveda takšnega, ki bo zanj oziroma za družino primeren po svojih vedenjskih lastnostih in velikosti. To se sicer po mojih izkušnjah le redko zgodi, saj ljudje svojega sanjskega psa najpogosteje izberejo po njegovi zunanjosti, kar pa mnogi slej ko prej obžalujejo, še bolj pa njihov štirinožec. Poznam mnogo takšnih primerov. Tako si je letos spomladi moja sveže upokojena znanka omislila borderskega ovčarja, ki slovi kot najbolj inteligentna pasma. Ampak znanka ni upoštevala drugih značilnosti pasme, ki pri opisu v pasemskem standardu morda niso dovolj poudarjene. Borderski ovčar je namreč nabit z energijo, potrebuje zelo veliko gibanja, treba ga je zaposliti tako fizično kot umsko. Če tega ne upoštevamo, si začne zaposlitev iskati sam, lahko tudi tako, da začne uničevati pohištvo, da zgrize vse, kar mu pride pod zobe, da postane trmast in neposlušen … Znanka psička nikakor ni obvladala in ga je morala že po nekaj mesecih oddati v drugemu skrbniku, ki se je na srečo znal z njim ukvarjati. Ja, preden si omislimo psa, se moramo dobro seznaniti z njegovimi lastnostmi in potrebami, oceniti moramo, koliko časa bomo imeli za ukvarjanja z njim …

 

Vse pogosteje se pogovarjam z ljudmi, ki jim je psa priporočil njihov zdravnik. To so po navadi sladkorni bolniki, ljudje s povišanim krvnim tlakom, pa takšni s preveliko telesno težo, ljudje z glavoboli, z depresijo … Tudi v Sloveniji je vse več zdravnikov ki vedo, da je pes univerzalno učinkovita »tabletka« brez stranskih učinkov in sam temu mnenju še kako pritrjujem. V mnogih primerih pes res učinkovito pomaga, zgodi pa se tudi, da si omislijo psa ljudje, ki zanj nimajo pravih pogojev pa tudi smisla ne in tem seveda tudi pes ne more pomagati. V takšnih primerih je štirinožec tisti, ki mora plačevati napačno človekovo odločitev. 

 

Tudi motiv, ko si nekdo omisli psa zato, da se bo več gibal, se mi zdi napačen. Kdor nima kakšne pretirane želje po gibanju in tega ne počne brez psa, mu pri tem zelo verjetno tudi štirinožec ne bo pomagal. Morda bo v začetku z njim še opravil kakšen daljši sprehod, pozneje pa ga bo spuščal le še zato, da bo opravil fiziološke potrebe. To pa je seveda premalo, pes se bo začel rediti in kmalu se bodo pri njem začele pojavljati različne vedenjske in bolezenske težave, ki so nastale kot posledica pomanjkanja gibanja. 

 

Žival čuti fizične in psihične bolečine

 

Marsikdaj pozabljamo, da so mnoge živali visoko razvita in čuteča bitja, ki so nam zelo podobna tako biološko, fiziološko, anatomsko … Možgani jim delujejo zelo podobno kot nam ljudem, njihove žleze z notranjim izločanjem proizvajajo enake hormone kot nam … In psi nedvomno sodijo med visoko razvita živa bitja.

 

Ko sem se pred mnogimi leti začel poklicno ukvarjati s psi, je bila pri šolanju v uporabi predvsem fizična prisila. Psi so bili zato opremljeni s kovinskimi ovratnicami in pri vsaki napaki, ki jo je storil pes je sledila prisila – poteg za ovratnico s povodcem. Boleče in nevarno zaradi možnosti poškodb v predelu vratu. Na srečo so se v večini pasjih šol stvari že pred leti močno spremenile. Pse vzgajajo in šolajo s pomočjo pozitivne motivacije (pohvala, nagrada …) in učinek je seveda veliko boljši.

 

Če psa vzgajamo in šolamo s fizično ali psihično prisilo, bodo posledice povsem enake kot pri otrocih, ki so deležni napačne vzgoje. Pes, s katerim se ukvarjamo s pomočjo prisile postane zamorjen, izgubi zaupanje v svojega človeka, začne se ga bati ... Zaradi stresa, ki ga povzroča napačno skrbnikovo ravnanje, lahko štirinožec zboli. Seveda pa se lahko zgodi tudi, da se začne upirati in postane nevaren svojemu skrbniku in okolici nasploh. V takšnih primerih se pogosto zgodi, da mora pes od hiše, v najhujših primerih pa ga morajo celo uspavati. 

