Novi začetki prinesejo s seboj dobro mero vznemirjenja, veselja, velika pričakovanja, pa tudi precej odgovornosti. Ne glede na to, ali je naš novi družinski član 'zgolj'  za popestritev družinskega življenja ali pa ga želimo skaliti v aktivnega pasjega tekmovalca, je prav, da naš pasji spremljevalec obvlada osnovni bonton.

S tem bo okolica mnogo lažje sprejela našega štirinožnega prijatelja, predvsem pa se bomo sami mnogo bolj sproščeno in samozavestno podali novim dogodivščinam naproti, saj bomo prepričani v zgledno vedenje svojega psa. Pri vsem skupaj pa ne smemo pozabiti na najpomembnejši dejavnik – na našega psa. Če ga bomo že od zgodnje mladosti sistematično in z občutkom navajali na srečanja z živim in neživim okoljem, mu takšne in drugačne pustolovščine ne bodo predstavljale nepotrebnega (in nezanemarljivega!) stresa. 

Je kdo za volanom?

Prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen, če želimo psa popeljati v širni svet, je, da nam pes zaupa. Pes mora videti in vedeti, da nadzorujemo situacijo, da ima v nas oporo, da opazimo njegove morebitne težave in se nanje odzovemo, skratka, da smo – vodniki. Vodniki, ki vemo, kaj počnemo, in ga skozi nove situacije vodimo potrpežljivo in z razumevanjem. Če bo pes prepričan, da smo »za volanom« in ga bomo gotovo pripeljali varno do cilja, se bo lahko v našem odnosu in v novih okoliščinah hitreje sprostil in soočil z morebitnimi ovirami na poti.

Mali zobatci

Ena od najpogostejših težav, s katerimi se srečujemo vodniki psov, je grizenje rok. Šavsanje po rokah in nogah je sicer povsem tipično in normalno vedenje psov, predvsem mladičev in najstnikov, kar pa ne pomeni, da ga moramo prenašati. Ljudje imamo mnogo tanjšo kožo kot psi, pa tudi z dlako nismo zaščiteni, zato so lahko posledice grizenja ali grizljanja hitro vidne. Mladički se načeloma že v leglu (na)učijo 'zavore ugriza' (ang. bite inhibition), torej občutka, koliko lahko partnerja med igro ugriznejo. Njihova pasja mama ali sorojenci jim to, da je šel z močjo ugriza predaleč, lahko pokažejo na več načinov. Če so preveč grobi z uporabo zob pri sesanju, bo pasja mama najverjetneje vstala in takšni mladiči bodo morali do nadaljnjega počakati na hrano. Pretiravanje pri grizenju v igri z bratci in sestricami se bo končalo ali z nenadno prekinitvijo igre ali pa z ogorčenim krikom in protinapadom. Mladiču bo kmalu jasno, do kod še lahko gre, in se bo naučil uravnavati moč ugriza.

Podobne meje moramo vzpostaviti tudi sami, še sploh pri psih, ki so nagnjeni k šavsanju in ščipanju, zaradi česar lahko predvidevamo, da bo grizenje vedno hujše (nekateri ovčarji, terierji, pinči ...). Najbolj mila kazen, pa ponavadi že kar učinkovita, je kratka prekinitev igre, torej iz situacije odstranimo bodisi sebe, bodisi psa. Kazenski »time out« naj bo kratek, od minute do največ nekaj minut. Za bolj nežne pse je včasih dovolj že glasen in dramatičen 'Aaaaauuuu!'  (obvezno pospremljen z obmirovanjem ali kratkim umikom rok), s katerim psičku povemo, da je šel predaleč. Nikakor pa ne smemo med njegovim vztrajnim in nezmanjšanim grizljanjem javkati in cviliti, saj si mladič to lahko tolmači kot sodelovanje pri igri ali pa v njem še dodatno zbudi željo po grizenju (ker cvili tudi ujeti plen). Pri res zavzetih »grizlijih«, ki ne pokažejo prav nobenega sočutja in niti trohice vljudnosti, pa smo lahko tudi mi bolj strogi – mladička nežno, a odločno primemo v naročje ali ga pridržimo na tleh, kot bi ga želeli dvigniti v naročje, in ga enostavno imobiliziramo, čemur včasih sledi krajša epizoda ihte, ki jo ignoriramo. Pomembno je, da se pes ne počuti napadenega ali ogroženega, želimo mu le dopovedati, da s takšnim pristopom ne bo dosegel ničesar. Ko se mladič umiri, ga mirno pohvalimo in izpustimo. 

