0
0,00 €

Barbarina kolumna: Kužki v Mali hiši in postavljanje rekordov

Objavljeno: 09.10.2018

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

Zgodba je dobro znana. Italijana, madžarsko-romunska meja, pasje farme in zbirni centri za pse iz vzhodnih držav, kjer naložiš čim več komadov. Nato pot s kombijem v Italijo, kjer se je obetal lep zaslužek. Zalomilo se je v Prekmurju pri Gančanih, ker na kombiju ni bilo vinjete. Policista sta slišala cvileč "tovor", 107 trpečih psičkov brez vode in hrane, eden že mrtev. V zadevo se je vključila veterinarska inšpekcija in pse namestila v Zavetišče Mala hiša v Lukačevcih pri Murski Soboti. Tako sta Italijana morala poleg kazni za vinjeto plačati še sila visokih 800 evrov zaradi mučenja živali. Jasno je, da je mučenje živali v tej državi veliko manjši problem kot kubanski potni list, ki ga nimaš pri sebi.   

 


 
Zdaj človeška pokvarjenost ve, da potrebuje samo vse papirje za avto in na tisoče novih žrtev bo pretihotapljenih brez težav. Ker smo V EU vsi kot ena država in ni nobenih kontrol. V Italiji takšne "tovore" vseeno odkrijejo približno enkrat mesečno, pri nas le izjemoma, ker policistov ni skoraj nikjer. Slovenija je na tej tihotapski poti pretežno tranzicijska država, lahko tudi končna, saj je tudi pri nas veliko ljubiteljev živali, ki hočejo "čistokrvne pse brez rodovnika", ki je po njihovem pomemben samo za razstave. Kot verjamem dobro obveščenemu kinologu, so za pse iz vzhodnih držav potne liste izdajali tudi pomurski veterinarji. Poceni kupljen pes dosega tudi desetkrat višje cene na Zahodu – pa še vedno so ti psi cenejši kot rodovniški od dobrih vzrediteljev. Pes nastrada, trgovcem in kupcem je denar sveta vladar.  

Potem takšne "tovore" gledamo v oglasih na Bolhi in pri veterinarjih, kjer se kupci pridušajo, koliko jih stane pes. Če kdo nima v glavi, naj ima v denarnici.   

Kužki v Mali hiši in postavljanje rekordov

Ko so kužki pristali v tem zavetišču, sem vedela, da bodo težave. Namestitev tolikšnega števila psov je organizacijski in strokovni podvig tudi za najboljša zavetišča, ki bi zagotovo poiskala kakovostno pomoč, temu zavetišču pa ustreza izoliranost, da lahko delajo, kar hočejo. Tako so umrli še trije kužki, kar je glede na razmere še malo, koliko jih bo kasneje, in kaj vse se je še dogajalo v zavetišču, po zaslugi odgovornih ne bomo izvedeli nikoli.  

Neka inšpektorica, ki spremlja, kar se o živalih piše na Facebooku, me je skušala pomiriti s tem, da zadevo spremljata dve njeni sodelavki in da je vse pod nadzorom. Kako, če ni bilo učinkovitega nadzora nad zavetiščem nikoli? Na moj pomislek o hitri oddaji psov v prve roke me je vseeno vprašala, kako bi to preprečila. Vzela sem si čas, razmislila, predlagala marsikaj v upanju, da bo kaj zaleglo, saj je vendarle inšpektorica. Kot mojemu trudu v posmeh je vsa zgodba takoj naslednji dan eskalirala v postavljanje hitrostnih rekordov v oddaji/prodaji psov v prve roke.

Kdo bi se ukvarjal z zdravljenjem živali, cepiti jih za vsako ceno, tudi če so bolni, nič hudega če se to ne sme. Pa kaj, če bolni psi niso bili na predpisanih vsaj 20 stopinjah in dovolj dolgo v karanteni, vseeno nam je, če bodo zbolevali kasneje, širili bolezni v novo okolje. Zavetišče se je znebilo stroškov in dela, si umilo roke, dobro zaslužilo (ob dobri oskrbi tudi višja cena ne bi bila problem). Štango jim je, ne prvič, držal UVHVVR, malo promocije v medijih pa vedno pride prav. Medijem se je zdelo genialno v nekaj urah oddati čez sto psov. Novinarčkom se je zdelo rokohitrstvo lepa veščina, krasno novičko so pisali takšni brez odnosa do živali. 
 