 

Večkrat se pogovarjam s skrbniki, ki s svojim psom obiskujejo pasjo šolo in, žal, še vedno slišim, da v nekaterih pasjih šolah zahtevajo, da morajo biti psi v tečajih opremljeni s kovinsko ovratnico na poteg. To pomeni, da v takšnih pasjih šolah pse še vedno šolajo s pomočjo fizične prisile. Sam pravim temu, da jih »šolajo z roko« in ne z glavo, kot bi bilo prav. Jasno pa je, da morajo imeti vaditelji oziroma inštruktorji, ki se s psi in njihovimi skrbniki ukvarjajo po načelu pozitivne motivacije v primeru veliko znanja o psih (in ljudeh), z njimi pa se morajo ukvarjati tudi individualno. Nikakor ni mogoče vsakega psa šolati na enak način, ampak je treba delo prilagoditi vsakemu psu in ne nazadnje tudi skrbniku posebej. Na srečo je vse več pasjih šol, kjer to razumejo in inštruktorji upoštevajo sodobne zakonitosti ukvarjanja s psi (in ljudmi).  

 

Mačke, naša slaba vest

 

Po mojih izkušnjah Slovenci nočemo in ne znamo razumeti, da so tudi mačke hišne živali, ki potrebujejo in bi morale imeti veliko več pozornosti, kot jo imajo. Po neuradnih podatkih je v Sloveniji približno 300 tisoč mačk. Velika večina, po mojem mnenju pa več kot 90 odstotkov, je bolj ali manj prosto živečih. Njihovi »skrbniki« (navednice niso naključne) jih ne cepijo proti kužnim boleznim, jim ne odpravljajo notranjih in zunanjih zajedavcev, ne poskrbijo za njihovo varnost … Mnoge slovenske mačke zato ne dočakajo niti leto dni življenja. Po moji neuradni oceni je takšnih precej manj kot polovica. Ta žalostna statistika je kljub velikemu trudu mnogih društev za zaščito živali in mnogih posameznikov, pravih ljubiteljev mačk, ki se borijo za zaščito teh naših čudovitih sopotnikov.

 

Mislim, da bi se morali čim prej zavedati in z mačkami ravnati kot se za hišne živali spodobi. V tem smislu, da bi moral imeti vsak skrbnik svojo mačko stalno pod nadzorom. To pa med drugim pomeni, da bi morale mačke živeti z nami, v hiši, na prostem pa bi bile lahko le pod našim nadzorom. Za zdaj je tega deležnih le peščica slovenskih mačk.

 

 

Živalski vrtovi

Čeprav sem uvodoma napisal, da se bom v svojem pisanju ukvarjal s hišnimi živalmi, se mi zdi prav, da povem nekaj misli v zvezi z živalskimi vrtovi. Z vnuki smo pogosti obiskovalci ljubljanskega živalskega vrta. Naši otroci tam spoznavajo različne živalske vrste, spoznavajo se z njihovim načinom življenja, z njihovimi potrebami in prepričan sem, da si tam ustvarjajo pravilen odnos do živali. Vem, da je o živalskih vrtovih med živalovarstveniki marsikdaj slišati kritične besede v smislu, da gre v njih za mučenje živali, da nimajo pravega pomena … Strinjam se s tem, da ne moremo primerjati bivanja živali v naravi z njihovim življenjem v živalskem vrtu, zaupam pa strokovnjakom, ki skrbijo za živali in njihovo dobrobit. Menim pa, da bi morali takoj prepovedati vse tako imenovane privatne živalske vrtove, ki jih imajo zasebniki bolj ali manj iz komercialnih razlogov. Po mojih izkušnjah živali tam trpijo, ker po navadi bivajo v neprimernih življenjskih razmerah.

 

Podobno mnenje, kot ga imam o zasebnih živalskih vrtovih imam tudi o divjih živalih, ki jih imajo ljudje kot hišne živali, čeprav to v resnici niso. Pri tem mislim na kače, krokodile, opice … Mislim, da bi morali to področje zakonsko urediti in med drugim natančno določiti, katere živali so hišne, se pravi med takšne, ki si jih lahko omislimo. Skrajni čas je že, da bi to zakonsko uredili, ljudje si namreč dovolijo vse mogoče.


Jože VIDIC, dr. vet. med.

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.