Največje napake, ki jih skrbniki delamo pri vzgoji psov!

Tisti, ki že leta delamo s psi, se večkrat srečamo z določenimi napakami vodnikov. Motiti se je človeško, pravijo, poleg tega pa vsi vemo, kako prepričljive znajo biti pasje oči. Vendar pa nam določene napake lahko pošteno zagrenijo življenje in vplivajo na naš odnos, s psom in okolico, nenazadnje tudi na kakovost našega 'pasjega' življenja.  

 

Poglejmo, kje vodniki večkrat podležemo in katerim pogostim napakam se lahko izognemo, ko v življenje sprejmemo novega pasjega prijatelja.

 

  1. Premlad je še za šolo ...

Za šolo in učenje nikoli ni prezgodaj (pa tudi prepozno ne)! Z malo šolo lahko začnemo, čim je mladiček cepljen, za učenje osnov, navajanje na živo in neživo okolico ter krepitev medsebojnega odnosa pa spodnje starostne meje ni. Seveda moramo upoštevati telesne (ohlapne vezi, nerazvite mišice itd.) in umske (kratka zbranost, hitra utrujenost ...) omejitve pri mladiču. Z ''resnim'' delom lahko začnemo že zelo zgodaj, če je s tem mišljeno, da psa pripravljamo na kasnejše življenjske situacije ter osnove, ki jih mora obvladati vzoren pasji državljan, vemo pa, da se tudi do ''resnih'' stvari lahko pride večinoma z igro, veliko mero pozitivnosti ter dobre volje.

 

  1. Tole (vstavi poljubno neželeno vedenje) bo prerastel, to je samo faza

Po prvih nekaj dneh v novem domu, ko se pes pri nas počuti domače (in se tako začne tudi obnašati) in je naša evforija ob prihodu novega člana malce izzvenela, pogosto opazimo tudi nekaj manj simpatičnih vedenj, ki običajno pridejo v paketu z vsakim psom, sploh pa mladim – grizenje rok, skakanje v ljudi, zaganjanje v druge pse, vlečenje na povodcu, kraja hrane ... Nekaj je odvisno od pasme, nekaj od samega značaja psa, malo tudi od okoliščin. Določeno starostno obdobje seveda pripomore k določenim vedenjem, kar pa nikakor ne pomeni, da se usedemo in gledamo na uro ter čakamo, kdaj bo to obdobje minilo. Neželeno vedenje se lahko stopnjuje in iz posameznih prekrškov razvije v ustaljen vzorec, mi pa se ujamemo v začaran krog, ko odlašamo z delom, ker bo morda težava izzvenela, se morda celo izogibamo določenim situacijam, vedenje se pa s tem še dodatno utrdi. V primeru, da naš pes torej kaže neko neželeno vedenje, pomislimo, od kod izvira, posvetujmo se s strokovnjakom in se tega sistematično lotimo, tako da bo naše življenje s psom prijetno in harmonično sobivanje, ne pa bežanje pred določenimi situacijami.

 

  1. Dosledno nedosledni

Pravilo, pri katerem velika večina vodnikov klavrno pogrne, je pravilo doslednosti. Zdi se, da ima še vedno veliko ljudi precej zadržkov pri svojih psih uveljavljati red in postaviti pravila. Brez potrebe, saj red in disciplina ne pomenita tiranije, pač pa sta osnovi za zdravo in stabilno skupnost (krdelo, družino ...). Prav je, da pes ve, kakšna so pravila igre in kaj se od njega pričakuje. In prav je, da ima igra mnogo pravil, ki pa se jih seveda moramo vsi dosledno držati. Naj bo psu jasno, da z izsiljevanjem ne pride nikamor, da določenih stvari ne toleriramo in da bo vzorno vedenje primerno nagrajeno. Pravila naj bodo črno bela, vedno in povsod, saj je nedoslednost nekaj najhujšega, kar lahko doleti naše pse. Pes, ki ne ve, ali bo danes skakanje po vodniku nagrajeno s pozornostjo in božanjem ali kaznovano z vpitjem, živi v znatno večjem stresu kot pes, ki ve, da skakanje po ljudeh ni dopuščeno (nikoli) in se tega ne počne, pozornost in božanje pa dobi z vljudno dobrodošlico z vsemi štirimi tačkami na tleh. Potem je pa odvisno od posameznega psa, ali bo zaradi stalnega spreminjanja pravil enostavno kategorično opustil poskuse ugajanja in uboganja in delal po svoje, ali pa bo nehal sodelovati in se bo povsem zaprl vase, saj enostavno ne uspe biti uspešen. 

 

