Piše: Lina Debeljak -  Društvo za zaščito živali Novo mesto

Zvečer zvoni društven telefon, kliče gospod, da v bližnjem bajerju zmanjkuje vode in bodo ribe umrle. Klical je že na ribiško družino, pa občino, nikjer pravega odziva. V čem točno je bil problem in kako se je razpletlo? Bajer je nastal, ko je kotanjo starega peskokopa zalila voda, ilovnata tla so zadržala vodo, ki od takrat ni nikoli presahnila. Bajer torej ni nastal po naravni poti, ne gre pa niti za načrtno ustvarjeno vodno okolje oz. nek nadomestni habitat. Posledično zanj ni odgovoren nihče, nihče ga ne upravlja in tudi nihče ni bil dolžan zadevo zdaj, ko je grozil pogin rib, sanirati. Naslednji problem pa so bile ribe same – kam z njimi? Tam se niso znašle same po sebi, razmnožile so se po tem, ko so jih nekaj spustili noter domačini. Sama sreča, da je zadeva kolikor toliko funkcionirala sama dobrih 30 let. Do pred kratkim, ko se je zaradi miniranja v (ponovno odprtem) peskokopu v bližini nekaj premaknilo v tleh in voda je odtekla v globino. Ribe pa so hlastale za zrakom v dveh lužicah, ki sta ostali za nekoč 7 metrov globokim bajerjem. Z nekaj dobre volje in poznanstvi smo »nahecali« ribiško družino, da je opravila izlov, kolikor so pač lahko. Večina rib je bila namreč invazivk, ki jih v naravo ne smeš izpustiti, saj pri nas niso avtohtone, zato jih niso mogli preseliti. Razumemo, da je dobrobit ekosistema ter vseh živalskih in rastlinskih vrst v njem pomembna bolj od dobrobiti »nekaj« posameznih osebkov. Nas pa vseeno žalosti, da so morale ostati tam in poginiti v tistem blatu – zakaj? Zato, ker nekdo pred 30 leti ni razmišljal in je v vodo pometal par rib, kot se mu je pač zazdelo.

Zakaj izpostavljam to zgodbo s semi-srečnim koncem? Ker to še zdaleč ni osamljen primer. V Sloveniji imamo malo morje vodnih okolij, v katerih najdemo invazivne vrste. Verjetno najbolj poznan primer so vodne želve. Pred leti je majhno rdečevratko za darilo dobil skoraj vsak drugi otrok, zelo luštkane so bile, nekaj centimetrov velike, poceni in za nevedneže, ki ne poznajo osnov teraristike, enostavne za oskrbo. Ravno pravšnji ljubljenček za mlado družino. Dokler niso te želvice zrastle in se tako ali drugače znašle v naravi. Nekatere so ušle iz neprimerno ograjenih ribnikov in vrtov, nekatere pa so bile v naravo izpuščene kar zanalašč. Kakšna brezbrižno in nemarno, večina pa najbrž z dobrimi, a lahkomiselnimi nameni, da bo lepše živela v kakšnem velikem jezeru. Jok brate, odpade. No, tem nekaj želvam je verjetno res bilo lepše v potoku, kot v premajhnem ribničku ali terariju brez filtra in ustrezne osvetlitve. Toliko lepše, da so se konkretno razmnožile in izpodrinile našo avtohtono vrsto vodne želve, močvirsko sklednico, ki je sedaj na robu izumrtja. Kakšne posledice ima to na stabilnost nekega ekosistema, si večina od nas sploh ne predstavlja. V naravi je vse prepleteno in povezano, kar se nam zdi »samo ena želva«, je v resnici pomemben gradnik v mozaiku samozadostnosti in ravnovesja. In ko je en gradnik preveč, ali eden manj, se ta prelepi mozaik začne podirati. Pa ko bi le bil samo en gradnik, ena želva. V resnici pa jih je na tisoče, ne samo želv, še nešteto drugih organizmov. Zlate ribice, na primer, ista zgodba. Kupljene kot majhne ribice za darilo otroku ali popestritev v dnevni sobi, čez nekaj mesecev ali let (če imajo srečo, da preživijo tako dolgo), ko prerastejo akvarij, pa poletijo v bližnji tolmun. Zelo pogosto jih lahko najdemo v mlakah v naravi, kjer delajo škodo, ko jedo paglavce in mrest dvoživk, ki so pri nas tudi vse močno ogrožene. Problem so tudi vodne rastline, če smo že pri akvaristiki. Vodna kuga ali račja zel je sicer koristna akvarijska in ribniška rastlina, ki je dobrodošla v domačih vodnih motivih, nikakor pa NE sodi v naravo pri nas. Prihaja namreč iz Amerike, zaradi svoje trdoživosti in vse toplejšega podnebja pa lahko pri nas tudi prezimi. Zato jo lahko najdemo v rekah in potokih po celi Sloveniji, npr. v reki Krki. Zanalašč omenjam prav Krko, da ne bi kdo mislil, da tega pri nas ni, da se to dogaja samo v tujini, da samo po televiziji lahko vidiš, kako Američani iz kanalizacije vlečejo krokodile in pitone, ki so postali preveliki za ljubljenčke. Čisto enako se godi tudi pred našim pragom, samo malo bolj amaterski smo in imamo namesto krokodilov samo želve.

