V sodobni industrijski živinoreji je trpljenje živali pogosto nevidno za večino ljudi, ki dnevno uživajo meso, jajca in druge živalske izdelke. V državah Evropske unije, vključno s Slovenijo, so dovoljeni različni načini reje živali, ki kljub strogim predpisom še vedno povzročajo veliko trpljenja prašičem in kokošim. V tej kolumni bom podrobneje predstavila, kako poteka življenje teh živali, kakšne so posledice njihovega trpljenja za ljudi in okolje ter kako normalizacija takšnih praks vpliva na družbo kot celoto.

Prašiči so inteligentne živali, ki v naravnem okolju uživajo v raziskovanju, kopanju v blatu in socializaciji s svojimi vrstniki. Vendar pa v industrijskih rejah večina prašičev nikoli ne doživi naravnega življenja. Živijo v tesnih kletkah ali na betonskih tleh, kjer nimajo dovolj prostora za gibanje. Nekateri prašiči vso življenje preživijo v kletkah, kjer se ne morejo niti obrniti. To povzroča ekstremni stres in frustracijo, kar vodi do samopoškodovanja in agresivnosti.

Prašiči in ljudje si delijo približno 98% genetske podobnosti. Zaradi te visoke stopnje genetske podobnosti so prašiči zlorabljeni tudi za medicinske raziskave, še posebej na področjih, kot so transplantacija organov in genske terapije. Prašiči imajo notranje organe, ki so po velikosti, obliki in funkciji zelo podobni človeškim. To vključuje srce, jetra, ledvice, pljuča in prebavni trakt. Srce prašiča je zelo podobno človeškemu, zato so prašičje srčne zaklopke že desetletja uporabljene pri človeških operacijah zamenjave zaklopk. Prašičja koža je po debelini, strukturi in sestavi zelo podobna človeški koži, zato se uporablja v dermatologiji in pri testiranju kozmetičnih izdelkov. Tako kot ljudje so tudi prašiči vsejedi in imajo podoben način presnove hranil, zato se prašiče zlorablja za študije o prehrani, debelosti, sladkorni bolezni in drugih presnovnih boleznih. Prašiči so zelo inteligentna bitja in se uvrščajo med najbolj inteligentne živali na svetu, skupaj z opicami, delfini in psi.

Prašiče kastrirajo brez uporabe anestezije, kar pomeni, da občutijo močno bolečino. To počnejo zato, da bi preprečili neprijeten vonj mesa, ki ga lahko povzroča prisotnost moških hormonov v nekastriranih prašičih. Poleg tega mladim pujsom režejo repke in jim pulijo zobe, da bi preprečili kanibalizem in ugrize, ki se pojavijo zaradi stresa in prenatrpanosti v kletkah.

Perutnina, predvsem kokoši in piščanci, ki jih redijo za meso ali jajca, prav tako trpi v nehumanih razmerah. Kokoši nesnice so pogosto zaprte v majhne kletke, imenovane baterijske kletke, kjer imajo tako malo prostora, da se komajda lahko premikajo.

Piščanci, ki jih redijo za meso (imenovani brojlerji), so vzrejeni tako, da hitro rastejo, pogosto hitreje, kot lahko prenesejo njihove kosti in organi. Posledično trpijo zaradi bolečin v sklepih, srčnih težav in drugih zdravstvenih težav. Mnogi piščanci zaradi teh težav poginejo še pred zakolom.

Po drugi strani so kokoši nesnice v kletkah vzrejene tako, da znesejo čim več jajc v čim krajšem času, kar povzroča izčrpanost in številne zdravstvene težave pri pticah. Po nekaj letih so te kokoši preveč izčrpane, da bi lahko še naprej nesle jajca, zato jih pošljejo v klavnice.

Povpraševanje po svinjini, perutnini in jajcih poganja rast industrijske živinoreje. Ta sektor si prizadeva za maksimiranje proizvodnje z minimalnimi stroški, kar vodi v prakse, kot so množična reja v tesnih prostorih, uporaba antibiotikov in hitra rast živali. Na globalni ravni to pomeni milijarde živali, ki so prisiljene živeti v neprimernih razmerah.

Po podatkih organizacije za prehrano in kmetijstvo Združenih narodov (FAO) je globalno letno zaklanih približno 1,5 milijarde prašičev in 50 milijard piščancev za meso. Poleg tega je letno rejenih približno 7 milijard kokoši nesnic za jajca. Večina teh živali je rejenih v industrijskih obratih, kjer so pogoji nehumani, pogosto brez dostopa do svežega zraka, sonca in gibanja.

