09.09.2021

Pandemija in usoda lovskih psov v Španiji



To je nadaljevanje članka o mojem prvem obisku največjega španskega zavetišča Scooby, ki sem ga pripravila za lanski projekt Srce za tačke. Po avgustu 2020 se zaradi lockdowna v zavetišče Scooby ni mogla odpraviti nobena ekipa prostovoljcev. Niti slovenskih, niti tujih, pomagat je prišlo le nekaj španskih prostovoljcev, kar se je precej poznalo na kvaliteti življenja tamkajšnjih živali.

 

Naj spomnim, da je zavetišče Scooby največje zavetišče v Španiji in nudi dom približno 300-im živalim; hišnim ljubljenčkom (psi, mačke, dihurji …) pa tudi kmečkim živalim (kokoši, ovce, koze, osli, krave, konji …). Vodja zavetišča in peščica zaposlenih skrbijo, da so živali site in napojene, tamkajšnji veterinar pa oskrbni bolne in poškodovane živali. Poškodbe žal niso redke, ker si zaradi prostorske stiske ograde deli po deset in več živali in hitro pride do ščipanja ali spopadov zaradi varovanja dobrin (vode, hrane, kotičkov za spanje). Tisti, ki ste posvojili psa iz zavetišča, kjer ni možnosti, da bi vsak pes imel svoj boks, ste gotovo opazili kakšno staro brazgotino, ki pripoveduje o njegovem prejšnjem življenju.

 

Maja letos smo se v zavetišče odpravile štiri prostovoljke društva Hrtji Svet, kjer je bila naša naloga pomagati tamkajšnjim zaposlenim in pomagati najti dom psom, ki tam bivajo. Veterinarka Urška je skrbela za sterilizacije, kastracije in druge operativne posege, pasja frizerka Dona je sfrizirala tiste pse, ki so bili tik pred oddajo, midve z Manco pa sva bili večino dneva v ogradah s psi. Prvi dan sva jih oskrbeli z antiparazitiki, jim odstranili klope, naslednje dni pa je bilo glavno čiščenje ograd, hranjenje in spoznavanje. Še posebej pomembno je bilo spoznati in poslikati pse ter jim s profili na spletni strani društva Hrtji Svet omogočiti enosmerno vozovnico iz zavetišča.

 

Največji delež psov v zavetišču so predstavljali galgi - španski hrti, ki jih v Španiji izkoriščajo za lov, na drugem mestu pa podenci - vrsta prvinskih hrtolikih psov, ki jih prav tako namensko vzrejajo za lov. Prve odlikujeta atletska postava in hitrost, druge pa velika, pahljačasta ušesa in neomajen lovski nagon. Oboji že desetletja trpijo žalostno usodo, že skoraj ves svet trobi o problematiki lovskih psov v Španiji, država pa se ne zgane. Zakaj?

 

Španci in lov

 

Lov s psi ima v Španiji dolgoletno zgodovino, je del tradicije, ki se je oklepajo kot pijanec plota, podobno kot pri bikoborbah. Tudi lov z galgi in podenci moramo razumeti v širšem kontekstu povsem legalnega lova v Španiji.

 

Nekaj številk za prikaz širine te tradicije: kar 85 % Španije pokrivajo t.i. lovska območja, vendar pa ni vsak Španec vpleten v lovsko tradicijo, daleč od tega, saj ima uradno lovsko licenco samo 1.6 % populacije. Velik del lova se torej izvaja na črno, zato hitreje tudi prihaja do nesreč. V letu 2020 je zaradi nesreč pri lovu umrlo 52 ljudi, več kot 600 pa je bilo ranjenih. Številke sploh niso presenetljive, glede na to, da v Španiji lovec lahko postane legalno že otrok z dopolnjenim 14-im letom starosti.