Tihotapljene pse so dobili strašanski ljubitelji živali, ki so jih prej rezervirali, vzameš pač psa kot artikel v štacuni, katerikoli določene znamke. Enkrat haski, drugič čivava za novo torbo. Posvojitelji ne razumejo, da niso rešitelji, so del problema. Prav zaradi takšnih ljudi in njihove miselnosti je namreč trgovina s psi sploh nastala, ves posel zavetišča z lastniki je bil samo nadaljevanje dobro utečene trgovine. Večina psov bo zaradi slabih pogojev, iz katerih so prišli, imela psihične in zdravstvene posledice, ti ljubitelji živali pa na to zaradi neznanja ne bodo pripravljeni. Iz te izkušnje se kot vedno nihče ne bo naučil nič, novi trgovci s "tovori" se bodo zaradi zgrešene miselnosti ljudi in nezainteresiranih državnih organov pojavljali še naprej.

Potem sem našla še tale članek iz letošnjega maja, kjer je zavetišče povedalo marsikaj všečnega prav o posvojitvah živali, češ koliko časa si vzamejo in kako previdni so. Delež posvojitev naj bi bil med višjimi v državi. Glede na rokohitrstvo nismo presenečeni, če je statistika na njihovi strani, a zgodnejši podatki tega nikakor ne potrjujejo. Pse dajejo komurkoli, celo turistom, greš malo na dopust in mimogrede še posvojiš psa. Novinarček, ki je kot šolarček pokorno pisal po nareku, se verjetno še danes ne zaveda, kako so ga nalagali. Mala hiša, zakaj se tudi pri tem posvajanju niste držali tega, kar ste naložili v članku?

Kratek konec v zgodbi vedno potegnejo psi, a zavetišču in inšpekciji, tako veterinarski kot tržni, ki bi morala že ves čas nadzorovati preprodajo psov in drugih živali, ni mar. Ko pri nas odpovedo institucije, kar se dogaja skoraj praviloma, se lahko za dobro teh psov bori le še civilna družba. Kot že tolikokrat pogosto edina rešuje probleme, ki jih država noče in ne zna. Vendar bo pomoč možna le po naključju, ker ni pooblastil, ne sme se izvedeti niti, kdo so lastniki. Kljub naši domnevno visoko razviti družbi in vsej strašanski zakonodaji je za živali še vedno slabo poskrbljeno, življenje posamezne živali je še vedno odvisno samo od sreče in spleta naključij.

Sicer pa – večina ljudi bo na te pse hitro pozabila in hitra pozaba starih krivic vedno na široko odpre vrata novim krivicam. Zato ima vsa drama samo eno dobro plat - ne samo redki posamezniki, zdaj vsi zainteresirani po Sloveniji vedo, kako deluje Zavetišče Mala hiša. 

Pred dnevi sem po naključju slišala prvo posvojiteljsko zgodbo. Med pogovorom z nekim gospodom, s katerim sva si ogledovala neko razstavo, naju je prekinila tam zaposlena in kar povedala, da ima enega "teh" psov. "Mešanica med lisico, mačko in psom", je razlagala vsem, ki niso ravno bežali stran. Potem se je spomnila, da "v papirjih piše, da je pomeranec, nekaj takega". Da že ima enega psa, ki je preveč navezan nanjo, zato je kupila še tega za družbo. Da je pes imel ob prevzemu drisko. Ženska je starejša, slabega zdravja, v službi vsak dan vsaj osem ur, živi sama in se ne zaveda, da mladič potrebuje še več skrbi. Potem sem kasneje slišala še, da naj bi psa kupila v resnici za svojo prijateljico, ki hoče psa in nima denarja. In da zgodbo še vedno razlaga vsem okrog sebe. Bravo, Mala hiša.

ZAVETIŠČE ZA ZAPUŠČENE ŽIVALI MALA HIŠA

Delo tega zavetišča sem po svojih zmožnostih spremljala od ustanovitve leta 2008 do 2015, potem zaradi drugih obveznosti ne več, a sem načrtovala ponovno pridobivanje informacij in članek o tem kdaj v prihodnje.

Razen informacij javnega značaja se druge informacije dobi težje kot v primeru Zavetišča Meli Trebnje pred leti. Tam sem bila nekaj časa članica Sveta zavetišča, z zavetiščem se je ukvarjalo nekaj društev. Interes javnosti je bil velik, kar je vedno dobro, pomanjkanje interesa vedno škoduje živalim. Mali hiši pa koristi odmaknjenost Pomurja, ki je v mislih povprečnega Slovenca na koncu sveta. Daljna eksotika, kjer po Kreslinu hodimo okrog v narodnih nošah in smo ob zvokih cimbal še vedno v 30. letih prejšnjega stoletja. Zato tudi zavetišče ni zanimalo skoraj nikogar, čeprav sem opozarjala, da je marsikaj narobe. Vseeno sem doslej prejela nekaj dragocenih zgodb.


Skoraj vse navedbe imajo podlago v dokumentaciji, od ustnih pričevanj so upoštevana le tista, ki jih viri lahko potrdijo tudi sedaj. 

