Pred 10 dnevi sem ob cesti zagledala belo muco, ki jo je verjetno zbil avto. Bila je v zelo slabem stanju, ni mogla stopiti na nogice, samo plazila se je lahko. Spraševala sem se, koliko ljudi jo je pred tem videlo, se »sprenevedalo« in se ni ustavilo. Sama seveda nisem mogla mimo nje, ne da poskušala narediti vse, kar je v moji moči, da uboga mucka vendarle preživi. Zato sem jo naložila v avto in jo odpeljala na dežurno veterino ter jih prosila, če jo lahko pregledajo in ji poskušajo kakorkoli pomagati ali pa v najslabšem primeru uspavajo, če je tako hudo poškodovana, da se reva na muči. V tistem trenutku, ko sem ob cesti videla to nebogljeno bitje, priznam, da se nisem spomnila, da bi jo lahko odpeljala v pristojno zavetišče, kjer praviloma sprejemajo poškodovane nikogaršnje muce. Bila sem pripravljena prevzeti nase stroške zdravljenja oziroma morebitnega uspavanja, če bi se izkazalo, da mucki ni pomoči. Ker je veterinarka po pregledu z UZ in rentgenom ugotovila, da sicer nima nič zlomljenega, da pa težko reče, kaj in kako bo z njo v prihodnje, je srčna veterinarka poklicala zavetišče in se zmenila, da jo lahko odpeljem k njim v nadaljnjo veterinarsko oskrbo. Zelo sem hvaležna veterinarki, ki je bila z vsem srcem pri svojem delu in jo je res takoj pregledala ter našla zanjo najboljšo rešitev. V zavetišču so jo na priklopili na infuzijo, saj je bila zelo dehidrirana in ji istočasno namenili protibolečinsko terapijo. Srčno sem upala in molila, da se izmaže in da bo z njo vse v redu. Ko sem se čez dva dni pozanimala kako je z muco, so mi povedali, da kaže nevrološke težave, ter da je še vedno na infuziji in protibolečinski terapiji. Žal pa so jo nato morali čez par dni uspavati, ker je zaradi hudih nevroloških težav padla v agonijo. Verjetno mi ni potrebno posebej razlagati, da sem imela solzne oči in povsem pokvarjen dan. V uteho mi je, da sem storila vse kar je bilo takrat v moji moči (kar mi je tudi veterinarka rekla, ko je videla moj bled obraz s solznimi očmi) in pa, da vsaj reva ni umrla v hudih mukah, ležeča ob cesti na žgočem soncu. Srčna hvala vsem, ki so se trudili zanjo, da bi ji rešili življenje.

Prosim ljudi, naj jim ne bo vseeno za živali (kakor seveda tudi za ljudi), da ravnajo po svojih najboljših močeh in v takih primerih ne obrnejo glave vstran ter da pripeljejo poškodovano/ranjeno žival v pristojno zavetišče za živali, da jim tam poskušajo pomagati, jih rešiti ali pa vsaj odrešiti hudih muk pred koncem njihovega žal vse prevečkrat bridkega in prekratkega življenja. Mogoče še to: enkrat pred leti sem bila priča temu, da se je človek zgrudil sredi ceste in medtem ko je večina ljudi šla mimo njega s komentarji »spet en pijanc«, sem jaz poklicala 112 in nato zaposlene na urgentnem centru prosila, da pridejo čimprej.  Poleg tega sem sama enkrat zaradi nizkega pritiska padla v nezavest ravno takrat ko sem sestopala iz avtobusa, pa mi je (od več ljudi, ki so izstopali hkrati z mano na tej postaji) samo ena starejša ženska pomagala in sicer tako, da me je povlekla stran, saj bi me sicer avtobus povozil. In verjetno so si tudi v mojem primeru ostali potniki mislili, da sem bila zadeta ali pijana in da sem zato padla z avtobusa. Imela sem le 19 let. Na srečo sem si samo gleženj zvila in na srečo avtobus ni zapeljal čez mene. Še danes sem iz srca zelo hvaležna gospe, ki me je pravzaprav rešila najhujšega. Ker so me potem z rešilcem odpeljali, nisem uspela gospo vprašati po njenem imenu, naslovu, da bi se ji lahko kdaj osebno zahvalila. Resnično si želim, da bi bilo čim več takih ljudi z občutkom do soljudi in živali, ki so ravno tako čuteča bitja; takih, ki bodo vedno in povsod priskočili na pomoč tistim, ki jo nujno potrebujejo, še zlasti če gre za življenje ali smrt slednjih. Nenazadnje se moramo zavedati, da bomo lahko že jutri mi potrebovali nujno pomoč, reševanje.

Marina Maršič
Društvo Animal Angels Slovenija

Fotografija: osebni arhiv