V Evropski uniji letno vzredijo približno 250 milijonov prašičev in 7,5 milijarde piščancev za meso. Približno 390 milijonov kokoši nesnic je rejenih za jajca. Kljub nekaterim izboljšavam glede predpisov o dobrem počutju živali, večina teh živali še vedno živi v industrijskih obratih, kjer so pogoji daleč od naravnih.

V Sloveniji vsako leto zakoljejo okoli 300.000 prašičev in 25 milijonov piščancev za meso. Poleg tega je v Sloveniji vsako leto rejenih približno 1,3 milijona kokoši nesnic za jajca. Čeprav je Slovenija majhna država, so prakse industrijske reje podobne kot drugod po Evropi – velike živinorejske farme s stotinami živali na omejenih prostorih.

V industrijski reji umre veliko število živali še preden dosežejo klavnico. Približno 10-20% pujskov pogine še v prvih tednih po rojstvu zaradi prenatrpanosti, bolezni, poškodb in drugih težav, povezanih s pogoji reje. Visoka smrtnost pujskov je posledica stresa in neprimerne oskrbe. Tudi odrasli prašiči so dovzetni za različne bolezni in poškodbe. Približno 2-5% prašičev umre pred zakolom zaradi okužb, poškodb ali težav z organi, povezanih z neprimernimi pogoji reje. Približno 4-5% brojlerjev (piščanci za meso) umre še pred zakolom zaradi bolezni ali neprimernih pogojev. Približno 5-10% kokoši nesnic umre še preden prenehajo nesti jajca zaradi bolezni, stresa ali poškodb, ki so posledica utesnjenih razmer.

Industrijska reja ustvarja pogoje, ki so idealni za širjenje bolezni med živalmi. Te bolezni se lahko prenesejo tudi na ljudi bodisi neposredno bodisi posredno, skozi uživanje okuženega mesa ali jajc (salmonela, kampilobakterioza, kokcidioza, Escherichia coli, Bruceloza in leptospiroza).

Kakšna hrana pride na krožnike?

Hrana, ki izvira iz industrijske reje prihaja od živali, ki so bile podvržene nenehnemu stresu, bolečini in neprimernim življenjskim razmeram. Meso, jajca in drugi živalski izdelki so produkt sistema, ki daje prednost dobičku pred dobrobitjo živali. Takšna hrana ni le moralno vprašljiva, temveč vpliva tudi na zdravje ljudi.

Živali, ki so vzrejene v stresnih in nehumanih razmerah, so bolj dovzetne za bolezni. Industrijska reja se zato močno zanaša na uporabo antibiotikov, da bi preprečila širjenje bolezni med živalmi. Posledično uživanje mesa iz takšne reje prispeva k odpornosti bakterij na antibiotike pri ljudeh, kar predstavlja resno grožnjo za javno zdravje. Poleg tega hormoni in drugi kemični dodatki, ki jih uporabljajo za pospešitev rasti živali, vplivajo na človeško zdravje. Na dolgi rok uživanje takšne hrane prispeva k povečanju tveganja za različne bolezni, vključno s srčno-žilnimi boleznimi in nekaterimi vrstami raka.

Normalizacija industrijske živinoreje in trpljenja živali ima daljnosežne posledice za našo družbo. Ko sprejmemo, da je takšno ravnanje z živalmi "normalno", zmanjšamo svoje sočutje in empatijo, ne samo do živali, temveč tudi do drugih ljudi. To vodi do družbe, v kateri so nasilje, izkoriščanje in brezbrižnost do trpljenja nekaj vsakdanjega.

Industrijska reja živali obstaja zaradi velikega povpraševanja po mesu, jajcih in mlečnih izdelkih. S tem ko se odločamo za uživanje teh izdelkov, podpiramo sistem, ki temelji na množičnem trpljenju, prenatrpanih kletkah in hitri rasti živali, pri čemer so njihove osnovne potrebe in dobrobit zanemarjene. Vendar nikoli ni prepozno, da spremenimo svojo pot. Vsak izmed nas lahko naredi korak naprej, se sooči z resnico in prispeva k temu, da se trpljenje živali, ki so rejene za človekovo hrano, konča. Naša izbira lahko pomeni preobrat k bolj sočutnemu in pravičnemu svetu za vse živali.

Nevenka Lukić Rojšek

Društvo za dobrobit živali AniMa

Fotografije: Dreamstime 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.