Drugi razlog, da je informacije težje dobiti, je miselnost v Pomurju (vsa čast redkim izjemam). Miselnost, zaradi katere o slabih stvareh molčiš, morda jih poveš skrivaj le najbližjim, miselnost, zaradi katere se ni dobro izpostavljati, zavzemati za kaj, ker s tem tvegaš posmeh, zgražanje, da si slab človek, zdrahar, ali vsaj pametnjakovič. Majhno okolje, kjer so vsi prepleteni med seboj z raznimi povezavami in (proti)uslugami, ki jih ne bi dohajal noben kronist. Okolje, kjer vlada strah, kjer je treba razmišljati, komu lahko kaj poveš, in tega izpita ne morejo opraviti niti najbolje prilagojeni. Zaprto okolje, kjer je vsak dober že zato, ker pač je, še posebej, če je tvoj znanec. Meril, primerjav z boljšimi ni, kritično razmišljanje prepovedano, znanje ni cenjeno. Gostoljubje je za turiste, za priseljence ne nujno. Razne slabosti v družbi, konservativnost, nefleksibilnost, egocentrizem, apatija, ozkomiselnost, tudi antropocentrizem, vse je izraženo bolj kot v odprtih okoljih, v mestih. Vseslovensko nezavedanje o pomenu sodelovanja in vrtičkarstvo sta tu še večja kot drugod, ne povezujejo se niti tisti redki, ki razmišljajo drugače od večine.

Vse to še kako koristi zavetišču. Primer teh psičkov je tipičen primer zavetišča, le za druge primere nismo izvedeli, ker niso bili množični kot ta.  

Pred letom 2008 večina pomurskih občin problema zapuščenih živali sploh ni reševala, oziroma so ga reševale vsaka po svoje. Zaradi zakonodaje, po kateri je bilo treba urediti to vprašanje, pa tudi zaradi donosnega delovanja nekaterih že obstoječih zavetišč, sta se Občina Moravske Toplice, na območju katere je zavetišče, in Veterinaria d. o. o. iz Murske Sobote odločili za skupno odprtje zavetišča. Občina s 23, 34-odstotnim deležem, ter večinska lastnica, ki je eno bolje stoječih veterinarskih podjetij v državi. Gradnja zavetišča je stala 600.000 evrov. Da bo investicija še donosnejša, je del zavetišča pasji hotel, zato ima 10 od 35 boksov talno gretje. 

Drugače se zavetišče ni šlo nobenega luksuza – samo osnovna oprema za živali, tisto, kar je res nujno, varčevanje na vsakem koraku, da povečaš dobiček. Še spletna stran je asketska in nudi kar se da čim manj podatkov.

Vodja zavetišča je postal Andrej Cimer iz Združenja potrošnikov Pomurja. Znanec Vide Čadonič Špelič, bivše direktorice VURS, ki je pred letom 2004 vodila vladni Urad za varstvo potrošnikov. Cimer je usposobljenost za vodjo zavetišča pridobil v času dela na govedorejski farmi v Lutvercih, zadnje leto pred nastopom vodstva pa je delal tudi na Veterinarii, neuradno je risal načrte za zavetišče. Takšna usposobljenost je dovolj za vodenje zavetišča.

Odločba o odprtju zavetišča je bila izdana 10. decembra 2008, takrat je zavetišče uradno pričelo z delom, izdal jo je veterinarski inšpektor Aleksander Sočič iz OU VURS Murska Sobota.


Lastniki zavetišča so se za začetek združili v Združenje oskrbnikov slovenskih zavetišč za zapuščene živali (ZOSZ), v katerem so bili imetniki podobnih zavetišč - Meli, Zonzani in Perun. Predsedoval je šef Melija, učili so se dobrih praks drug od drugega in Mala hiša je bila dobra učenka.  

Zapisniki in odločbe inšpektorjev iz prvih let delovanja so razkrili, da se lastniki zavetišča z zakonodajo niso kaj veliko ukvarjali, razlagali so si jo hudo po domače, v zavetišču pa naredili samo to, kar jim je bilo vsaj enkrat, po možnosti pa večkrat odrejeno z odločbo. V primeru neupoštevanja jim je grozila strašanska kazen 400 evrov, malenkost zanje. Da morajo dati psom igrače, je bilo odrejeno v treh odločbah, pa jih še vedno ni bilo, oziroma le v treh boksih. 

Še bolj zanimivo je to, da je isti inšpektor, ki je odobril odprtje zavetišča, v zapisniku 16. julija 2010 modro ugotovil, da zavetišče nima izolatorija! Naslovila sem to in druga vprašanje na Vido Čadonič Špelič, kako je to mogoče, a je sprenevedavo preposlala vprašanja OU VURS Murska Sobota, kot da ni ona odgovorna za delo svojih inšpektorjev.

