Je že tako, da majhen Floki, ki neumorno grizlja čevlje in lula po vogalih dnevne sobe, zraste v odraslega Flokija, zvestega spremljevalca na sprehodih in vztrajnega preganjalca mačk, žal pa pride tudi čas, ko Floki ostari. Takrat se Floki umiri. Življenjska doba Flokijev se je ob ustreznejši prehrani in ob kvalitetnejši veterinarski oskrbi v zadnjih nekaj letih podaljšala. Nič nenavadnega tako ni, da Flokiji, ki bi še pred desetletjem ali dvema dočakali devet let, sedaj še pri štirinajstih veselo lajajo v svet.

Kdaj pa pravzaprav Floki ostari?

Zagotovo je prvi, ki opazi, da se Floki spreminja, njegov lastnik. Psi so namreč v veliki meri postali družinski člani, ki živijo tesno ob svojem človeku. Starost, ko Floki doseže stopnjo pasjega seniorja ni enotna pri vseh psih. V primeru, da je Floki majhen psiček, bo postal mlajši upokojenec tam nekje pri desetih letih, njegova pričakovana življenjska doba pa je vse tja do petnajst let in čez. Nekoliko drugače je, če je Floki velika pasja duša, te namreč ostarijo prej in so pri desetih letih že častitljive staroste.

Se moj Floki stara?

S starostjo se naš pes umirja, njegov gobec postaja siv, poštarjev motor ga naenkrat ne razburi več, večkrat se pripeti, da žogica med igro kar leti mimo njega. Medtem ko je še pred časom ves popoldan tekal za svojim repom, sedaj večino dneva prespi, kljub nič povečanem apetitu pridobiva na teži, njegovi kremplji postajajo debelejši, tu in tam mu izpade kak zob, hoja po stopnicah pa mu predstavlja boleč izziv. Nekateri Flokiji se kar naenkrat ne znajdejo več v času in prostoru, pozabljajo, da so že jedli in lajajo ob prazni posodici ( ki so jo ravnokar izpraznili) Nekoč čisti Floki, ki se za nič na svetu ne bi ponečedil v svojem brlogu (stanovanju), kar naenkrat pušča lužice za seboj in včasih se zazdi, kot da bolšči v prazno ali pa z namišljeno osebo (ki jo vidi samo on) komunicira. Poleg ostalega telesa se namreč z leti starajo tudi Flokijevi možgani. Z zviševanjem življenjske dobe se pri psih namreč vse pogosteje srečujemo s spremembami, ki jih do sedaj nismo bili vajeni – in pasja demenca je zagotovo ena izmed njih. Na tem mestu je potrebno vedeti, da dementen pasji senior zgod in nezgod (bolj ali manj neprijetnih za lastnika) ne počne zavestno in še najmanj nalašč. Dementen Floki kar naenkrat ne kljubuje svojemu lastniku temveč preprosto ne zmore drugače – lužice in kakci na hodniku, neskončno lajanje v prazno sredi noči, nenehno prosjačenje za hrano ali odklanjanje hrane, obsesivno lizanje svoje tačke, razdražljivost ali brezplodno tavanje po stanovanju, neubogljivost, včasih tudi občasno neprepoznavanje družinskih članov so lahko namreč znak, da možgani našega Flokija ne delujejo več tako, kot so nekoč.

Ostareli Floki, kaj pa sedaj?

Na prvem mestu je potrebno vedeti, da ni vsaka sprememba pri Flokiju, kljub temu, da je že upihnil dvanajsto svečko na pasji torti, tudi (zgolj) povezana s starostjo – nasprotno – lahko gre za kak bolezenski proces, ki ga je potrebno odkriti in zdraviti. Tudi pri potrjeni pasji demenci lahko do določene mere živali pomagamo z zdravili.

Ko pes nastopi določeno starost se svetuje, da se enkrat letno oglasi pri svojem veterinarju na sistematskem pregledu. Veliko težav, oziroma bolezni se lahko ob pravočasnem odkritju in ukrepanju zajezi ali pa se upočasni tok njihovega napredovanja.

