KOLUMNA DZZŽ NOVO MESTO

V decembrski kolumni sva razglabljali o tem, kako neučinkovita je bila v praksi zadnja sprememba Zakona o zaščiti živali in kako upava, da bo novo leto prineslo svež veter in s tem kakšne pametne rezultate na področju zaščite živali.

Vse skupaj se je začelo kar obetavno, saj smo bili vsi, ki tako ali drugače delujemo na področju živali v januarju povabljeni na Posvet za boljšo prihodnost živali v Državni zbor. Kljub slutnjam, da bo šlo spet samo za dobro »reklamno« potezo, smo se punce iz novomeške ekipe tisti dan vseeno optimistično odpravile v Ljubljano in z veseljem izkoristile svojih pet minut. Prisotni smo bili povabljenci iz vseh vetrov, nekateri smo bili med sabo povsem nekompatibilni po prepričanjih in nekateri so imeli povsem drugačna prepričanja o tem, kaj je dobrobit živali, od ostalih.

Posvet je bil za nas, ki se vsakodnevno z vsem svojim bitjem posvečamo živalim, na momente psihično precej naporen. Nekaterim govorcem smo bučno ploskali, slišali smo nekaj zelo dobrih predlogov. Spet drugič smo zavijali z očmi, ko nam kaj ni bilo povšeči, jasno je bilo, da marsikdo od odgovornih oseb nima stika z realnim stanjem na terenu in prakso v naših zavetiščih.

Recimo po besedah predsednice državnega zbora, javnost še ni pripravljena na prepoved oglaševanja »šteparskih« živali na spletu. Predlog je povsem preprost, hitro izvedljiv, do neke mere pa bi hitro prinesel rezultate. Lastniki bi začeli omejevati razplod živali, saj se jih ne bi mogli tako enostavno znebiti. Seveda bi se našel kdo, ki bi se jih znebil kako drugače, to bi bila kolateralna škoda tega ukrepa -  po drugi strani pa se poboji in namerne zapustitve odvečnih živali dogajajo tudi zdaj, kljub oglasom na spletu. Ukrep bi tudi ljudi prisilil v odgovornejše lastništvo, saj do živali ne bi bilo tako enostavno priti. Torej, korekten in praktičen predlog, gospo predsednico pa skrbi, če bo všeč ljudem. Zanima me, če se isto sprašuje ob sprejemanju kakšne druge zakonodaje? Saj smo vendar (bili) na Posvetu za boljšo prihodnost živali, ne na promocijskem shodu nove vlade, ki mora biti všečen javnost. Ali pač?

Naslednji logični korak bi bil poostren nadzor inšpekcije, ki ga praktično ni, ker je bodisi inšpektorjev premalo, bodisi je živali preveč, bodisi »ni nobenih nepravilnosti«. Dejstvo ostaja, da je v Sloveniji še vedno ogromno neoznačenih psov, čeprav je čipiranje obvezno že dolga leta. Čas je za organizirano, redno nadzorstvo, ki ni odvisno samo od prijav sosedov in mimoidočih. Če imamo lahko kontrole prometa in tehnične preglede za vozila, tudi kontrole bivalnih pogojev živali ne morejo biti tako neumne.

Seveda pričakujemo preveč. Z zadnjo spremembo zakonodaje se je izkazalo, kako nepremišljeno (ali pa premišljeno, ampak ne samo z mislimi na dobrobit živali?) se zakone sploh sprejema. Pred uvedbo prepovedi verig in evtanazije zdravih živali v zavetiščih smo opozarjali, kaj vse to potegne za sabo in naše napovedi so se uresničile. Psi iz verig so pristali v premajhnih pesjakih, sicer pa jim novi zakon ne prinaša nobene izboljšave. Razen mogoče, da imajo inšpektorji malo boljši vzvod za kaznovanje in ukrepe, kar je privedlo do polnih zavetišč. In kaj nam je prinesel zakon o prepovedi evtanazije v zavetiščih? Zavedanje, koliko nezaželenih živali imamo pri nas in pa eno veliko klofuto celotnemu sistemu, kako grozne so stvari na področju zaščite živali. Prostora za namestitve več ni, ker so zavetišča polna psov odvzetih s strani inšpekcije in tistih, oddanih s strani lastnikov ali svojcev, polna potepuških psov iz romskih naselij in tistih nikogaršnjih, čeprav vemo, da taki ne bi smeli niti obstajati.

No, ti psi so obstajali že prej. Nekatera zavetišča so se morda prej res posluževala možnosti evtanazije in spravila za mavrico tiste stare, problematične, s travmami. Nekatera pa so se tudi takrat trudila po najboljših močeh, da bi tudi taki psi dobili drugo priložnost. Takrat se ni nihče trudil računati, koliko centov na dan stane njihova oskrba. Zdaj, ko mora deloma tudi država po 120 dneh prevzeti skrb zanje, pa so kar na enkrat zavetišča pod drobnogledom inšpektorjev. Torej se razne akcije z namenom nadzora da izpeljati, če je volja.

Zmotil me je tudi govor poslanke, ki je komentirala, da je potrebno živali oddati pred enim mesecem, kot da zavetiščem to ni v interesu in namerno zadržujejo živali v boksih toliko časa. Ob teh besedah se vprašam, zakaj točno odločajo o živalih vedno ljudje,  ki so enaki kavč komentatorjem. Znajo vse in vedo vse, le kakšno je stanje na terenu ne. Ne zavedajo se, da so nekatere živali težko posvojljive. Ne zavedajo se, da žival ni tak problem oddati, je pa velik problem oddati jo nekomu, ki bo zanjo vzorno skrbel deset ali več let. Ne zavedajo se, kako zelo neodgovorni so ljudje, čeprav bi jim to moralo povedati že samo dejstvo, da zavetišča pokajo po šivih. Kajti če bi bili ljudje odgovorni, zavetišč sploh potrebovali ne bi. Ampak sodeč po trenutni situaciji, smo še svetlobna leta do nekega človeškega odnosa do živali. Pa sem se osredotočila samo na pse, kje so šele rejne, lovne in ostale živali.

Zatorej ponavljamo en delček svojega govora iz parlamenta. Potrebujemo nov, jasen in nedvoumen Zakon o zaščiti živali, ki ni napisan zato, da bo všečen javnosti, temveč zato, da se ga bo dejansko izjavalo. Ki je razumljiv tudi splošni populaciji in ki daje inšpekciji ter policiji možnosti pravilnega ukrepanja. Ne potrebujemo sprenevedanja, potrebujemo spremembe.

Vesna Plavec in Lina Debeljak

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.