Vsaj od nastanka Kraljevine Jugoslavije smo bili politično, sicer pa geografsko in večji ali manjši meri kulturno/socialno, povezani z državami, ki so bile nekoč kot republike del skupne države, preko prijateljev, dela, sprostitve ali sorodstvenih vezi. Na to temo se zdaj ne bi spuščal v detajle, se pa bom glede psov in mačk, ki smo jih tisočletja vzgajali v naše spremljevalce in spremljevalke in ki živijo na ozemljih teh držav in nimajo državljanstva, so samo bolje ali slabše oskrbljene ali pa sploh ne, so preprosto prebivalke tega planeta, ki imajo vso pravico bivati na njem, in kot take si zaslužijo pozornost in pomoč ne glede na to, od kod izvirajo.

Slovenija, in kasneje tudi Hrvaška, so si skozi desetletja od razpada skupne države, izborile boljšo zakonodajo, skrb in nadzor nad (nekoč) prostoživečimi psi in mačkami, posledično tudi zaradi standardov EU, a v največji meri zaradi boja številnih društev za zaščito živali ter sorodnih inštitucij in posameznikov, medtem pa se to v ostalih državah nekoč skupne države ni zgodilo, iz več razlogov: posledic pomanjkanja sistematičnega nadzora in primerne zakonodaje, pomanjkanja ozaveščenosti (in tudi kot ene od posledic neodgovornega lastništva), slabih ekonomskih razmer, nezadostne podpore zavetiščem, društvom in posameznikom – prostovoljcem v vseh primerih, ki skrbijo za živali in drugega. Zaradi teh dejavnikov je težava brezdomnih mačk in psov v teh državah globoko zakoreninjena in sicer zahteva sistemske ukrepe, kot so boljša zakonodaja, večji nadzor, ozaveščanje ter finančna podpora programom sterilizacije in kastracije, med drugim, a do tega je še dolga pot, če bo ta sploh šla v pravi smeri.

Dejstvo je, in ne pozabimo tega, da imamo tudi pri nas ob izjemno dobrih društvih in posameznikih, ki skrbijo za živali, premalo sredstev, kapacitet in ljudi, ki bi skrbeli za preštevilne zapuščene, najdene, zlorabljene domače ljubljenčke, a si pred peklom, s katerim se srečujejo vsaj tisoče psov in mačk nižje na Balkanu, preprosto ne moremo zatisniti oči.

Dnevno lahko tako na socialnih omrežjih, občasno pa tudi v njihovih medijih, spremljamo zgodbe o tropih zapuščenih prostoživečih psov v mestih in na podeželju, o množičnih zapuščanjih nekoč lastniških živali na milost in nemilost okolja, krutosti posameznikov in inštitucij, umiranju na obroke ali takojšnjemu zaradi prej omenjenega, pomanjkanju državno subvencioniranega nadzora nad razmnoževanjem teh živali in tudi pomanjkanju sredstev za društva in posameznike, ki skrbijo za dobrobit zapuščenih ali na ulici, divjini rojenih živali, ki smo jih skozi tisočletja vzgojili z namenom, da so naši zvesti spremljevalci in pomočniki. Zato se mnogi v teh državah ali sami ali pa organizirano ukvarjajo s pomočjo psom in mačkam, kot tudi drugim živalim, in so pogosto tudi bolj ali manj povezani s sorodnimi organizacijami in posamezniki iz tujine, v veliki meri Evrope (tudi v Sloveniji jih je nekaj, ki dobro sodelujejo z njimi), od koder dobivajo v največji meri prostovoljne, a zelo omejene in neredne prispevke za svoje delovanje, poleg tega pa številne živali posvojijo v teh državah, nekatere organizacije in posamezniki več, nekateri manj ali pa sploh nič. Vsekakor pa je velik problem tako človeška oskrbna delovna sila na lokacijah in pa seveda redna in zadostna sredstva za namestitev (primerno urejene kapacitete), prehrano in veterinarske usluge za tiste srečne rešene živali, saj številnih žal ne uspejo rešiti.

Zgodba gospe Snežane Ivković je tako ena od tistih, ki se na Balkanu samostojno ukvarjajo z reševanjem živali. Živi na podeželju v bližini Beograda in se z reševanjem mačk in psov ukvarja že več kot 30 let. Sprva je začela v Beogradu, a se je leta 2005 odločila za selitev na podeželje, tudi zaradi možnosti nudenja začasnega domovanja živalim. Zase težko reče, koliko živali je v tem času hranila, rešila, jim našla domove, a trenutno skrbi za okoli 80 psov in 60 mačk, ki so rešeni z ulic. Poleg tega trenutno vsakodnevno na lokacijah hrani 10 psov in okoli 15 mačk v okolici vasi, kot tudi širše. Pove pa, da je borba glede preživetja konstantna in mukotrpna. Sama prejema zelo nizko pokojnino, od katere vedno daje velik del ravno za omenjene živali, nekaj pa ji pomagajo tudi dobri ljudje. Stroški za toliko živali so seveda visoki, tudi v Srbiji, saj mora dnevno prehraniti okoli 160 živali, poleg tega pa se srečuje tudi z visokimi stroški veterinarskih oskrb za ranjene ali bolne živali, kot tudi za stroške kastracij/sterilizacij in za sredstva proti zunanjim in notranjim parazitom. Občasno ji s sredstvi pomagajo znanci in prijatelji s Facebooka, redko pa kakšno društvo iz Srbije ali iz tujine.