Še bolj zanimivo je izigravanje zakonodaje in etike glede delovanja Sveta zavetišča. Ta je bil ustanovljen samo zato, ker je tako odredila inšpektorica šele dobrega pol leta po odprtju zavetišča. V Svetu zavetišča, če še sploh deluje, sta predstavnika imetnika zavetišča, Marjan Ivan Kerčmar, direktor Veterinarie, in neznan predstavnik Občine Moravske Toplice, katerega ime ne bi smelo biti varovan podatek in ki je obenem predstavnik kar vseh 27 občin pogodbenic. Nato še predstavnik VURS, izdajatelj odločbe o odprtju in modrec ugotovitve, da ni izolatorija, ter Andrej Števančec, predstavnik društev Društva prijateljev malih živali Mala hiša.

Takšni sestavi Sveta zavetišča v državi ni para. Mala hiša je izigrala zakonodajo in se izognila nadzoru nad lastnim delom tako, da je izrinila Društvo za zaščito živali Pomurja z ustanovitvijo lastnega društva. Prvi sestanek Sveta zavetišča je bil 6. julija 2009, Društvo prijateljev živali Mala hiša se je ustanovilo šele 4 dni pred tem. Takšen Svet zavetišča izgubi ves smisel, ker ne opravlja nadzorovalne funkcije, "nadzorujejo" le sami sebe. Kakšna je povezava med člani Sveta, ni dokončno jasno, vsekakor pa se lahko spomnite uvodnega dela o Mali hiši, kjer sem opisala miselnost okolja in prepletenost povezav. Neuradno naj bi bila predstavnik VURS in vodja zavetišča bivša sošolca in vodja naj bi večkrat ljudem povedal, da ga "VURSA ni strah, ker dovoli vse".

Društvo za zaščito živali Pomurja bi moralo biti vključeno v Svet zavetišča že zato, ker je bilo ustanovljeno pred društvom, ki je vključeno in ki deluje samo navidezno. Praksa boljših zavetišč je, da v Svet vključijo več občin, tudi več društev na svojem območju, a kot je že znano, Mala hiša hoče delovati čim bolj izolirano, da lahko dela, kar hoče. O Društvu prijateljev živali Mala hiša ne izvemo nič, Google ga sploh ne zazna, izdali so le zgibanko, ki razen sladkih risbic in besed ne pove nič, o njegovem predstavniku Andreju Števančecu pa le to, da je izdal dve odlični oceni na Googlu za Zavetišče Mala hiša ("tako urejeno zavetišče malo kje najdete, prav tako uslužbence") in Veterinaria d. o. o., "da boljše veterinarske postaje še nisem obiskal". Očitno jih je obiskal zelo malo. Lastna hvala - cena mala ... V njegovih google ocenah je še nekaj hvaljenja klobas, rebrc in zrezkov lokalnih gostincev. Res je ljubitelj živali.

Potem sem čez nekaj let odkrila, da se Svet zavetišča vsaj večino let delovanja očitno sploh ni sestal. Obrazložitev – ker se v vsem letu ni zgodilo "nič takega, zaradi česar bi se sestali, tudi višina posvojnine je ostala ista".

Nič takega?

Nekdo je opravljal veterinarsko dejavnost brez veterinarske licence. Sterilizacije psic samo na željo lastnika. V boksih je bil led, živali na betonu, na manj kot predpisanih minimalnih 5 stopinjah, bolne živali na manj kot predpisanih minimalnih 20 stopinjah in kot smo videli pri tihotapljenih psičkih, je tako še danes. Zavetišče ni imelo izolatorija, v improvizirani karanteni so bile živali krajši čas od predpisanega. Mačjo kugo so imeli že nekajkrat. V skupinskih boksih je bilo preveč mačk, lahko bi jih bilo največ 6, je določil inšpektor. Evidence nepopolne, nobene preglednosti, koliko živali in kaj se zgodi z njimi, v CRP se živali ni vnašalo sproti. Če zavetiškega veterinarja opozorite na slabo delo (gre za izjemno slabo usposobljenega veterinarja) in predlagate dobro prakso kakovostnih veterinarjev, vas zavrne s posmehom. Mačke, tudi mladiče, se neuradno odlaga kar v gozdove, kakšna je možnost preživetja, je jasno. Obvezno 24-urno dežurstvo je glede na izkušnje ljudi vprašljivo. Živali se dolgo ni oglaševalo, oglaševanje je še zdaj pomanjkljivo, samo na spletni strani, oglasi psov skopi, z le osnovnimi podatki, pri vsakem pa škrta in neosebna pripomba, da je pes "prijazen in igriv", nič drugega ne znajo povedati o njih. Oglasa za mačke še nisem videla. Niti na Facebook se jim ne da, tam je le Veterinaria, ki pa oglašuje le tuje živali, ne zavetiških. Naj razume, kdor more.