  1. Ah, pa saj je majhen!

Glede na to, da sem sama vodnica treh psov, dveh velikih in enega res majhnega, me vsakič znova osupne opredeljevanje psov na velike in majhne. Seveda velikost ali majhnost prineseta s seboj določene razlike, ampak pes je pes, pa naj bo čivava ali bernardinec! Vsak pes potrebuje in si zasluži ljubezen, red, ukvarjanje. Mali kuža, ki se z repom med nogami in široko odprtimi očmi umika drugim psom ali ljudem ne potrebuje pomilovanja ali posmeha, pač pa pomoč in podporo vodnika. In 3 kilogramski pes, ki se po ulici besno zaganja v mimoidoče pse in šavsa proti ljudem, ni prav nič hecen in posrečen. Kot prvo, en in drugi pol  majhnih psov, prestrašeni in napadalni, so v velikem stresu, ko se ali z umikom ali napadom esktremno odzovejo na svojo okolico. Pri določenih vedenjih velikost oziroma teža lahko res igrata vlogo – ni enako, ali te na povodcu vlečejo trije kilogrami ali štirideset kilogramov. Kar pa ne bi smelo pomeniti, da je čisto vseeno, ali majhnim psom pustimo vleči! Majhnost psa ne pomeni manjše sposobnosti učenja, inteligence, manjše želje po sodelovanju. Že tako je veliko psov premalo dejavnih, telesno, sploh pa miselno, in dolgočasje ter debelost sta problem veliko psov v sodobnem, razvitem svetu. Majhni psi so še bolj prikrajšani za akcijo kot večji, kar posledično vpliva tudi na njihovo vedenje – zdolgočasen in miselno nestimuliran pes, ki ima povrhu še veliko odvečne energije, bo mnogo hitreje začel kazati neželena vedenja, bo bolj reaktiven na svojo okolico in veliko bolj neprilagojen kot pes, ki ima dovolj ukvarjanja ter gibanja. Še nečesa ne smemo zanemariti in sicer tega, kako se bo okolica odzvala na takšnega nevrotičnega, prestrašenega ali napadalnega malega bevskača. Ljudje, ki jim bo dan pokvarilo malo lajajoče ščene, bodo znatno manj tolerantni do psov oziroma živali na sploh, koga pa lahko šavs ali ugriz še tako malega psa tudi travmatizira in trajno zaznamuje. Otroka, ki ga bo napadel pes, tudi če ne pride do dejanskega ugriza, lahko ta izkušnja spremlja vse življenje, tudi če gre za malega psa. Nenazadnje pa lahko mali kuža s svojimi pretiranimi reakcijami tudi izzove napad drugih psov, in ni težko uganiti, kdo bo potegnil krajši konec. Zavoljo samih pasjih malčkov in tudi okolice se torej potrudimo in tudi kategorijo malih kužkov obravnavajmo kot polnopravne pse, z enakimi potrebami – in morda kakšnim naročnim bonusom.

 

  1. Naš pes in drugi psi

Pasji vrstniki so seveda nepogrešljivi pri učenju družbene interakcije ter učenju, kako biti pes. Vendar moramo s pasjim mladičkom (pa tudi kasneje) pazljivo izbirati trenutke in okoliščine, kako in s kom se naš pes igra oziroma druži. Po tankem ledu hodimo, če mladiču (ki mu je vseeno, kam bo 'krenilo' njegovo življenje) predstavimo, kot da je največji žur v življenju igra z drugimi psi. Poleg tega moramo vedeti, da so stili igre med različnimi pasmami zelo različni – nekateri se predvsem lovijo, brez pretiranega telesnega stika, drugi so pravi rokoborci, tretji so pri igri zelo glasni, njihovo lajanje ali renčanje (ki je pasemsko pripadno in ne pomeni nujno agresije, je le izraz navdušenja ali razburjenja) pa si lahko tako psi kot ljudje napačno tolmačimo. Nenazadnje pa veliko psov  nima najboljših vedenjskih vzorcev - ali so pri igri grobi (in lahko našega psa celo poškodujejo ali vsaj prestrašijo), ali so hudo nevljudni  in je med druženjem z njimi toliko večja verjetnost, da se naš pes navzame teh vedenj oziroma jih sprejme kot pravilna. Žal nam tudi drugi skrbniki psov ne gredo vedno na roko. Mnogokrat jim je samoumevno, da se morajo psi, ki se srečajo na sprehodu, nujno ukvarjati en z drugim, medtem ko bi mi radi svojega psa naučili, da druge pse v večini okoliščin ignorira. V to kategorijo spadajo tudi izjave v stilu 'Se bodo že sami zmenili!'. Psi imajo različno razvite družabne sposobnosti, temperamente in navade, v tem 'samostojnem menjenju' pa velja zakon močnejšega in bo močnejši, samozavestnejši pes vedno prevladal. Naloga nas, vodnikov, je, da zaščitimo svoje pse in jim nudimo varnost in oporo, le tako bo naš pes lahko v odnosu do okolice sproščen in samozavesten. Če obstaja velika razlika v osebnosti ali velikosti/teži psov, prepuščanje dialoga samim psom običajno ni prava pot.

 

  1. Poštenost do psa

Ena poglavitnih težav, ki se pojavi pri večini pasje-človeških razmerij, je nepoštenost do psa. Veliko skrbnikov pričakuje, da bo pes priden (poslušen, ubogljiv, prijazen, nenaporen, miren,  ...), ne da bi pri tem pomislili na svoj del kupčije. Po eni strani psu ne posvetimo dovolj časa z vzgojo, socializacijo ter mentalno in telesno zaposlitvijo, po drugi strani pa se čudimo, zakaj kaže (nam) nezaželena vedenja ali 'le' ne uboga naših navodil. Tako kot si od treninga na fitnesu enkrat tedensko ne moremo obetati bajne postave, če sicer doma le lenarimo in nezdravo jemo, si tudi ne moremo obetati napredka pri delu s psom, če se s psom minimalno dejavno ukvarjamo, recimo eno uro tedensko na tečaju. Da bo naš kuža prijeten spremljevalec, mu moramo posvetiti dovolj časa (ne da bi pretiravali in ga 'zasičili' z delom), biti moramo dovolj potrpežljivi in vztrajni, dosledni, pa seveda imeti realne kriterije. 

 

Če se zavedamo pogostejših napak, ki jih ljudje delamo v sobivanju s psi, se jim morda lažje izognemo ali hitreje zavemo in popravimo. Nič ni narobe, če kdaj naredimo kakšno napako, pomembno je, da se iz njih česa naučimo, da se jih zavemo in glede njih ukrepamo. Psi dobro odpuščajo in so zelo prilagodljivi, tako da ne čakajmo in se sprememb na boljše lotimo čimprej. V svoje in pasje dobro.

Urška Medvedšek

Foto: Shutterstock

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.