Stavek, ki se bere vse pogosteje. Več ali manj se dotikajo zavetišč, kjer imajo ljudje slabe izkušnje in za katere verjamem, da so tudi kdaj upravičene. Poudarek na kdaj. Namreč na socialnih omrežjih lahko beremo o zavetiščih marsikaj. Od tega, da uspavajo vse kot po tekočem traku, da služijo na račun živali, da jim ni v interesu oddati živali, da je pri njih težje posvojiti žival kot otroka, da prodajajo živali in verjetno še kaka izmišljotina užaljenih, nesojenih posvojiteljev.

Ne trdim, da so pri nas vsa zavetišča tipi topi, ker niso. V prvi vrsti jih je občutno premalo glede na število živali, ki bi potrebovale njihove storitve. Že iz tega naslova je javno izpostavljanje zavetišč, kot neprimernih za delovanje kot zadnjih postaj za živali, povsem neprimerno, četudi je to velikokrat žalostna resnica. Še nedolgo tega smo imeli spet možnost brati objavo gospe, ki je povsem v afektu in nepremišljeno delila objavo o uspavanju FIV pozitivnega prostoživečega mačka. Vse lepo in prav, če bi predstavila še plat zavetišča oziroma, če bi pred objavo kontaktirala zavetišče in jih prosila, da ji razložijo, kaj in kako, čeprav v resnici tega niso dolžni storiti. Objava se je delila prevečkrat, zgroženi komentarji so leteli iz vseh vetrov. Po dveh dnevih te sage, je gospa nekje vmes objavila razlago zavetišča, zakaj je bil muc uspavan. Zavetišču se ni opravičila, objave tudi ni takoj odstranila. Ljudje so dva dni lahko brali le to, kako zavetišče brez kakršnega koli razloga uspava FIV pozitivne mačke. Če pustimo ob strani, da zakon tak protokol zavetiščem tudi narekuje, in če pustimo ob strani, da moraš mačke kot hranitelj res dobro poznati, da jim pravočasno nudiš pomoč, so take objave zgolj in samo v škodo vseh tistih živali, ki še čakajo, da jih kdo zagleda. Na Dolenjskem se že dogaja, da ljudje iz določenih občin rešujejo mačje in pasje probleme po svoje, velikokrat pa tudi ne rešijo nič, ampak samo prestavijo problematiko za določen čas ali na drugo lokacijo ali obremenijo nekoga drugega s klicem in se potem razglašajo za rešitelje. Najdene mladiče oddajajo brez neke konkretne preverbe domov, nesterilizirane in nekastrirane, veterinarsko nepregledane. Tako se širijo bolezni in se poganja mlin na vodo preštevilčne populacije mačk in psov. Drug pomemben vidik takih objav, ki pa so ga spregledali očitno vsi, pa je ta, da če žival ni obravnavana preko zavetišča, to pomeni, da za občino ne obstaja. Denarja ni. Zavetiščarji niso zlatarji, ker če bi bil to tako dobičkonosen posel, kot jim ga marsikdo očita, ne bi imeli pomanjkanja zavetišč, pač pa bi se na veliko gradila nova. Torej, če stvari urejamo po svoje in ne kličemo zavetišč, ker jim ne zaupamo, potem se dajmo vsaj toliko potruditi, da za najdeno žival maksimalno poskrbimo. Torej, da se opravi ustrezna karantena, da se jih v celoti veterinarsko oskrbi in odda ljudem, ki bodo zanje primerno skrbeli. Ne pa da se oddajo prvemu, ki pride mimo in se razglasi za ljubitelja živali. Grozno me boli dejstvo, da se celo društva javno oglašajo proti zavetiščem. Iskreno, v tem ne vidim nobene dobrobiti za živali. Naše poslanstvo je zaščita živali in bi morali biti desna roka zavetišč, ne pa da marsikje opravljamo njihovo delo, ker sami ne zmorejo, ne znajo, ker nas za to prosijo drugi. Namesto da zapiramo zavetišča, bi morali najti pot, da jim pomagamo biti boljši, da bi poskrbeli za dobro počutje tamkajšnjih živali, da bi nameščali tiste živali, ki potrebujejo daljše zdravljenje, ali pa take, ki jim zavetiška gneča predstavlja stres, ali pa tiste, ki so plašni in v zavetiščih marsikdaj ne napredujejo dovolj hitro, da bi lahko iskali domove. To bi morala biti glavna skrb društev, ne pa zgražanje nad protokoli zavetišč in javno pljuvanje ter deljenje nekih objav brez poznavanja vseh zgodb. Dejstvo je, da nismo v položaju, ko bomo zavetišča zapirali, ampak v položaju, ko brez njih ne moremo preživeti, ker je neodgovornih ljudi vse več. Niso zavetišča kriva, da uspavajo FIV/ FELV mačke ali tiste z mikrosporijo ali tiste s kugo, ali pa take s kompleksnimi poškodbami. Zavetišča so končna točka vseh živali, ki so bile v stiku z neodgovornimi ljudmi, ki za živali niso poskrbeli tako kot bi morali. Prav zanima me, koliko komentatorjev, ki so zelo čustveno izlivali svojo jezo nad zavetiščem, vestno prijavlja sosede, ki neprimerno skrbijo za živali, koliko od njih se javlja na pozive zavetišč, ko iščejo začasne namestitve, koliko od njih ima doma FIV ali FELV pozitivnega mačka, koliko od njih ima doma psa s travmami? Resnično me je zmotila ta neka gonja proti zavetiščem, ki ima zgolj in samo en učinek, da ljudje ne bodo več klicali, ampak bodo stvari reševali po svoje. Kaj to pomeni, si lahko zelo hitro predstavlja vsak, ki je vsaj kako leto ali dve intenzivno sodeloval pri reševanju kakršnekoli živalske problematike. Živali je preveč, ljudi z občutkom za dobro njihovih ljubljenčkov pa vse manj, odgovornost je za marsikoga znanstvena fantastika. Nikakor ni čas za javno linčanje, ni čas za neko polovičarsko reševanje živali, ker je potem bolj humano zanje, da dobijo injekcijo prej, kot pa da umirajo nekje na obroke, ker bodo zboleli in ne bo tega nihče opazil, ker bodo v okolju, ki je zanje nevarno, kjer se bodo razmnoževali brez nadzora in si med sabo prenašali tudi bolezni.