Prepoznavnost zavetišča je bila ves čas nikakršna, odprtosti do javnosti, sodelovanja skoraj ni. Občasno jih obiščejo učenci, dijaki, študentje, a to so enkratni obiski. Vprašanje, koliko je kakovostnih prostovoljcev. Delovni čas oziroma uradne ure so neprilagojene sodobnemu načinu življenja z dolgimi delavniki. Vse delovanje zavetišča je osnovano na minimumih, da je osebju lažje, potem pa ne dosegajo niti teh minimumov. Če je zavetišče preškrto, da bi psom kupilo igrače, bi vsaj lahko zaprosili javnost, naj jih podari. Da ne omenjam komunikacije zavetišča – na pošto najraje ne odgovori, morda le, če gre za dostop do informacij javnega značaja, pa še takrat ni nujno. 

Slaba strokovna usposobljenost, slab odnos do živali, do javnosti. Isti problemi torej ostajajo že ves čas, vsa leta, po mnenju zavetišča pa vse to ni "nič takega, zaradi česar bi se Svet zavetišča sestal".  

Leta 2012 je Policijska uprava Murska Sobota priredila okroglo mizo o zaščiti živali. Direktor Veterinarie je pripravil referat, v katerem je jasno poudaril, to je pisalo tudi na prosojnicah, da je pes krdelna žival in se naveže na človeka, mačka pa je teritorialna žival in nima želje po bivanju s človekom. Ali so se v vseh letih dela z živalmi sploh naučili česa? 

Seveda pa imajo moč, kar radi jasno pokažejo. Direktor Veterinarie je član Upravnega odbora Veterinarske zbornice Slovenije.  Mišice so radi pokazali tudi s tem, da nekdanjega kolega, ki ima sedaj svojo veterinarsko ambulanto, prijavili zaradi nameščanja zapuščenih živali. Očitno hočejo ustaviti vsakogar, ki bi jih oviral pri možnosti zaslužka. UVHVVR je ostro ukrepala, ker to pač ni Mala hiša, da bi bili popustljivi. Za najdeno žival ni milosti. V zavetišču bo oddana v prve roke, večja možnost je, da jo odvržejo nekam v gozd, kjer je možnost preživetja vprašljiva (če je mladič – nična), možnost pa je tudi, da bodo odkrili kakšno bolezen (vprašanje, kakšne kakovosti so testi) in bo evtanazirana. Kaj bi v takšnem primeru z mačko naredili vi?

Nič čudnega, če ljudje iščejo drugačne možnosti.

Veliko zapisnikov, odločb, sprehajanja inšpektorjev po zavetišču, preverjanja rokov veljavnosti cepiv in evidenc, raznih birokratskih zadev, živali so bile še najmanj pomembne. Tehnični pristop, vseeno je, če se pregleda tovarna mesnih izdelkov ali zavetišče za zapuščene živali. Zavetišče pa po kupih odločb deluje bolj ali manj isto kot v začetku delovanja. Pomemben je le zaslužek, biznis z občinami se očitno še kako izplača. Erar nam pove, da je zavetišče v 10 letih zaslužilo 1.349.199,12 EUR, Zavetišče Turk denimo, ki deluje že 15 let, torej 5 let dlje, pa 872.623,66 EUR.

Zanimivo je vprašati občine pogodbenice, kako to, da niso v Svetu zavetišča in kako nadzorujejo porabo lastnih sredstev. Vprašala sem le nekaj naključno izbranih – občine Radenci, Ljutomer, Šalovci, Lendava. Ene trdijo, da so vključene preko skupnega predstavnika, ene trdijo, da niso vključene in ne pojasnijo, zakaj. Vidi se, da sploh ne razumejo, za kaj gre. Prepričane pa so, da nadzorujejo porabo sredstev, čeprav se jim ne sanja in jih niti ne zanima, če plačujejo tudi sterilizacije, ki niso bile opravljene. Občina Lendava je plačevala tudi nameščanje v izolatorij, ki ga ni bilo, pa tudi oglaševanje živali, s katerim zavetišče sploh ni imelo nobenih stroškov. Nekatere so plačale račune, iz katerih je bilo razvidno plačilo 5 oskrbnih dni za mačke, a ni bilo razvidno, če je šlo za 5 mačk, ki so bile tam en dan ali je bila tam ena mačka 5 dni. Nobene sledljivosti živali. Podatki v Poročilu Občini Moravske Toplice za leto 2014 je pri podatkih o mačkah vsaj meni povsem nejasno.


 
 

Občine bi morale čutiti odgovornost do davkoplačevalcev in njihovih sredstev in bi morale biti vključene vse. V izogib temu, da bi preveč ljudi sedelo na sestankih, če je to razlog, pa bi se lahko uvedlo t. i. načelo rotacije, da bi vsako leto bili vključeni določeni predstavniki občin. Vse se da hitro dogovoriti, če je volja. Te ni, le blažena nevednost, samo da je čim manj dela, ne zavedajo se, da imajo ne le pravico, ampak tudi dolžnost nadzora porabe javnih sredstev. Imajo srečo, da se kljub pozivom še vedno ne zgane Računsko sodišče.

