Živali so del življenja nekaterih otrok že od rojstva dalje ali pa vsaj od njihovega ranega otroštva. Ti otroci živali razumejo, spoštujejo njihove naravne potrebe, zdijo se jim nekaj povsem normalnega. Starši, ki imajo v družini z malimi otroci tudi štirinožne družinske člane, so večinoma izjemno ozaveščeni skrbniki živali. Žival je njihov družinski član. Zavedajo se, da se je treba vsakemu družinskemu članu prilagajati, glede na starost in potrebe.

Živali so lahko sopotniki že dojenčku, malčku, šolarju, najstniku. Zelo dobrodošla družba so tudi starostnikom. Na ljudi vedno delujejo terapevtsko. V zameno jim nudimo mirno okolje, izogibamo se hrupa, poskrbimo za njihovo varnost, kvalitetno hrano in po potrebi tudi kvalitetno zdravstveno oskrbo in podporo. Nudimo jim nežnost in ljubezen, ki jo vračajo v veliki meri.

Želim si imeti žival

Postali boste skrbniki živali. Od vas bo odvisna lahko tudi 20 let ali več. Mladič bo samo nekaj mesecev, takrat bo še posebej nežna in ranljiva. Mačjega mladiča pod nobenim pogojem ne imejte zunaj, tudi ne pasjega mladiča samega v pasjem boksu. V starosti bo žival imela posebne potrebe, starost ni bolezen. Stare živali potrebujejo razumevanje, podporo, zdravniško podporo, prav tako kot stari ljudje. Premislite, kakšen karakter živali si želite. Izberite žival iz zavetišča, kjer vam bodo svetovali glede na vaše pogoje doma. Eksotične živali ne sodijo v naše kraje. Prepogosto poginejo zaradi zahtevne oskrbe in nepravilne nege. Zaradi atraktivnosti živali in hipne želje si ne naložite naloge, ki ji z leti ne boste kos. Spoštujmo življenje in bivanje novega družinskega člana. Prijazno je razmisliti o posvojitvi dveh živali.

Žival ni in ne sme biti igrača

Vsaka žival je čuteče bitje s svojim karakterjem, s svojimi naravnimi vedenji in potrebami. O pravilni in odgovorni oskrbi živali, negi in prehrani se moramo poučiti, prebrati strokovno knjigo, obiskati delavnico, se povezati z ljudmi, ki imajo tovrstna znanja. Preden postanemo skrbniki živali, moramo pridobiti znanje. Z mlajšimi otroci lahko za začetek preberemo zbirko knjig Čudežna bolha Megi pisateljice Dese Muck, ki nas bo popeljala k skupnemu razmišljanju, da je žival čuteče bitje, za katerega bomo odgovorni tudi 15 ali 20 let.

Otroci so sočutna bitja

Otroci imajo radi živali. Odrasli jim s svojim zgledom pokažemo spoštovanje in uvidevnost do živali, nežno rokovanje z njimi in kako se ljubeznivo pogovarjamo z njimi. Na živali nikoli ne kričimo. Skupaj jim menjamo vodo, se igramo, pripravimo hrano. Hrane iz mize in slaščic ne dajemo, saj jim le ta škoduje. Otrokom povemo, da se živali bojijo hrupa in hitrih gibov. Želijo si družbe in igre, ne želijo biti zaprte in osamljene v kletkah in boksih, kot tudi otroci niso radi sami. Mali otroci še nimajo občutka za božaje in stiskanje, zato jih ne puščamo same z živaljo, saj jo lahko poškodujejo, ranijo ali ogrozijo sebe.

Kdaj lahko otrok skrbi za žival

Otroci in starši do vstopa v osnovno šolo skupaj skrbimo za živali. Skupaj jih nežno božamo, se pogovarjamo, jim beremo, se učimo branja. Otroci naj živali ne dvigajo, ne nosijo v naročju, prehitro lahko pride do nesreče ali poškodbe enega ali drugega. Nikakor ne dovolimo grobosti, vlečenja za rep, ščipanja in podobnih neprimernih ravnanj. Vprašajmo otroka, ali bi njemu tako ravnanje ugajalo.

Žival umirja, pomirja, daje toplino in občutek pripadnosti. Z njo se z njo lahko stiskajo, spijo, ničesar se ne bodo nalezli.

Če je otrok skrben, nežen in odgovoren, mu v višjih razredih osnovne šole lahko prepustimo samostojno skrb za žival. Vendar ju moramo nadzorovati, saj je žival »otrok«, ki nikoli ne zraste.

Varnost je izjemno pomembna

Skrben in uvideven odnos do živalskega prijatelja pomeni, da živali omogočimo dovolj gibanja, igre, miru za počitek in spanje. Otroci razumejo, da divjanje po stanovanju in hrup živali motita. Tudi na prepih moramo biti pozorni, še posebej pri manjših sesalcih. Če se naš ljubljenček umika, morda ni zdrav, takrat obiščemo veterinarja. Ko uporabimo transporter (boks), vratca vedno še dodatno zavežimo, sploh pri mačkah. Pri veterinarju na drsečo in hladno mizo za preglede podložimo toplo podlago (deko).

Poznati je treba tudi nevarnosti, ki so del življenja v domu. Okna na kip, odprt balkon, pralni in sušilni stroj, štedilnik so lahko zelo nevarni. Žival se sama ne more varovati, zato skupaj z otroci poskrbimo, da je naš dom prilagojen štirinožnemu članu. Muce naj nikoli ne živijo ob cesti. Psi naj bodo vedo pod nadzorom.

Koliko družbe potrebuje naš živalski prijatelj?

Šolarji imajo po pouku pogosto še popoldanske dejavnosti. Družinski urnik moramo načrtovati tako, da žival ne bo sama več kot 8 ur. Šolarju razložimo, da bo žival zanj včasih predstavljala tudi odrekanja, saj bo za nego, gibanje, igro in druženje moral imeti čas. Če posvojimo dve živali, sta družba druga drugi.

Menjava skrbnika/lastnika

Smrt skrbnika in posledično še menjava lokacije, kjer je žival živela, je zanjo zelo stresna in žalostna izkušnja. Ob takem dogodku potrebujejo veliko empatije in razumevanja. Živali žalujejo tudi za svojimi živalskimi brati, sestrami in prijatelji. Spoštujmo njihova čustva in jim ob takih dogodkih tankočutno pomagajmo.

Muce, kužki, kunci, morski prašički, hrčki, ribe so živa bitja. Tudi ptice nujno potrebujejo družbo iz svoje vrste, pa tudi človeško.

Žival, ki jo posvojimo, naj bo družinski član, naj živi skupaj z nami. Če si te obveznosti ne želimo ali zaradi svojega načina življenja ne zmoremo prilagajanja, si živali raje ne omislimo.  Raje postanimo začasni namestitelji in tako pomagajmo zavetiščem in društvom za zaščito živali.

Pripravila: Mojca Furlan

Društvo Reks in Mila

Fotografije:  osebni arhiv Andreje Breznik Falk

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.