Še vedno je tako maksimalno odvisna od svoje iznajdljivosti, pogosto pa se tudi zgodi, da živali ne more drugače nahraniti, kot le s suhim kruhom, namočenim v vodo. Sredstev namreč pogosto ni, da niti ne omenjamo pogosto posledično nezmožnost plačevanja veterinarske oskrbe za živali, ki jih rešuje. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da je pogosto v dolgovih do veterinarjev (tudi danes), ki poskrbijo za »njene« živali. Tudi vse kredite, ki jih je lahko na svojo skromno pokojnino dobila, je že porabila za urejanje vsaj osnovne infrastrukture, ki pa več ne zadošča glede na število živali v njeni oskrbi in že dolgo nima več primerno urejenih kapacitet za živali. Konkretno potrebuje še eno večje domovanje za muce in vsaj 10 hišk za pse, saj so mnoge doslej priskrbljene že propadle (te psi potrebujejo za zaščito pred dežjem in mrzlimi zimami) in pa ograja za velik del dvorišča. Poleg tega pa mora nositi vodo od oddaljenega vira vode kar ročno pri svojih 67 letih, saj nima vodovoda do hiše, vodnjaki pa so letos presušili zaradi suše, tudi njen. Tudi izolacije hiše, v kateri biva s številnimi psi in mucami, je slaba saj nima primernih oken za ohranjanje toplote in proti prepihu.

Tako kot mnogim drugim na Balkanu, ki se samoiniciativno in tudi na svoje stroške ukvarjajo z reševanjem psov in mačk, pa je njena težava tudi dejstvo, da je že starejša gospa in nima pomočnikov, ki bi ji lahko pomagali pri njenem delu reševanja in oskrbe živali, ki je ne le brezplačno za živali (in ljudi, ki jih recimo pripeljejo), ampak tudi v veliki meri sama financira iz svoje prej omenjene nizke pokojnine in s krediti. In nihče si ne želi pomisliti, kaj bo z vsemi živalmi, ko nekoč več ne bo mogla skrbeti zanje, da niti ne omenjamo vseh bolezni, ki jih je morala prestati na nogah zaradi skrbi zanje.

Seveda žal ne gre za osamljen primer, tako v Srbiji, Črni Gori, BiH, Severni Makedoniji … Kot sem že omenil, je na Balkanu več ljudi, ki se ukvarjajo z reševanjem, zdravljenjem in iskanjem domov za preštevilne pse in mačke, na katere je družba pozabila, oziroma niti nima vzpostavljenih pravih vzvodov za njihovo oskrbo, da niti ne omenjam dnevnih krutosti, ki se dogajajo na številnih območjih, kot so divji poboji teh živali s strelnim orožjem, strupi, vozili, kot tudi uradno dovoljeni v obliki evtanazij s strani uradnih inštitucij, poleg tega pa tudi trpljenja in smrti teh živali od bolezni, lakote in drugih predatorjev, od katerih je človek očitno največji in najnevarnejši. Zato so ljudje in organizacije, ki jim pomagajo, več kot pomembne. In kot je to na številnih področjih naših življenj, se bodo vedno našli tisti, ki bodo pridodali k trpljenju, v tem primeru psov in mačk, in pa tisti, ki se borijo proti temu trpljenju, posredno ali neposredno. In tudi zato, kot tudi na osnovi prej povedanega, vsak euro za pomoč tem ljudem in organizacijam, bolje rečeno živalim, za katere skrbijo – šteje. Medtem pa tudi mokra jesen in hladna zima že trkata na vrata..

In morda še eno priporočilo: v primeru pomoči se po potrebi pozanimajte, kdo je zaupanja vreden, oziroma sredstev, pomoči, ki jim jo namenjate. Od ust do ust, preko znancev, preko organizacij in društev, ki jim zaupate. Govoric je vedno veliko, tudi slabih o dobrih in dobrih o slabih ljudeh/organizacijah. Zato omenjena direktna priporočila nikakor niso odveč, saj ne moremo verjeti vsemu, kar preberemo na socialnih omrežjih, še posebej ko gre za pomoč ljudem/organizacijam v tujini.

Za gospo Snežano lahko rečemo, da je zelo preverjena. V kolikor bi želeli pomagati omenjenim živalim, lahko to storite tudi z donacijo preko Društva Animal Angels Slovenija. Povezavo najdete tukaj!

Bojan Rojko

Animal Angels Slovenija

Fotografija je simbolična: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.