Mitko: Žrtev sistema, ki je pozabil na sočutje
Mitko. Ime, ki nas mora opomniti na to, kako daleč smo kot družba sposobni ignorirati trpljenje živali. Bil je eden izmed medvedov v Sloveniji, ki so postali žrtve neustreznih pogojev in brezbrižnosti uradnikov. Več let je bil zaprt v neprimernih, grozljivih razmerah na turistični kmetiji Abram na Nanosu. Svoj zadnji dih je izdihnil brez upanja na rešitev, v okolju, ki mu ni nudilo nič drugega kot bolečino in osamljenost.
Mitkova zgodba razkriva grenko resnico o našem odnosu do prostoživečih živali in vpije po odgovoru, kje so meje naše človečnosti. Slovenske institucije so ponovno padle na izpitu, ki meri njihovo sposobnost spoštovanja in izvajanja zakonov s področja zaščite živali. Dejstvo je, da Mitko v 26. letih ni bil deležen veterinarske oskrbe in ni imel zagotovljenih osnovnih življenjskih pogojev. Njegova kletka ni nudila dovolj prostora za gibanje, prav tako pa so bile popolnoma zanemarjene njegove osnovne zdravstvene in psihološke potrebe. Kljub večkratnim opozorilom nevladnih organizacij, strokovnjakov, posameznikov in razpoložljivim rešitvam se ni spremenilo nič.
Nevladne organizacije smo vztrajno ponujale pomoč in predlagale preselitev v ustrezno zavetišče za medvede v naravi, kjer bi Mitko lahko preživel preostanek svojih dni v miru, z ustrezno veterinarsko oskrbo. Kljub tem prizadevanjem so oblasti izbrale pot ignorance. Tik pred iztekom roka, ko bi moral Mitkov lastnik po zakonu izboljšati pogoje bivanja, česar v 26. letih ni storil, so lastnik, veterinar in inšpektor sprejeli odločitev o evtanaziji. Ta kruta odločitev bi lahko bila preprečena, če bi se Ministrstvo za naravne vire in prostor pravočasno odzvalo na opozorila strokovnjakov in aktivistov. Namesto, da bi mu omogočili življenje v primernem okolju, so ga obsodili na smrt.
Mitkov lastnik je dolgo grozil, da bo medveda usmrtil, saj ni mogel zagotoviti zakonsko določenih pogojev za njegovo bivanje. Vendar ga kljub temu ni bil pripravljen prostovoljno izročiti v zavetišče, kjer bi mu lahko nudili boljše pogoje. V januarju 2024 je veterinarski inšpektor v svojem poročilu zapisal, da lastnik razmišlja in govori o evtanaziji Mitka, ker mu ni zmožen zagotoviti ustreznih življenjskih pogojev. Isti inšpektor je v svojem poročilu trdil, da je Mitko v dobrem zdravstvenem stanju. Mitko bi lahko še vedno živel, če bi mu omogočili preselitev v ustrezno zavetišče za medvede. Namesto tega so se odločili za najhujši možen ukrep – evtanazijo.
Ta odločitev ni posledica nevednosti, temveč sistematičnega pomanjkanja empatije do prostoživečih živali. V tej zgodbi odgovornost ne nosijo zgolj uradniki in inšpektorji, temveč tudi mediji, saj pogosto poveličujejo dejanja tistih, ki živali izkoriščajo za osebne koristi, in jih prikazujejo kot rešitelje. Pravi rešitelj bi storil vse, da bi medved končal svoje življenje v naravnem zavetišču, kjer bi mu bili zagotovljeni primerni pogoji in veterinarska oskrba, ne bi ga zapiral v kletko, grozil z njegovo usmrtitvijo in nazadnje to grožnjo tudi uresničil. Žal so mu pri tem pomagali ravno tisti, ki bi morali skrbeti izključno za dobrobit medvedov.
Vsi so vedeli, da Mitko trpi, a nihče ni želel prevzeti odgovornosti za njegovo rešitev. V svetu, kjer lahko birokracija postane orodje za zavlačevanje in neaktivnost, je Mitko postal žrtev sistema, ki ga ni obravnaval kot živo bitje, ampak kot problem, ki ga je treba odpraviti s čim manj zapletov.
Mitko ni bil edini medved, ki je trpel v neprimernih pogojih. Trenutno v Sloveniji še vedno živijo trije medvedi, ki čakajo na boljšo prihodnost – če jim bo ta sploh kdaj omogočena. Mici je zaprta v kletki pri Lovskem domu Stol - Pri medvedih, v Žirovnici. Maša je zaprta pri Gostilni Tušek v Kočevju. Tim živi v kletki v Zooparku Rožman, kjer so nanj pred leti streljali in ga hudo ranili. Vsi trpijo podobno usodo kot Mitko. Vsi trije živijo v ujetništvu, v okoljih, ki jim ne morejo zagotoviti niti osnovnih pogojev za dostojno življenje.
Te medvede so zaprli v kletke in jih še danes, kljub prepovedi, prikazujejo kot atrakcijo za obiskovalce. V resnici pa gre za nehumano ravnanje, ki bi moralo biti v sodobni družbi nesprejemljivo in prepovedano. Vsaka žival ima pravico do svobode, do življenja v naravnem okolju ali v primeru naših medvedov do življenja v zavetišču v naravi, kjer lahko izrazi svoje naravne instinkte in potrebe. Mi pa smo kot družba dopustili, da jih zapirajo in izkoriščajo za osebne dobičke in zabavo.
Usoda Mitka nas je opozorila, kako nevarno je odlašanje in pomanjkanje odločnosti. Ne smemo ponoviti te napake. Ne smemo dovoliti, da se zgodba Mitka ponovi. Naša naloga je, da preprečimo trpljenje živali, ki so zaradi ignorance in brezbrižnosti ljudi postale le še ena številka v sistemu.
Mici, Maša in Tim potrebujejo našo pomoč – zdaj, preden bo prepozno. Zavzemimo se zanje, kot bi si želeli, da se nekdo zavzame za nas, če bi bili na njihovem mestu.
Nevenka Lukić Rojšek
Društvo za dobrobit živali AniMa
Fotografija je simbolična: Dreamstime
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.