 

Ponavadi gre za lov za zajci, kjer spustijo lačne galge in podence, jih spremljajo na konjih in uživajo v spektaklu moči in hitrosti. Ozadje tega spektakla so poškodovani psi, ki jih največkrat za kazen obesijo na drevesa, lačni psi, ki se med čakanjem na nov lov žrejo med sabo in hrtje mame, ki kotijo ob vsaki gonitvi. Tisti, ki pridejo do zavetišča, so v določenem pogledu že zmagovalci, tečejo samo še za zabavo, imajo polne želodce in priložnost za izhod iz Španije.

 

2020 in pandemija

 

Tekom lockdowna v 2020 je bilo lovcem, kljub zelo ostrim ukrepom o prehajanju regij, dovoljeno neomejeno prehajati med regijami brez karantene. Pandemija jih tako ni ustavila kot je vse nas, ukrepi so jim celo ustrezali in ‘posel’ je cvetel. Žal je država v več pogledih na strani lovcev, ki svojih psov pogosto ne cepijo, kaj šele mikročipirajo, zato na državnem nivoju za večino teh psov niti ne vejo, da obstajajo.

 

V zavetišče Scooby je ob koncu 2020 in začetku 2021 v zavetišče prišlo manj psov, posvojenih pa je bilo kljub omejitvam precej več kot prejšnja leta.

 

“Krasne novice, zavetišče se končno prazni!”, bi lahko rekli, če bi spremljali zgolj in samo površinsko.

 

Šele, ko privzdignemo rob te preproge, vidimo, da je spodaj vsa črviva. Razlog za manjše število sprejetih psov nedvomno ni čarobno izboljšan odnos lovcev do svojih psov, sploh ker je njihov krvav hobi med pandemijo cvetel. Žal ne. Lovski psi, še posebej mladiči, ki jih je vsako pomlad ogromno, so najverjetneje končali kje drugje kot v zavetišču. V Španiji prostovoljci vsako leto najdejo par pasjih grobišč, kjer se tare okostij in svežih trupel, vendar se lokalne oblasti, niti Evropska unija, ne zganejo, češ da gre za tradicijo. Svetla lučka na koncu tega tunela je peščica lovcev, ki svoje odslužene pse sami pripeljejo v zavetišče, vendar pa je pot do izboljšanega statusa še dolga. Zamenjati se bo morala vsaj še kakšna generacija ali pa tri, da se bo nekaj premaknilo v glavah lovcev.

 

Po eni strani je bilo žalostno videti napol prazno zavetišče, po drugi pa nam je to dalo še večji zagon, da pomagamo tistim, ki so ostali, ki jih ni bilo malo. Še posebej nam je v spominu ostala črna galgica Vida (tako smo jo poimenovale me, šp. “vida” pomeni življenje.), ki je v zavetišče prišla s hudo poškodbo medenice, ki si jo je pridelala v prometni nesreči. Po operaciji smo ji nekajkrat na dan pomagale vstati, ji masirale noge in tekom našega bivanja opazile ogromen napredek. Če je prvi dan operirana tačka mahala ob telesu, kot da ne bi bila njena, je na zadnji dan že uspela sama narediti korak ali dva.

 

Da zaključim z bolj veselo noto, nekateri izmed spoznanih psov danes že grejejo kavče in naročja v Sloveniji. Take srečne zgodbe zares dolgoročno osmislijo delo prostovoljcev društva Hrtji Svet.

 

Bilo je težko, bilo pa je tudi zelo lepo, to so izkušnje, ki gradijo. Naslednja ekipa prostovoljcev se v zavetišče vrača oktobra, se beremo!

 

Za vse, ki vas zanima več o hrtji tematiki, toplo priporočam knjigo Caballero (Lenia Majora), od lani na voljo tudi v slovenskem prevodu, ter španski dokumentarec Yo Galgo.

 

Če se zanimate za posvojitev galga, podenca ali greyhounda, pa je pravi naslov spletna stran društva Hrtji svet.

 

Nika Bergant

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.