In mnogo bolje bi bilo, če bi ljudje, ki so delili objavo o tem, kako naj bi zavetišče kar tako iz nič uspavalo FIV pozitivnega mačka, delili objave, kako se iščejo domovi, kako se zbirajo sredstva za razne posege, ki jih občine ne plačajo, kako se iščejo novi domovi. Še bolje bi bilo, če bi kakšnega takega mačka ali psa tudi namestili, posvojili. Predvsem bi bilo na mestu, da se pred kakršnim koli pljuvanjem čez zavetišča pozanimajo o njihovih delovanjih, pristojnostih, dolžnostih in načinu financiranja. Groza me je, s kako lahkoto se danes delijo neke nepreverjene informacije, ki so predstavljene kot edina resnica. Občutek imam, da ljudje počasi izgubljamo razsodnost in neki globlji uvid v svoja dejanja. Brez kakršnega koli razmisleka, kaj take objave potegnejo za sabo. Ne, ne delujejo vsa zavetišča v najboljše možno dobro živali, marsikatero niti nima pogojev za to. Ne, ni smiselno, da jih zapiramo in javno izpostavljamo napake, ker slabe stvari mnogo težje popraviš, kot dobre. Čas je, da v prvi vrsti začnemo biti odgovorni skrbniki, da začnemo prijavljati svoje sosede in da namesto pljuvanja po zavetiščih, ponudimo pomoč, ali z namestitvijo ali s posvojitvijo ali pa z molkom, ki je mnogo bolj na mestu, kot neki čustveni izlivi na objave večinoma užaljenih ljudi.

Vesna Plavec

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Fotografija je simbolična: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.