Ker pa vemo, da ni dovolj, da psu le dopovemo, kaj je narobe, ampak mu moramo predvsem pokazati, kaj je prav, je ključno, da ga naučimo ignoriranja prihajajočih rok oziroma lepe igre. Psa torej čimvečkrat prestrežemo, preden bi naredil 'narobe' in ga pohvalimo, tako da mu niti ne damo možnosti za nezaželeno vedenje, temveč negujemo zaželeno in mu 'vcepimo' pravilni vzorec. Podoben pristop velja pri igri. Če se pes preveč razvname in začne zobe namesto na igrači uporabljati na nas, igro v trenutku mirno in odločno prekinemo. Zobje na roki = konec igre! Vsakič, ko se igra vljudno, pa ga srčno pohvalimo in mu po koncu igre damo možnost, da njegova igriva vnema počasi popusti, recimo tako, da mu za konec po tleh potresemo par priboljškov, sicer se hitro zgodi, da ob umiku igrače in nenadnem koncu v njem ostane še nekaj boja, ki ga potem sprosti na naših rokah.

Pa še en nasvet v zvezi z igro: v obdobju menjave zob, to je pri večini psov med četrtim in šestim mesecem starosti, bodimo zelo pozorni na pravilno in nežno igro z igračami, saj mu lahko med vlečenjem za igračko izruvamo katerega od majavih mlečnih zob.

Vljudni pristopi

Pogosto nezaželeno vedenje je tudi skakanje po ljudeh. Tako kot pri grizenju, se raje lotimo utrjevanja želenega vedenja, namesto grajanja in kaznovanja neželenega. Uporabimo podobno metodo, le da tu namesto mirnosti ob bližanju roke proti psu učimo, da pri srečanju z osebo miren. Psa potrdimo (kliknemo ali uporabimo posebno besedo), pohvalimo in nagradimo, ko se mu približamo ali se nam približa druga oseba, s čimer preprečimo, da bi se pes vzep ka človeka. Kmalu bo ob prihodu človeka v pričakovanju nagrade veselo sedel ali pa nas bo gledal, kar seveda izkoristimo za obilno pohvalo in mirno nagrado. Če psa nagradimo s hrano, ga nagradimo nizko pri tleh, da ne bo dobil vtisa, da do nagrade hitreje pride, če se vzpne na nas. 

Povsem enak princip lahko uporabimo pri srečanju drugega človeka s psom. Ko se mu približamo, pritegnimo pozornost svojega psa in mu pokažemo, naj se usede. Če pes ostaja vznemirjen v bližini drugega psa, ga odpeljimo stran. Prav tako se preprosto obrnemo v drugo smer, če se s svojim psom bližamo drugemu vodniku s psom in nas hoče naš štirinožec na vsak način potegniti v njuno bližino. Naučimo ga, da se k drugim psom pristopi čimbolj mirno, vljudno in sproščeno. Razlogov za to je precej – vsekakor ni prav zabavno biti na 'sprejemni' strani, torej biti vodnik s psom, ki se mu bliža drug pes, ki za seboj divje vleče svojega vodnika v našo smer. Včasih je težko oceniti, ali je pes le tako neznansko vesel in 'malce' nevzgojen ali pa njegovi nameni le niso povsem nedolžni. Po drugi strani je tudi prijazen in v osnovi neškodljiv pes lahko 'škodljiv' – morda je naš pes starejši ali pa ima telesne ali vedenjske težave (morda je v preteklosti doživel napad in se tujih psov boji) in mu vsekakor ne bo koristilo, če ga bo nadlegoval tuj pes. Prav tako na svojo okolico ne bomo naredili najboljšega vtisa, če bo naš pes videti kot divjak, ki se bo ob prvi priložnosti pognal v mimoidoče ljudi ali pse, ne glede na namene.

In ne nazadnje: s takšnim štirinožcem nasploh zmanjšujemo strpnost okolja do psov in njihovih skrbnikov. Ravnajmo torej pametno in se zavedajmo, kakšno pot si tlakujemo s svojim ravnanjem!

Urška Medvedšek