Edina občina, ki ji ni bilo vseeno, je bila Mestna občina Murska Sobota (v nadaljevanju MOMS).

Upravičeno so nasprotovali temu, da občine ne morejo vplivati na višino cene storitev, niti ne morejo nadzorovati porabe javnih sredstev. Samo v juniju 2010 je zavrnila plačilo dveh računov, ker so ugotovili, da nekatere storitve niso opravljene, zaradi nepravilne oskrbe in nepravilno zaračunanih dni oskrbe. Pripombo so imeli tudi na hrano za pse slabe kakovosti. Hoteli so biti vključeni v Svet zavetišča, a jim Mala hiša tega ni hotela omogočiti. Nekaj časa so imeli pogodbo sklenjeno z Zavetiščem Maribor, skupaj s prevozom (60 km v eno smer) je bila cena oskrbe nižja kot v 5 km oddaljeni Mali hiši. Žal je to trajalo samo do leta 2012, ko je Zavetišče Maribor prevzela Snaga.

Zaradi slabih izkušenj z Malo hišo je MOMS podala predloge za spremembo zakonodaje, v katero je bilo vključeno tudi nujno obvezno čipiranje vseh mačk, da zavetišča več ne bi smela biti gospodarske družbe, enotne cene storitev, opozorili so na slab nadzor VURS. Vsega naštetega Državni zbor ni hotel upoštevati. MOMS je od VURS zahteval pojasnilo, zakaj v Svetu zavetišča Mala hiša ni občin pogodbenic, in dobili lažno razlago zakonodaje, češ da vključitev ni nujna, ker je Mala hiša gospodarska družba in da zanje Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali ne velja! Povsem absurdna razlaga, tako delujejo naše institucije in zaradi tega smo tako amaterska in propadajoča država.

Za konec posebej poudarjam, da ne želim nikogar odvračati od posvojitev v Zavetišču Mala hiša. Nasprotno. Zavetišče ni dom, je le zavetišče. V slabih zavetiščih pa so ogrožena tudi življenja živali. Posvajajte jih, živali niso krive za to, kje pristanejo.

ZGODBE

Moj obisk Zavetišča Mala hiša

Moj edini obisk v zavetišču je bil že leta 2009. Najprej sem si ob spremstvu vodje lahko ogledala del s psi, v boksih je bilo nekaj psov. Psa, ki sta prej živela skupaj pri istem lastniku, sta bila ločena. Boksi so namreč tako ozki, da se večji pes v njem komaj obrne, dva psa sta težko nameščena skupaj. Spomnim se neke prestrašene psičke, ki se je vrtela v krogu in grizla svoj rep. Bilo je marca, mrzlo, psi na golih tleh. Povedal je, da vse živali hitro oddajo. Nato smo prišli do vrat, prižgal je luč, prostor brez oken, videla sem nekaj metrskih boksov za mačke, v enem so bile štiri. Bile so povsem nesocializirane prostoživečke, vodja pa je trdil, da jih hodijo božat. Pogledala sem eno, rekel je zanjo, da je "divja". Povedal je še, da so mačke tam že en mesec. Kaj so delali s prostoživečimi mačkami v boksu en mesec, ne da bi jih socializirali, ne vem, ob normalni skrbi bi bila vsaka v tem času že socializirana. Vprašanje, kaj je bilo z njimi po enem mesecu, če so bile res toliko časa tam. Ves čas se je čutil odnos vodje zavetišča do živali. Negotov, kot da ne ve, kaj si začeti z njimi. V zavetišče nisem več šla, ker so vedeli, da ne mislim nič dobrega o njih, zato me od takrat gledajo s prezirom. Verjetno me v zavetišče ne bi več niti spustili.

Pisna pričevanja

Pri zgodbah objavljam le pomembne dele, brez podatkov, na podlagi katerih bi lahko bili viri prepoznani, zaradi pristnosti v zgodbah ni drugih popravkov. Avtorjem se za zgodbe iskreno zahvaljujem.

1. "Napišem vam svojo izkušnjo z zavetiščem Mala Hiša. Letos smo iz tega zavetišča tik pred 30-dnevnim rokom posvojili mačka. Bilo nam je jasno, kaj ga tam čaka, saj ni bil več mlad,  zato smo ga vzeli ven in mu poiskali nov dom, ki ga je tudi potem dobil. Srček zdaj uživa max, zlati muc je dobil svojo novo priložnost. Če bi ostal tam, ga sedaj ne bi več bilo. Skratka maček je bil cca 28 dni tam in sploh niso vedeli, da je gluh, imel je ogromno zdravstvenih težav, (vnetje ušes, bakterije v urinu in blatu, ni bila sanirana poškodba repa, bolhast je bil, pozabili so na 2 odmerek cepiva)….naknadno smo morali sanirati zaplete po kastraciji…..itd. V tem času odkar je bil v zavetišču, ga niso nič zdravili, verjetno niti pogledali prav ne. Nestrokovnost na višku in tam delajo ljudje, ki ne bi smeli biti tam, brez čuta za živali."