S kliničnim in nevrološkim pregledom, z odvzemom in pregledom  krvi in urina lahko ugotovimo marsikaj. Morda je za veliko Flokijevih težav kriva ščitnica, ki v starosti tako rada nagaja, morda je za uhajanje urina kriva okužba ali inkontinenca, morda je za težko vstajanje krivo vnetje v sklepih, povzročeno bodisi zaradi starostnih sprememb bodisi zaradi ene izmed klopnih bolezni. Morda je Flokijeva gluhota dejansko posledica kroničnega vnetja srednjega ušesa in težave z očmi posledica sive mrene.

Pri starejših Flokijih je smiselno pomisliti, da njihove energijske potrebe niso več takšne, kot so bile, ko je pes intenzivno rasel ali pa se ves dan podil po vrtu za ptički. Vsakodnevno potrebuje starejši pes kalorično manj hrane, prav tako naj bo te zaradi manj gibanja tudi količinsko manj. Flokiji v kasnejših imajo lahko pogosto težave s prebavo – zaprtje zaradi upočasnjenega dela prebavnega trakta in manj gibanja ter drisko zaradi povečane občutljivosti prebavil – pri čemer lahko ob posvetu s svojim veterinarjem lastnik slednje uspešno nadzoruje z ustrezno prehrano.

Žal se težave z ledvicami pri psih klinično (se pravi, da lastnik opazi spremembe) pokažejo šele, ko je dobršen del njih že nepovratno poškodovan – in takrat je za Flokija žal že velikokrat prepozno. Lahko pa ob pravočasnem pregledu krvi in urina zaznamo težave že veliko prej in jih z ustrezno prehrano in načinom življenja do neke mere zajezimo ali pa vsaj upočasnimo. Podobno velja tudi  za spremembe na jetrih, trebušni slinavki. Tudi sladkorna bolezen se namreč pri starejših živali ne pokaže iz danes na jutri – marsikateri nespecifični znak za zgodnje odkrivanje bolezni se lahko namreč zakrije s čisto fiziološkimi spremembami (žival poleti vedno več pije, mišično maso izgublja zaradi starosti,..). Z leti se lahko pri Flokiju  pojavijo hormonalne spremembe (motnje v delovanju nadledvične žleze,..), pa tudi težave s srcem (nenaden kašelj,..) …

Bleščeč nasmeh in gobček brez posebnega vonja sta znanilca zdravja v ustni votlini. Težave z grizenjem, z mehkimi oblogami ali zobnim kamnom obloženi zobje, krvaveče dlesni in majajoči zobje ter sila neprijeten zadah pa so znak, da notranjost gobčka kliče po pomoči. Nevarno je, da lahko kot posledica napredovale paradontalne bolezni bakterije iz krvotoka povzročijo nepovratne spremembe v oddaljenih organih, kot so srce, ledvice, jetra, pljuča. Zardi tega je sila pomembno, da so spremembe v Flokijevem gobčku sanirane, saj so poleg bolečine pri uživanju hrane prava tempirana bomba za kaj resnejšega.

Pri starejših (nesteriliziranih) psičkah je potrebno redno pregledovati območje seskov, da bi pravočasno odkrili morebitne novotvorbe, podobno je potrebno spremljati uriniranje samcev zaradi sprememb na prostati.

Starejši pes doživlja (počasen) upad mišične mase, pojavijo se obrabe skeleta in slednje zaradi občutka nelagodja ali bolečine nemalokrat vodi v odpor Flokija do gibanja. Kar pa seveda privede do še hitrejše izgube mišične mase in še večjih težav pri gibanju. Starejšega psa je tako potrebno vzpodbujati k aktivnosti, ki pa mora biti seveda primerna za njegova leta. Čeprav je Floki vse svoje življenje dnevno švistal na bližnji hrib in iz njega, naj bo sedaj njegov izziv kakšna nižja vzpetina ali pa zgolj sprehod po ravnem. V primeru bolečine pri gibanju je pomembno, da psu pomagamo – z ustrezno masažo in zdravili, ki jih po posvetu predpiše veterinar ter kontrolo pasje teže (previsoka teža pomeni tudi veliko obremenitev za skelet) lahko Flokiju omogočimo še prenekateri zadovoljen sprehod in skok na sedežno garnituro.

Pa srečno pasjo jesen, Floki!

Prispevek je pripravila: dr. vet. med. Tanja Usar

Foto: Shutterstock