Poleg malomarnih skrbnikov včasih svoj košček prispevajo tudi rešitelji in iskalci pravice. V trgovini za male živali opazijo čričke, ki so namenjeni za živo hrano za plazilce in se jim zasmilijo. Zato hitro vržejo skozi okno par evrov, kupijo porcijo in jo hitijo spustit na bližnji travnik. Večina teh čričkov najverjetneje kaj kmalu pogine, še prej pa povzroči nekaj škode našim žuželkam. Gojene vrste čričkov so okužene z določeno(e) vrsto(e) parazita(ov), vendar nanj(e) prilagojene, medtem ko avtohtone vrste niso. Tako lahko z lepo gesto pomorimo celotno populacijo naših čričkov v nekem okolju. Na tak način, s prenosom mikroorganizmov, ki so za eno vrsto oz. populacijo škodljivi, za drugo pa ne, lahko sicer naredimo škodo čisto nehote, že kot turisti.

To pa še ni vse, ste kdaj pomislili, od kje prihajajo rastline iz vašega vrta? V naravi je ogromno rastlinskih vrst, ki ne izhajajo iz tega okolja, vse od majhnih travic do velikih dreves. Ambrozijo, na primer, so iz Amerike v 19. stoletju prinesli v Evropo z uvozom kmetijskih pridelkov. Agresivno se je razširila, ker predstavlja veliko nadlogo v kmetijstvu in je močno alergena jo zdaj zatiramo. To je verjetno najbolj poznana invazivna rastlina, gotovo pa ne edina. Poljščine, začimbnice, zelišča, trave, grmovnice, rože in okrasne rastline. Vse te rastline zaidejo iz naših vrtov na travnike in gozdove, kjer naredijo ene manj, druge več škode. Marsikatera sicer ni izrazito invazivna, dokler vrt vzdržujemo, obrezujemo, ko pa ga nehamo upravljati, zadeva uide izpod nadzora. Od dreves lahko poudarim pavlovnijo, ki je sicer ravno zaradi svoje trdoživosti, nezahtevnosti in hitre rasti, zelo uporabna za pridelavo lesa ali kot okrasno drevo v parkih in drevoredih. Lahko pa začne izpodrivati naravno vegetacijo, s posekom jo je težko odstraniti, saj iz posekanega debla zraste novo drevo. Podobno je z vijoličnoplodno aronijo, ki je v zadnjih letih postala pravi hit v prehrani zaradi svojih pozitivnih učinkov na zdravje.

Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je, da NE vnašamo v okolje NOBENE živali in jih iz okolja tudi NE jemljemo. Izjema so določene situacije, ko je to nujno, na primer najdena poškodovana žival, ki se jo umakne na varno in spusti nazaj v okolje, ko okreva. Pa še to je najbolje prepustiti strokovnjakom, saj še z odlovom in morebitno neprimerno oskrbo lahko naredimo dosti škode, če nimamo ustreznega znanja. Vsekakor pa se moramo kot lastniki živali zavedati, kako pomembno je odgovorno skrbništvo in se pred nakupom živali temeljito pozanimati in razmisliti, kako - če sploh - bomo zanjo ustrezno skrbeli. Prav tako poskušajmo čim bolj premišljeno izbirati okrasne in druge rastline v našem domu, na vrtovih in kmetijskih površinah, izogibajmo se potencialno invazivnih vrst, če je le možno izbirajmo avtohtone vrste, s tujerodnimi pa pazljivo ravnajmo. Nismo sami na tem planetu, vsako naše dejanje prinese določene posledice za okolje, zato se potrudimo, da bodo le-te pozitivne.

Lina Debeljak,

Društvo za zaščito živali Novo mesto

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.