Dodane tudi slike mačka v zavetišču in v novem domu, a jih ne morem objaviti zaradi možnosti razkritja vira.


2. "… Psička B. je s sestrico živela v gozdu. Obe psički sta bile čist nesocializirane, plahe… bolje rečeno panične na vse kar se je premikalo. Sestrica je po treh dneh umrla za parvo..torej so bile kletke in posode okužene… saj se kletke čistijo le z curkom vode. B. je ostala zdrava. Noro smo se vsi okrog nje trudile, da bi psičko socializirali… vsaj do te mere, da bi lahko šla v nov dom. Uspevalo nam je...in to kar dobro. Sicer počasi, vendar napredek je bil viden. Problem je nastal, da se je psička preveč fiksirala na nas in ko so prišli obiskovalci, se je zopet vračala k staremu vzorcu. Takrat sem začela razmišljati, da bom mogla za B. najti drugo pomoč. Kontaktirala sem društvo ...  prosila za pomoč in društvo me ni pustilo na cedilu. Kontaktirali so zavetišče in so se praktične vse že zmenili. Vem samo to, da je nekdo iz društva še enkrat poklical v zavetišče, da povprašajo do kdaj morajo priti po B. in so v šoku ugotovile, da so jo še isti dan ko so prvič poklicale, takoj evtanazirali... Zavetišče velja v mojih očeh, ker sem pač tam delovala kot prostovoljka, kot zelo slabo. Za moje dobro počutje, ker pač nisem več zmogla, sem zapustila zavetišče...še prej sem pa vkorakala v pisarno direktorja. Kaj mi je rekel za B.? šlo se je za nesporazum."

3. "Prijateljica me je prepričala, da z Vami delim izkušnjo iz tega zavetišča. Imam sicer le eno izkušnjo, vendar mi ni bilo jasno kako in kaj si naj mislim glede vsega skupaj. Živim ob kar precej prometni cesti, kjer se na vsake toliko zgodi, da kakšna oseba iz avtomobila odvrže kakšno muco, pa naj je to starejša muca ali mladič. Tako se je lani v novembru ali oktobru to zgodilo, da je po našem dvorišču skakal mladiček (žal ne vem, če je bil samček ali samička). Ker me je skrbelo zanj, namreč je muc skakal proti cesti, sem ga poskusila zvabiti v našo zunanjo "garažo", kjer je bil vsaj v zavetju in sem mu tam nastavljala hrano. Žal, v hiši muce nisem mogla/smela imeti, naši se niso strinjali, sem bila v dilemi kaj storiti. Zunaj mačke ni pametno imeti, ker so nam jih že ogromno avtomobili povozili, pa nam je zmeraj bilo težko,. Zato sem klicala prijatelja, naj odpelje muco (v primeru, da mu jo uspe uloviti) v zavetišče v Mursko Soboto. Ko sem opravila prijavo na občini, sem poklicala v zavetišče. Sem zelo radovedna oseba, hkrati me vedno zanima kaj, kako in koliko časa se dogaja z živalmi. Tako sem tistega zaposlenega vprašala, kaj bodo z muco, pa je rekel, da ji bodo dali predpisana zdravila/injekcije in razumela sem ga, da je mislil, da pač če muca prenese vsa ta predpisana zdravila, da bodo jo dali v posvojitev, in razumela, da očitno ne preživi vsega tega vsaka žival. Način kako mi je razložil, mi je vse to jasno prikazal, res pa je, da se lahko motim. Nato je rekel, da po določenem dnevu mačko izpustijo, če je noben noče, ker se mačke v naravi same znajdejo. Bila sem popolnoma šokirana, ker se ne spoznam spet tako na živali, sem mislila, da tiste divje verjetno res, pa da premislijo katere spustijo v naravo. No, čakala sem sliko male muce, ki bi iskala nov dom, vendar slike nikoli ni bilo gor.  Zavedam se, da sem storila napako, ker bi muca zdaj pri nas še živela, imela lepo življenje, če bi naše prepričala, da bi jo imeli v hiši. Ampak sklepam, da je že od takrat čez mavrico - žal! Ne morem trditi zagotovo, vendar je odziv zaposlenega bil preveč čuden, hkrati pa se mi zdi, da marsikatera žival pri njih konča z evtanazijo."

4. "Pred 10 meseci sem vzela iz zavetišča Mala hiša simpatično psičko. Zelo sem vesela da sem je dobila ampak me je zmotilo to da sem morala plačati 152,59 EUR. Če nebi plačala mi je nebi dali. Še vedno nemorem verjeti da je toliko bilo. Na računu mi piše: Vakcinacija psa-steklina, upravne takse, vakcinacija – pes, sterilizacija, anestezija, potrošni material, interna, potrošni material kirurgija, vakcina-eurican, pavšal za psa."

Niso ji razložili, zakaj je morala plačati poseg, glede na to, da naj bi ga plačala občina.

Ustna pričevanja

Zgodba priče, ki je videla premestitev begunskih psov novembra 2015:

"Ko je bil begunski val, so prišli v zavetišče tudi begunski psi. Po enem tednu so bili po dogovorom z Zavetiščem Turk in inšpektorico iz drugega območnega urada premeščeni v Zavetišče Turk, zaradi nižje cene oskrbe, ki jo je plačala država. Mesečna oskrba pri Turku je stala toliko kot prej tedenska. Premestitvi psov je poleg navedenih prisostvovalo tudi nekaj prostovoljcev. Slišati je bilo opazko inšpektorice, da bi bilo potrebno v tem zavetišču marsikaj urediti. Vodja Male hiše je pomagal pri nameščanju psov v boks. Vzel je manjšega psa, ki se je nervozno obrnil, sploh ga ni poskusil šavsniti, a ga je vodja vseeno označil za agresivnega. Ni mu bilo jasno, da so to prestrašeni psi, ki so preživeli marsikaj. Majhnega psa vodja zavetišča ni bil zmožen dati v boks, tako se ga je bal. Lastnik novomeškega zavetišča ga je brez težav dal v boks, psi so bili mirni tudi med vožnjo. Vodja kot da se boji živali, nima pojma, veliko psov kar označi za agresivne, sem potem slišala. Potem pa se jih evtanazira zaradi tega."

Nekateri posnetki na internetu dokazujejo, da so vsi sprehajalci psov bolj veseli in imajo do psov bolj sproščen odnos kot vodja zavetišča, fotogalerija, slika 13.

Iz nekaterih fotografij v povezavi je razvidno, da imajo povodce v rokah otroci in da so mačke zaprte v bokse, tudi če niso več v karanteni. Humano zavetišče uredi mačjak oziroma namestitev izven zavetišča. Če pa je to karantena, pa bi bilo prepovedano, da ljudje vstopajo vanjo.

Povzetka naključnih informacij
 
- Gospa je pred blokom videla psa, ki se je že nekaj časa zmedeno potikal okrog. Klicala je zavetišče, pa so ji rekli, da "oni zdaj ne morejo priti, naj ga kar sama ujame". Ker ga ni mogla in tudi sosedje ne, je klicala še enkrat, spet so jo zavrnili. Pes je nato izginil.
 
- Zagotovo ni bilo 24-urnega dežurstva, ki so ga dolžni izvajati, tudi 17. julija 2013 okrog pol desetih zvečer. Znanca sta našla mačko, klicala zavetišče. Ker je bil klicatelj znanec vodje zavetišča, se je slednji oglasil in povedal, da je na morju. Mačko sta odnesla k znanki, ki jo je kasneje posvojila. 

 

Barbara

 

Prejšnje Barbarine kolumne: 

 

Barbarina kolumna: Kori, medved in drhal

Barbarina kolumna: Pika

Barbarina kolumna: Borut Pahor in njegov odnos do živali

Barbarina kolumna: Rešimo Muro!

Barbarina kolumna: Požreti banane, načela in imeti se fajn

Barbarina kolumna: O noči čarovnic

Barbarina kolumna: O odstrelu medveda

Barbarina kolumna: Pes iz Murske Sobote

Barbarina kolumna: Mačke

Barbarina kolumna: Poskusi na živalih

Barbarina kolumna: Dve zgodbi, golobja in zavetiška

Barbarina kolumna: Beseda ni konj

Barbarina kolumna: Rejne živali, izkoriščane in prezrte

Barbarina kolumna: Preveč nas je!

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

Barbarina kolumna: Živali v šolah

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

STARČKI SO ZAKON!

  • V zadnjih tednih na našem portalu predstavljamo zgodbe "starčkov", ki bodisi v slovenskih zavetiščih ali v varstvu društev proti mučenju živali že nekaj časa čakajo na tistega pravega človeka. Ste to morda vi?

Zadnji oglasi

Oddajo se: 14-letni Lars nujno potrebuje nov dom
Kuža LARS isče novi dom: Pes mešanec, belo rjave barve, kastriran, čipiran ter cepljen, star 14 let. Vajen je bivanja v...
Izgubljeni: V okolici Izole se je izgubil 3 leta star mešanček
V okolici Izole se je izgubil 3 leta star mešanček med nemškim in škotskim ovčarjem. Sliši na ime Rocky in ima...
Najdeni: V gozdu najdena psička
V Zavetišče Ljubljana so včeraj popoldan sprejeli psičko na sliki. Najdena je bila v gozdu na Vrhovcih. Videti je negovana, vendar pa ni...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno